Primskova gora

Ko ima človek tri, štiri ure časa, bo skočil na Dolenjsko in se mimo gradu Bogenšperk prevalil na Litijsko, potem pa čez Trebeljevo proti Ljubljani. Krasni konci za kolesarjenje, z ne predolgimi in ne prestrmimi vzponi, a tudi ta izlet je mogoče oplemenititi, četudi se izognemo največji znamenitosti na poti, torej gradu Bogenšperk.

Ah, to pokroviteljstvo …

Na Primskovo – ne pri Kranju, ampak tisto med Trebnjim in Šmartnim pri Litiji – sem naletel slučajno. Dama je šla sadit češnjo v neko zakotje na Dolenjskem in ker si je zamislila, da bo šla tja z biciklom, sem se ponudil za spremstvo.

Ne bom trdil, da ni šlo pri tem za ene vrste pokroviteljstvo, češ, sama brez števca tja gotovo ne bo našla, ne da bi se vozila po kakih prometnicah ali obtičala na kolesu uro dlje, kot bi bilo treba. Od ženske emancipacije naprej se obupano trudimo biti koristni, je pa tudi res, da raje kolesarim z njo, kot sam. Izlet se zdi tako bolj smiseln. Moj načrt, ročno poklikan in brezžično prenesen na zaveznika, ki me vodi po neznanih poteh, je bil skoraj popoln.

Boljša pot v Grosuplje

Pot v Grosuplje je običajno nebodijetreba, a vzpon na Šmarje - Sap je, odkar se na klance peljem kakih dvajset odstotkov slabše kot v najboljših časih, pravzaprav med mojimi ljubšimi. Do tja se v dvajsetih minutkah od doma ravno ogrejem in potem v nekaj minutah vzbudim olimpijsko razpoloženje.

Pot do Grosupljega je potem duhomorna … a ne, če se v krožišču z ogromno slovensko zastavo zavije levo. Kar nerodno mi je, da nisem nikoli uporabljal te alternative, ki se izogne železniškemu prehodu, butastim kolesarskim stezam in prometu v Grosupljem. Elegantno. Idilično. Ne moti niti hrup z avtoceste, ki se ji nekajkrat povsem približamo.

Grosuplje se tod le oplazi, švignemo mimo motela in zavijemo proti Polici, spet ob in enkrat tudi nad avtocesto.

To je drugi klanec na poti, a se vzpnemo le za dobrih 100 metrov. In še to v dveh delih, ker se vmes na Polici cesta malo poravna, z vrha pa se kar hitro in skozi desno serpentino z neprijetno bleščečim asfaltom spusti na obrobje Višnje Gore.

Cerkev sredi polja

Do Ivančne Gorice se gre spet tik ob avtocesti, a to je lahkoten, hiter odsek. Potem imamo dve možnosti. Hitrejša, naravnost skozi Radohovo vas, je samomorilska. Nikjer drugje kot na Dolenjskem, kjer zelo rad kolesarim ravno zaradi obzirnih voznikov, se ne počutim tako ogroženega kot tam. To je bil razlog, zakaj prvi izlet na Primskovo ni bil idealen.

Drugič sem šel naokoli, iz Ivančne Gorice na Mrzlo Polje in skozi vasi s čudnimi imeni: Glogovica, Velike in Male Pece, Rdeči Kal, Boga vas in Pokojnica. V teh koncih sem lani iskal makadamske ceste.

Nisem šel ravno počasi, a dovolj udobno, da sem odprtih oči opazil cerkev, postavljeno na sumljivo neprimerni lokaciji – pod gričem, kar daleč od vasi in tudi daleč od ceste. Internet pravi, da izročilo pravi, da se je graščak tako hudo izgubil, da se je zaobljubil postaviti cerkev na mestu, kjer je bil, če ga le najdejo. Glede na to, da je vas petsto let starejša od omembe cerkve, se mi zdi zgodba za lase privlečena, a po drugi strani bi vsakdo pri zdravi pameti postavil cerkev na bolj primerni lokaciji. Razen, če se je v paniki bogaboječi graščak res zaobljubil storiti tisto, kar ga je stalo precej denarja.

Češnje nisem posadil

Ceste so tod prav simpatične, potem pa od Stranj pri Velikem Gabru ni več šale, teren se postavi pokonci.

V Žubini – oh, ta imena! – se malo poravna, potem pa spet vzpne, najprej zlagoma in potem bolj strmo na Dolnji Vrh. Tam se vrh Primskove gore, ki je viden že od daleč, pokaže v vsem svojem vaškem sijaju.

Ana je prišla na cilj še pred ciljem na Primskovem samim in je šla sadit češnjo, jaz pa sem se rahlo nevljudno in asocialno odpeljal naprej ne da bi pozdravil druščino. Preventivno sem ravnal. Vem kako je v takih primerih. »Daj, usedi se malo, boš ruknil eno domačo slivo pa en pir si tudi zaslužiš«, potem se znajde na mizi jota, čez eno uro in po dveh pivih kava s še enim kratkim, domov pa prideš zvečer, z neprijetno zalimano hlačno podlogo.

Ne, ne, odpeljal sem se naprej.

Peklenski klanec v raj

Elektronski zaveznik me je vodil mimo vrha Primskove gore – na vrhu se cesta pač konča – a sem šel kljub časovni stiski lepo po svoje in po klancu strmo navkreber. Mimo krasnega vrta s štorkljami, labodom, sovo, krokodilčkom, ananasom, vrtnico, Sneguljčico in mnogo več kot sedmimi palčki. Imenitno!

Malo naprej je še en vrt s tovrstnim okrasjem, malo manj je palčkov, zato pa precej velik orel. In cesta se zoži, še strmeje vzpne, zavija desno, tako da se ne vidi konca, star asfalt prekriva pesek, ob strani pa so postaje križevega pota. Vsega skupaj 700 metrov klanca s povprečnim 12,3-odsotnim naklonom. Prijetno.

A na vrhu imamo kaj videti.590 metrov visoko smo, komaj dvesto do tristo metrov više nad okolico, a razgled je imeniten, na eni strani Gorjanci in Kočevsko, na drugi pa čez gričevje vse do Alp.

Primskovo

Vsega lepega še ni konec

Hitro se spustimo v Mišji Dol in se čez manjši kucelj prevalimo v Ježice, majceno vasico z velikim kamnolomom, ki se zajeda v pobočji levo in desno od doline. Nisem vedel, da imajo tudi peskokopi tako dobro razvit čut za marketing po principu »halo pesek«, ki ga dobite s tovornjakom na dom skoraj hitreje kot halo pico. Nekaj pa dajo tudi na muzejske eksponate. To so te velike posebnosti malih krajev, ki so mi tako všeč, in jih zgrešijo tisti, ki ne kolesarijo.

Iz te dolinice se cesta kaka dva kilometra vzpenja čedalje bolj strmo. Lep klanček, kdor resno pohodi, bo na vrhu že kar kislo gledal v svet, preden se bo spustil v dolino ob Kostrevniški potok ter sledil cesti skozi Veliko in Malo Kostrevnico. Možno je tudi zaviti do Bogenšperka, prvič tik pod vrhom klanca in drugič v Veliki Kostrevnici, a je cesta menda makadamska.

Naravnost po dolini se pa pride naravnost v Šmartno pri Litiji ter na bolj znane terene. Vzpona na Trebeljevo, spusta skozi Besnico in skoka čez Pečarja tokrat ne bom opisoval na dolgo in široko, naj le povem, da sem se še enkrat spomnil, kako čudoviti so ti kraji za kolesarjenje. Sploh vzpon na Trebeljevo je s te strani imeniten, ker je ravno prav položen, da ima človek tisti pristen občutek hitrosti, četudi je že na poti v leta, ko nima več smisla bezljati.

Toplo priporočam!

Odkar vem za Primskovo, me bo Bogenšperk videl manjkrat, varjetno samo še v odpiralnem času slaščičarne. V dveh tednih sem se zapeljal čez Primskovo goro dvakrat in obakrat sem se imel dobro, kot že dolgo ne. Res pa so k temu pripomogle tudi pomladanske temperature.