Thomas Stevens: prvi mož, ki je kolesaril okoli sveta

Verjetno vsak osnovnošolec ve, kdo je prvi dosegel južni tečaj, prvi splezal na Mount Everest, in prvi stopil na Luno. Kdo pa je prvi kolesaril okoli sveta? Zdaj veš: Thomas Stevens. Še pred kolesarskim bumom, ki so ga omogočila prva varna kolesa z verigo. Potoval je na visokem kolesu penny-farthing. Nora zgodba!

Kalil se je na divjem zahodu, potem je šel na vzhod

V angleškem mestecu Berkhamsted se je leta 1854 rodil v delavsko družino in se po zaključku šolanja kot vajenec zaposlil v lokalni živilski trgovini. S svojo mezdo je preživljal družino, ko je oče emigriral v Združene države Amerike. Tom je bil star šele štirinajst let! V Missouri naj bi pozneje odpotovala cela družina, a je mati zbolela, zato se je oče vrnil. Tom naj bi že kot otrok – kar je pravzaprav še vedno bil – sanjaril o poti čez lužo in jo uresničil kar sam. Fant je bil star sedemnajst let, na pot v Ameriko je šel skupaj s polbratom.

Družina mu je kmalu sledila v Missouri, kjer je našel delo na ranču, a pustolovski duh ga je odgnal na zahod, kjer se je nekaj let preživljal s priložnostnimi deli. Očitno tudi s posli na meji zakonitosti. Tako naj bi nekoč celo bežal, potem ko se je razvedelo, da je v zameno za delež od njihovih plač urejal delo za britanske delavce. Idejo za kolesarjenje čez Ameriko je dobil, ko se je preživljal kot rudar v Koloradu. Takrat sploh še ni znal voziti kolesa, a se je tega na pragu svojih tridesetih let hitro priučil v San Franciscu. Seveda na visokem kolesu.

Morda prvi mož, ki je kolesaril s čelado

Priskrbel si je kolo čikaškega proizvajalca Pope Manufacturing Company, ki je bilo v tistih časih precej napredno. Toda leta 1884, ko ga je Stevens kupil, Pope še ni ponujal varnih koles. Ta je začel John Kemp Starley masovno prodajati šele leta 1885 v Veliki Britaniji. Pope je tisti čas ponujal dva modela tako imenovanih običajnih koles – običajnih za tisti čas, seveda. Standard Columbia in Special Columbia sta se ponašala s 50-palčnim prednjim obročnikom in, če podatek drži, precej nizko težo 19 kilogramov.

Stevens je šel na pot s cenejšim, kakršnega naj bi v osemdesetih letih 19. stoletja prodajali za slabih 90 dolarjev. Danes bi bilo to okoli 2400 dolarjev, torej toliko, kot stane zelo solidno potovalno kolo. Special Columbia je bil približno tretjino dražji.

Na pot se je iz San Francisca podal 22. aprila 1884 ob osmih zjutraj. Večino opreme je zložil v torbo na krmilu, po slikah sodeč pa je imel nekaj pripeto tudi na okvir pod sedežem. S seboj malo prtljage. Poročajo o rezervni srajci, paru nogavic in dežnem plašču, ki je bil očitno sila praktičen, saj ga je uporabljal tudi kot spalno podlogo in šotor. Na divjem zahodu seveda ni šlo brez orožja: po Wikipedii naj bi štartal z žepnim revolverjem, ki so mu ljubkovalno pravili britanski buldog. Rekel bi, da je imel s seboj še kakšno malenkost, vsekakor pa je potoval lahkotno. Časnik Adventure Cyclist je poročal, da se je po šestih tednih kolesarjenja v mesto Cheyenne v Wyomingu pripeljal oblečen v modro flanelasto srajco in hlače, zatlačene v dokolenke. Štartal je s širokokrajnim klobukom, ki pa ga je kmalu zamenjal za vojaško čelado. Zakaj? Zaradi varnosti. Izleti čez krmilo so bili menda običajna sestavina kolesarjenja.

Amerika je bila divji svet

Prepotovati Ameriko počez s kolesom šele petnajst let po dograditvi transkontinentalne železnice je bila velika stvar. Za boljši občutek v kaj se je možakar podajal, si je morda najbolje pogledat kak film Sergia Leoneja. Cest je bilo malo in tretjino kar 6000 kilometrov dolge poti do Bostona naj bi prehodil. Čez gorovje Sierra Nevada se je podal ob železniški progi, v Nevadi ga je čakalo več kot 60 kilometrov puščave, kjer naj bi bilo tako vroče, da so celo vlaki vozili čez samo ponoči. Med potjo ga je napadla puma, ki jo je pregnal s strelom iz revolverja, ob ugrizu klopotače pa so najhujše preprečile gamaše.

Julija si je vzel daljši počitek v Chicagu. V Clevelandu so ga aretirali (aretirali!), ker je kolesaril po pločniku, a se je verjetno hitro izvlekel, glede na to, da je dotlej zaslovel in so ga v mestih pričakovale cele množice, lokalni kolesarski klubi pa so ga sprejemali z vsemi častmi.

Pot čez Ameriko je zaključil v Bostonu 4. avgusta, po 103 dneh, od katerih je kolesaril 83 dni. Daljši odmor si je vzel v Chicagu, kjer je ostal teden dni, da se mu ni zelo mudilo pa dokazuje njegov obisk Niagarskih slapov. Vseeno pa je v povprečju vsak dan prekolesaril skoraj 60 kilometrov oziroma več kot 70 na kolesarske dni. In od tega je v povprečju 20 ali 25 kilometrov … prehodil.

Američane pa je njegov podvig navdušil, ne toliko zaradi fizičnih naporov, ampak ker jim je približal bicikel kot koristen izum za raziskovanje sveta zaradi raziskovanje sveta samega in ne zato, da bi ga osvajal s puško ali vero.

Po prihodu na cilj je Stevens svoje zgodbe zaupal kolesarski reviji Outing. Ta je bila v lasti Alberta Augusta Popea, sicer ustanovitelja Pope Manufacturing Company, katere kolo je vozil pustolovec. Hitro sta ugotovila, da si lahko pomagata. Stevens je postal dopisnik revije, Pope pa je financiral njegovo pot okoli sveta. Tako se je pustolovščina nadaljevala.

Druga etapa

Zimo je preživel v New Yorku in v začetku aprila po desetdnevni plovbi prvič po štirinajstih letih spet stopil na angleška tla v Liverpoolu. Kolo je pustil tam in z vlakom skočil v London, kjer je organiziral logistično zahtevno pot v dežele, ki jih ni poznal, s kolesom pa slednjič Liverpool zapustil 2. maja leta 1985. Tudi Angleži so vedeli kdo je. Na pot ga je pospremila 500-glava množica in 25 liverpoolskih kolesarjev.

Med potjo je menda obiskal tudi rodni kraj, na celini se so ga očarale Elizejske poljane (»To je nekaj, kar si bom zapomnil do konca življenja.«). Pariz je obiskal dve leti pred začetkom gradnje Eifflovega stolpa in osemnajst let pred prvim Tourom!

Iz Evrope je poročal o precej boljših cestah, ki so ga vodile naprej skozi današnje Nemčijo, Avstrijo, Madžarsko, Srbijo in Bolgarijo do Carigrada. Šele tam se je začela prava pustolovščina, na katero pa se je dobro pripravil. Oskrbel se je z rezervnimi naperami, stekleničko strojnega olja za šivalne stroje, peno za popravilo defektov in rezervno gumo za zadnje kolo. Ker je odhajal v odročnejše predele, si je priskrbel še po meri narejen šotor, ki ga je lahko napel preko kolesa, obrnjenega na glavo. Najbolj pa se je bal roparjev. Po nekaterih virih naj bi se opremil z boljšim revolverjem Smith & Wesson kalibra .38, kar precej denarja pa si je dal všiti v hlače. Med potjo čez Anatolijo so ga dejansko napadli roparji, ki jih je pregnal s tem, da je vanje uperil revolver. Drugi del svoje poti je zaključil v Teheranu, kjer naj bi prezimil kot gost samega šaha.

V Afganistanu se je opekel tudi miroljubni popotnik

Pot si je želel leta 1886 nadaljevati čez Sibirijo in do Vladivostoka. Do tja je bilo skoraj deset tisoč kilometrov. Vendar mu Rusi niso dovolili vstopa v državo, bojda ker naj bi bil ameriški vohun. Tako se je marca odločil za pot v Indijo, tedaj še del Britanskega imperija. A pot tja je vodila skozi Afganistan, za tujce zaprto deželo. Kljub svarilom je poskusil srečo, a si lahko mislimo, da je bil preveč vpadljiv, da bi prišel dlje od mesta Farah, kjer so ga aretirali in zaprli.

Očitno mu ni bilo hudega. Podarili so mu nove škornje, poročal je celo o uvoženem pecivu iz Anglije. Slednjič so ga izgnali nazaj v Perzijo in precej zabavna je zgodba o tem, da je stražnikom med potjo ves čas uhajal naprej in jih čakal. To jih je tako zjezilo, da so mu kolo razstavili in ga naložili na konja, ki pa je pozneje legel in pri tem polomil napere. Nekako mu je bicikel popravil afganistanski obrtnik, ki je zvrtal v obroč nove luknje in spletel obročnik iz celih naper tako, da je lahko Stevens dejansko nadaljeval pot.

To pa je moral precej spremeniti. V Perziji se je vkrcal na parnik in se čez Kaspijsko morje vrnil v današnji Azerbajdžan, nadaljeval z vlakom do Črnega morja in odplul do Carigrada ter po Rdečem morju naprej do Karačija v tedanji Indiji.

Maček na krožniku

Čez Indijo je potoval avgusta in septembra. Navdušile so ga odlične ceste in prijaznost ljudi, ki so ga radevolje gostili, tako da je pozneje ta dva meseca opisal kot najboljši del poti … kljub uničujoči vročini. Šele tam je zavrgel vojaško čelado, ki jo je nosil od Nebraske, in is raje priskrbel precej bolj zračno safari čelado.

Pot čez Burmo mu je kitajski veleposlanik odsvetoval že v Londonu. Pravzaprav so ga svarili tudi pred potjo čez Kitajsko, a se je v Kalkuti možakar vseeno vkrcal na ladjo za Hong Kong in od tam kolesaril v Šanghaj. Pettedenska pot ni minila brez težav. S Kitajci se niso razumeli niti besede. Za večerjo so mu ponujali mačke. Pretresla ga je tudi odvisnost Kitajcev od opija. Večkrat se je znašel v nevarnosti, ko mu je spet prišel prav revolver, smrti je komaj ušel, ko so ga kamenjali. Po opijskih vojnah in tik po francosko-kitajskem kofliktu ljudje njegovega kova na Kitajskem niso bili nič bolj priljubljeni kot v Afganistanu ali Rusiji.

Precej bolje se je počutil na Japonskem, kjer je kolesaril tri tedne in svojo pot 17. decembra 1886 zaključil v Jokohami. Po lastni oceni je v dveh letih in osmih mesecih prekolesaril 13.500 milj, torej slabih 22 tisoč kilometrov. Naslednji mesec se je vrnil v San Francisco in takoj napisal uspešnico Okoli sveta s kolesom. Oba dela sta na voljo brezplačno tukaj: od San Francisca do Teherana in od Teherana do Jokohame.

Pot okoli sveta je bila šele začetek

Kmalu po izdaji knjige ga je Joseph Pulitzer izzval, da za časnik New York World poišče raziskovalca Henryja Mortona Stanleyja, ki je bil že dve leti pogrešan nekje ob reki Kongo. Stevens je nemudoma zgrabil priložnost in že dobri dve leti po zaključku odprave okoli sveta odpotoval v Afriko. Da je bilo še bolj napeto, je konkurenčni časnik New York Herald v Afriko poslal svojega človeka, tako da se je razvila tekma v kateri pa je zmagal … Stevens. Spet je napisal uspešnico: Iskanje Stanleyja v vzhodni Afriki.

Leta 1890 je vendarle odpotoval v Rusijo, kjer je šest tednov potoval po deželi precej bolj konvencionalno: s konjem. Mimogrede je naredil intervju s Tolstojem, potem pa napisal knjigo Čez Rusijo na mustangu, ki velja za enega najboljših opisov predrevolucionarne Rusije.

Potem je z ladjico samostojno plul po vzhodnoevropskih rekah in za revijo Outing napisal dnevnik o teh doživetjih med Baltskim in Črnim morjem. Sledila je vrnitev v Indijo, kjer je raziskoval domnevne čudeže, ki jih izvajajo hindujski asketi in jogiji. Vse to je fotografiral in v čudeže verjel, a predstavitev ameriški javnosti ni bila najbolj uspešna. Pravzaprav je bila popolnoma neuspešna in s tem je Stevens svojo raziskovalno kariero pri štiridesetih letih zaključil.

Druga polovica njegovega življenja je minila bolj ali manj umirjeno. Vrnil se je v Anglijo, se poročil in postal očim slavnima igralkama. Kot poslovni direktor je delal v londonskem gledališču Garrick Theater, med prvo svetovno vojno pa je prostovoljno pomagal pri izdelavi protez za ranjence. Leta 1935 je umrl za rakom, star osemdeset let.

In kaj se je zgodilo z njegovim biciklom? Sponzor projekta Pope Manufacturing Company ga je hranil, potem pa so ga med drugo svetovno vojno pretopili za potrebe vojne industrije.

Od prodajalca do raziskovalca

Na kratko: izšolal se je za nič več kot prodajalca špecerije, se pri sedemnajstih letih preselil na drugi konec sveta, delal na farmi in v rudniku, malo motovilil na črno, potem je prekolesaril planet in pri tem ničkolikokrat tvegal življenje, zaslovel v časih, ko so mediji bili sponzorji in ne živeli od sponzorjev, poiskal v črni Afriki izgubljenega raziskovalca, jezdil po Rusiji, intervjuval Tolstoja in izdal nekaj knjižnih uspešnic. Če vemo kdo so bili Roald Amundsen, Edmund Hillary (in Tenzing Norgay) ter Neil Armstrong, se kar spodobi, da pozamo tudi ime Thomas Stevens.