Annie Londonderry, prva ženska, ki je prekolesarila svet

Kolo je bilo konec 19. stoletja tesno povezano s feminističnem gibanjem. Ženska na biciklu ni bila več nič posebnega, seveda pa so v politično nekorektnih časih tudi čislani intelektualci kar v časopisju razglabljali Ali naj dame kolesarijo. Ko je Annie Londonderry, oblečena v moške hlače, že obkrožila svet, je na drugi strani sveta Anton Aškerc v podlistku Slovenskega naroda leta 1898 pisal: »Za vožnjo na biciklu treba moči, energije, treba spretnosti, okretnosti, treba nekaj telovadnega duha z ozirom na ravnovesje.«

Zlahka si lahko predstavljamo, kako so šele na to temo kvantali po beznicah. Pa tudi, da sta dva bogataša v nekem bostonskem klubu stavila, da ženska ni sposobna priti s kolesom okoli sveta v manj kot petnajstih mesecih. Stavo si je latvijska priseljenka sicer gladko izmislila za izgovor, da je storila prav to, ob tem nekaj zaslužila, zaslovela in postala spotoma vzor nove ženske.

Kaj zmore ženska?

Annie Cohen je bila kot tretji otrok rojena v Latviji leta 1870. Ko je imela pet let, se je družina preselila v Boston, kjer je dobila še enega brata in sestro. Zanju sta s starejšim bratom skrbela, potem ko sta starša kmalu drug za drugim umrla, Annie je imela tedaj sedemnajst let, čez leto dni se je poročila s krošnjarjem Simonom Maxom Kapchovskyjem. V štirih letih sta dobila tri otroke. Toda ni je zadovoljila vloga gospodinje v družini, kjer je bil vsaj mož globoko veren Jud.

Annie je tedaj tržila oglasni prostor v bostonskih medijskih hišah in je najbrž prav dobro vedela, da je raziskovalec in v devetdesetih letih 19. stoletja uspešen publicist Thomas Stevens pred nekaj leti šel s kolesom okoli sveta. Razne stave in nagrade za posebne dosežke so bile tedaj precej običajne. Če ni bilo stave, so si jo pa izmislili. Neki harvardski študent s psevdonimom Paul Jones je februarja 1894 odpotoval okoli sveta s kolesom za nagrado pet tisoč dolarjev. Kmalu se je izkazalo, da gre za potegavščino za in fant danes nima članka na Wikipedii.

Annie Cohen Kopchovsky je bila kot strokovnjakinja za trženje uspešnejša. Zgodbo o dveh bostonskih bogataših si je verjetno gladko izmislila. Neka gospoda naj bi v gostilni stavila dvajset tisoč dolarjev, da ženska ni sposobna prikolesariti okoli sveta v petnajstih mesecih in ob tem zaslužiti pet tisočakov. V podkrepitev stave naj bi razpisala denarno nagrado deset tisoč dolarjev – toliko je v ZDA takrat zaslužil povprečni delavec v desetih letih. V resnici ni bilo nobenega denarja, bila pa je volja zaslužiti in verjetno tudi kaj dokazati.

Nov sponzor, novo ime

Če je Stevens šel okoli sveta na biciklu z velikim kolesom, pa so sredi devetdesetih let 19. stoletja že povsem prevladala varna kolesa, ki so tudi spodbudila razcvet kolesarstva. A kolesariti ni znal vsak in tudi Annie se je morala veščine še priučiti. Za pot je izbrala kolo Columbia bostonskega proizvajalca Pope Manufacturing Company, ki je sponzoriral že Stevensovo pot okoli sveta. Annie pa je prvih sto dolarjev zaslužila s sponzorsko pogodbo s proizvajalcem mineralne vode Londonderry Lithia. Ne le, da je na kolo obesila napis Londonderry, po pogodbi se je med potjo predstavljala kot Annie Londonderry. Profesionalno kolesarstvo tako funkcionira še danes.

Doma je pustila otroke, stare pet, tri in dve leti, kar je bilo takrat seveda nezaslišano. Kaj si je mislil o njenem podvigu – ali spremembi priimka – mož, ortodoksni Jud, ni znano. Vnukinja Mary Goldinger je v dokumentarcu Nova ženska: Annie ’Londonderry’ Kopchovsky iz leta 2013 izjavila: »Idealiziranja moje babice je bilo v družini tako zakoreninjeno, da se še vedno občutim krivdo, ko rečem, da je bila v določenem obdobju grozna mati. Njena ožja družina jo je dojemala na dva načina – zelo so jo občudovali, a obenem marsičesa niso odobravali.«

Drobna ženska poganja dvajset kilogramov železja

Na pot je pred petstoglavo množico, med katerimi so bile tudi sufražetke, krenila 25. junija 1894, na 19 kilogramov težkem ženskem kolesu, oblečena v krilo in oborožena z damskim revolverjem. Pot do Čikaga, torej na zahod, je bila udobna. Liga ameriških kolesarjev je že izdajala kolesarske vodnike, ki so med drugim navajali tudi hotele s popusti za kolesarje. Treba je pa reči, da je kolesarila počasi. Od Bostona do Čikaga je kakih 1500 kilometrov in za to razdaljo je potrebovala tri mesece.

Res pa ji ni bilo lahko. Pri 160 centimetrih je menda tehtala samo 45 kilogramov, precej neprimerno oblečena za športno-popotniške podvige pa je vozila 19 kilogramov težak bicikel. V Čikagu je konec septembra ugotovila, da nima nobenih možnosti, da bi prišla čez zimo do zahodne obale in morda že obupala. A pred vrnitvijo domov je sklenila sponzorski dogovor s Sterling Cycle Works, čikaškim proizvajalcem koles.

Opremili so jo z ultralahkim kolesom Sterling Expert Model E Light. Kar malo je verjeti, da je dejansko tehtalo samo 9,5 kilogramov, torej pol toliko, kot je tehtala Columbia. Oglas za ta model – odličen je slogan »sestavljen kot ura« – sicer obljublja težo od 11,3 do 13,6 kilogramov, kar je še vedno izredno malo.

Ker je bilo kolo moško, je preostanek poti opravila v dimijah, torej širokih hlačah turškega tipa, ki so jih začele v tistem času nositi napredne ženske, a proti koncu poti je tudi te zamenjala za moške hlače.

Vive le France

Ne pozabite, da je svojo popularnost gradila na izmišljotini, torej stavi. Mudilo se je. V treh mesecih je opravila le tretjino poti čez Ameriko in potem skoraj dva meseca tičala doma v Bostonu, preden se je 24. novembra vkrcala v New Yorku na ladjo za Francijo. Zdaj je torej potovala na vzhod in imela je samo še enajst mesecev časa.

Deset dni je plula čez ocean, v Franciji pa šok. Strašne težave so ji zaradi kolesa povzročali na carini in jo obrali za kup denarja. Če so jo ameriški časopisi slavili, so se v francoskih medijih posmehovali zaradi videza; s svojo drobno postavo ni ravno dajala vtisa neustrašne ženske. Vendar se je verjetno zavedala, da je dobra reklama tudi slaba reklama. V Franciji hitro zaslovela. Novinarje je znala vrteti okoli prsta, kot se je izkazalo pozneje, tudi z napihnjenimi zgodbami ali celo popolnimi izmišljotinami.

Morala pa je tudi služiti denar: med vožnjo je z napisi na kolesu in oblačilih po vsem svetu oglaševala vse mogoče, od mleka do parfuma, prodajala je svoje fotografije in proti plačilu dajala avtograme. S pojavo in energijo je znala navdušiti javnost. V Parizu je na primer predavala na kolesarskem sejmu v Parizu, čeprav ni znala francosko, Francozi pa seveda niti besede angleško. Pozneje je za New York World zapisala: »Niti eden od stotih me ni razumel, a sem vsakih nekaj minut vzkliknila ’vive le France’. To jih je razveselilo. Ugotovila sem kaj jim je všeč in jim dala veliko tega.«

Čez Francijo je osem let pred prvim Tourom potovala iz Pariza skozi Lyon do Marseilla. Le štirinajst dni ji je vzela 800 kilometrov dolga pot, kar se zdi res bliskovito glede na njeno potovalno hitrost po Ameriki. In tukaj je hakelj: v stavi, ki si jo je izmislila, ni bilo govora o tem, koliko poti okoli sveta mora opraviti na kolesu in koliko … s kolesom. Po Franciji je tako precej potovala z vlakom. Očitno pa niti v Evropi ni šlo brez težav. Med napadom razbojnikov je utrpela poškodbo noge in tako do Marseilla gonila samo z eno nogo – drugo je, tesno povito, naslanjala na krmilo.

V treh mesecih čez Azijo

Če je Thomas Stevens verno popisal svojo pot okoli sveta, pa bore malo vemo o potovanju Annie Londonderry. Dejstvo je, da je bila med potjo po Aziji več na parniku, kot na kolesu. V Marseillu se je vkrcala na ladjo za Aleksandrijo v Egiptu in potem večino poti preživela na morju, kolesarila pa med postanki, ki jih je spet izkoristila za zaslužek na takih ali drugačnih ekshibicijah.

Obiskala je Jeruzalem, Jemen, Kolombo na Šrilanki oziroma tedanjem Cejlonu, Singapur, Sajgon v Vietnamu in Hong Kong, medtem ko je obisk Sibirije vprašljiv toliko kot trditev, da je prisostvovala spopadom prve kitajsko-japonske vojne in da so jo celo ustrelili. Azijsko turnejo je zaključila na Japonskem 9. marca 1895. Torej samo dobre tri mesece po tistem, ko je v Franciji stopila na evropska tla. V Jokohami se je vkrcala na ladjo in 23. marca prispela v San Francisco.

Pot čez divji zahod

V Združenih državah Amerike je čez Kalifornijo najprej odpotovala v Los Angeles, in sicer v spremstvu člana olimpijskega kluba iz San Francisca Marka Johnsona. Kolesarjenje čez Kalifornijo in Arizono je bilo tedaj kar udobno, saj so ob železniški progi vozile dobro utrjene servisne poti in ob njih so bila zavetišča s hrano za železničarje. Vseeno sta za 650 kilometrov dolgo pot v Los Angeles potrebovala kar pet tednov. Zheutlin je knjigi to ležernost pripisuje mladosti dveh športnikov, ki sta spomladi kolesarila v bujni kalifornijski naravi … pa si mislite kar si hočete.

Vseeno pa je bila pot nevarna. Skupaj s prijateljem naj bi ju zbila kočija in ju malodane ubila. Dva dni naj bi zaradu tega v bolnišnici izkašljevala kri, a je njen pranečak Zheutlin ugotovil, da je že dan po tej nesreči predavala. Čez Arizono in Novo Mehiko naj bi kolesarila sama. Del poti je zaradi defekta prepešačila z biciklom na ramenu ter zavračala vožnjo z vlakom, kar se zdi skoraj neverjetno, glede na to, da je prečkala puščavo.

Pot je na severovzhod nadaljevala skozi Kolorado, Nebrasko pa je prevozila z vlakom, ker naj bi bile ceste preveč blatne. V Iowi, že blizu Chicaga, je doživela še eno neprijetnost: na spustu se je zaletela v trop prašičev in si zlomila zapestje in lahko si predstavljate, da ni bilo lahko priti še skoraj petsto kilometrov daleč do Chicaga. Vendar ji je z opornico in v družbi dveh kolesarjev uspelo!

Pot je zaključila 12. septembra 1895, trinajst dni pred iztekom roka, ki naj bi bil zastavljen za stavo. Koliko je med potjo zaslužila, se ne ve. Domov v Boston se je vrnila 24. septembra.

Vzor nove ženske 19. stoletja

Seveda so ji že takrat očitali, da je potovala več z vlakom in ladjo, kot s kolesom, a njenega uspeha to ob koncu 19. stoletja ni zmanjševalo. Prepotovala je svet, kolesarila v hlačah in ob tem služila denar. Njen članek o poti okoli sveta je časopis New York World pospremil z besedami »najbolj nenavadno potovanje okoli sveta, ki ga je kadarkoli opravila ženska«. Vprašanje je, ali je med potjo razmišljala o ženski emancipaciji, a ni oklevala, ko so ji pozneje ponudili službo novinarke, zaradi katere so se z družino tudi preselili v New York. »Sem novinarka in nova ženska, če ta izraz pomeni, da verjamem, da zmorem vse, kar zmore vsak moški,« je zapisala.

Kaj vse bi šele dosegla danes z računom na Instagramu! Toda ženska, ki je zaslovela v devetdesetih letih 19. stoletja, je do smrti leta 1947 utonila v pozabo … Njeno zgodbo je po mukotrpnem raziskovanju obudil šele njen pra, pranečak Peter Zheutlin v knjigi Okoli sveta na dveh kolesih – Nenavadna vožnja Annie Londonderry. Brskal je po starih časopisih z vsega sveta, v katerih so drobno kolesarko opevali na sto in en način ter več kot 50 let po njeni smrti našel njen grob na pokopališču v New Jerseyu in potem še vnukinjo Mary Levi Goldiner. Tako je lahko končno zapisal tisto, kar nikoli ne sme biti pozabljeno.