Kolesarski bonton v 19. stoletju

Z razvojem profesionalizma je postalo kolesarstvo delavski šport, pregovorno zato, ker so bili dovolj trpežni in zagnani predvsem sinovi iz revnejših družin, ki so se težko prebijale skozi življenje. Toda na začetku je bilo kolesarjenje bolj ali manj rezervirano za rekreacijo avanturistične gospode. Šele proti koncu 19. stoletja je z razvojem tako imenovanih varnih koles postalo kolo tudi transportno sredstvo za širše množice. Kolesarski snobi, ki so prepričani, da je kolesarstvo gosposki šport, se še danes zgražajo zaradi slogovnih spodrsljajev in kršitev skoraj nikjer jasno zapisanega kolesarskega bontona. Kako pa je bilo nekoč?

Gospod bo gospod in dama bo dama

Na internetu je v celoti dostopen priročnik Bonton in kolesarjenje za leto 1896 Johna Wesleyja Hansona, izdan v Chicagu. Kar dvajset strani dodatka so namenili kolesarjenju, a ne le bontonu in pravilom v prometu, v njem najdemo tudi nasvete kako se naučiti voziti kolo, kaj obleči in še malo o zgodovini tega prevoznega sredstva in dirkanju.

Avtor že na začetku uporabi citat Thomasa Stevensa, ki je deset let prej s kolesom prvi obkrožil svet: »Pred vašimi nogami je nov svet užitkov, za vas doslej tako neznan, kot božji sadeži in sokovi,« je precej osladno zapisal svetovni popotnik. Bonton izpostavi, da je kolo za človeštvo izredno koristno tako z moralnega kot fizičnega vidika. Mladino da izpopolnjuje, podobno kot plavanje in drsanje. »Pospešuje zaznavne sposobnosti mladih ljudi in jih naredi bolj budne. Vidijo več sveta in razširijo svoje stike.«

Na podoben način je kolo pripomoglo tudi k emancipaciji žensk, ki so postale bolj mobilne in se tako odmikale od »hlapčevske konvencionalnosti«. A po drugi strani bonton tistega časa vseeno učvrščuje razlike med spoloma, tako na primer svari, da naj bi ženska še vedno izražala nežnost, neglede na to, da »smo jo posadili na par koles«. Bonton zato nemalo pozornosti namenja odnosu med kolesarkami in kolesarji, ker »je gospod vedno gospod in dama vedno dama, ne glede na okoliščine.«

Ni bilo lahko biti kolesar, še teže pa kolesarka

Annie Londonderry je sama prekolesarila svet leto pred izidom tega bontona. S svojim podvigom in poznejšim pisanjem za časopis New York World je postala zgled nove ženske 19. stoletja. Vendar pa njen dosežek ni bil ravno skladen s strogo viktorijansko etiketo.

Za dame je bilo neprimerno, če so kolesarile same. Neporočena mladenka naj bi kolesarila v družbi poročene ženske. Annie Londonderry je bila sicer poročena, a kljub temu ni bilo spodobno, da je šla na pot kar sama. Spodobna žena bi morala imeti namreč spremstvo moža ali služinčadi. »Ženska ima veliko srečo, če je med njenimi služabniki ali služkinjami nekdo, ki zna kolesariti.«

Zagata je bila bržkone v tem, da so ženske zelo očitno dojemali za manj sposobne od moških in tako pokroviteljski je tudi bonton. V poglavju o učenju kolesarjenja namreč opozorijo, da je to zahtevna naloga tudi za moške, a še posebej za ženske: »Za moškega je težko in za žensko skoraj nemogoče, da bi se naučila kolesariti brez inštruktorja.« Pojasnjeno je tudi, da naj bi bile za moškega dovolj tri lekcije, za ženske je bilo običajno potrebnih pet. Začetniku in začetnici, dotlej vajenima samo hoje, naj bi največ težav povzročalo dejstvo, da je treba misliti na več kot eno stvar naenkrat – kar naj bi sicer pregovorno, namreč večopravilnost, bolj ustrezalo ženskam. A pustimo to.

Očitno so imele ženske tedaj silne težave pri štartu. Tako bonton jasno opisuje, kako gospod pomaga dami speljati: »Ona stoji na levi strani stroja in dvigne svojo desno nogo preko okvirja [seveda damskega, op. a.] na desni pedal, ki mora biti takrat na vrhu. S pritiskom na desni pedal se začne kolo premikati in z levo nogo na ustreznem mestu dama spelje, sprva počasi, zato da pusti kavalirju čas, da zajaha svoje kolo, pri čemer se pričakuje, da to stori v najkrajšem možnem času.« Na koncu vožnje moški hitro razjaše in pomaga spremljevalki, ona »si medtem pomaga po svojih najboljših močeh.«

Kapo dol

Spodobilo se je, da je moški kolesaril ob ženski na levi strani, da ji je lahko z desno roko pomagal v primeru težav. Če ni bilo prostora za vožnjo vštric, naj bi žensko spustil predse, ves čas pripravljen nuditi pomoč, pri tem pa bonton opozarja na primerno varnostno razdaljo. Zanimiv je tudi napotek gospodom, naj se lepo vedejo do vseh žensk na kolesih, naj so čedne ali ne.

Danes bi nas ženske samo debelo gledale, če bi pred njimi snemali čelade, v 19. stoletju pa je bilo seveda po bontonu normalno, da je kolesar pred žensko snel kapo in se ji tudi formalno predstavil, sploh ko jim je želel nuditi pomoč, na primer če se ji je pokvarilo kolo. V tem primeru je bil kavalir tako rekoč dolžan zadevo urediti, četudi je moral z njenim kolesom hoditi daleč peš. Spodobilo se je, da je svoje kolo pustil njej.

Varnost na cesti tudi del bontona

Avtomobilov je bilo takrat na cesti malo, kolesarje pa so bržkone ljudje dojemali podobno, kot mi zdaj dojemamo voznike električnih skirojev. Bili so nevarni za kolesarje same in okolico. “Mnogim nesrečam, za katere slišimo vsak dan, bi se bilo mogoče izogniti, če bi kolesarji hitrost prilagodili svojim sposobnostim za upravljanje kolesa. Kogarkoli že je kolesar dohiteval, je moral po bontonu nase opozarjati z zvoncem. A ne prepogosto in preveč agresivno oziroma glasno, razen, ko so to zahtevale okoliščine. Posebej bonton izpostavlja previdnost do pešcev. “Če imate smolo in cesti zbijete pešca, ne pobegnite, ampak ustavite in mu pomagajte, kolikor lahko.”

Neprimerno je bilo tudi postavljanje s kolesarskimi spretnostmi, zlasti pred damami. Posebej bonton izpostavlja vožnjo po zadnjem kolesu. Vsaj to bi moralo veljati še danes ... ravno zadnjič sem slišal za junaka, ki je čakal damo v križišču celo večnost samo zato, da je na naslednjem klancu mimo šinil ... brez rok. Morda tudi brez pozdrava. Kaj šele, da bi pred njo snel čelado.

Kakšna naj bo kolesarka 19. stoletja?

V zapisu Ali naj dame kolesarijo je Anton Aškerc pod psevdonimom Antikolesarjevič leta 1898 izražal skrb, da ženska na kolesu ni več ženska s temi besedami: »Gosposka ženska je torej na kolesu živa karikatura svojega spola, prava ironija ženske gracije.«

To je očitno skrbelo tudi Američane, ki so bili sicer naklonjeni novemu tipu mobilnosti, saj je s kolesom ženska »razširila svoj intelekt.« Ampak: »Še vedno si želimo ljubke, koketne, ženstvene ženske,« piše v bontonu, katerega avtorja bi danes pribili na križ. Še danes, ko vemo, da je ženska gracija še posebej lepo izražena na kolesu, velja enako, kot piše v starem bontonu, namreč da naj moški »naredi vse, kar je v njegovi moči, da je vožnja s kolesom za žensko prijetna.«

Tako kot ob drugih priložnostih, kričeča oblačila niso bila primerna niti med kolesarjenjem. Bonton priznava, da vprašanje ženske kolesarske oprave še ni rešeno, a ženska, ki se spoštuje, naj si ne bi nadela oblačil, ki se skoraj ne razlikujejo od moških. V vsakem trenutku, predvsem pa na kolesu, sicer bonton svetuje skromnost.

Kaj se ne spodobi za ženske?

Kaj pa oprava?

Družba je očitno do konca 19. stoletja že sprejela široke hlače turškega tipa, ki se jim v slovenščini bojda reče dimije, v angleščini pa bloomers. Vendar naj bi bila za dame sprejemljivejša nekoliko krajša krila, saj da bolj poudarijo ženstvenost. Ugledni zdravnik je sicer kolesarkam svetoval volnena oblačila, nizke čevlje in pajkice (zelo verjetno pod krilom), v glavnem pa naj bi bila oblačila praktična in omogočala svobodno gibanje. Glavo so si Američanke tistega časa pokrile z alpskim klobukom.

Za moške je bilo glede oblačenja manj zagat: srajca, v hladnem vremenu tudi volnen pulover, preko pa kratek, ohlapen plašč oziroma jopič iz lahke volne. Za hlače so bile najprimernejše pumparice, pod njimi dolge volnene nogavice pa seveda nizki čevlji in čepica na glavi.

Danes so stvari preproste. Moški in ženske smo oblečeni tako rekoč enako. Ženske same skočijo na kolo. Same menjajo zračnice. Na Stravi se hvalijo z dolgimi vožnjami in rekordi. A po vogalih slišim, da je tudi čedalje manj kavalirjev.