Kako sem kupila gravel kolo?

Prvo specialko, belega Scotta, ki sem ga ljubkovalno poimenovala lipicanec, sem kupila od prijateljice. Ko sem ga prvič poizkusila, mi je sedel, kot da je del mene. Takrat mi je bilo pomembno samo to – ne oprema, ampak da se na njem dobro počutim.

Uspešni sezoni sledi nagrada

Ker je prijateljica tako ostala brez kolesa, si je morala kupiti novega. In način, kako ga je kupila, je bil zanimiv. Med dopustovanjem v Avstriji je v izložbi zagledala kolo, se dogovorila za nakup in čez par dni so morali, poleg prtljage, v prenapolnjen prtljažnik nekako spraviti še novega družinskega člana. Seveda je uspelo. Ko si ženska nekaj zamisli, mora moški narediti čudež.

In to novo kolo ni cestno, ampak gravel kolo. Pojma nimam kakšno opremo ima, vem le, da je karbonski. Seveda sem ga preizkusila in ugotovila, da ima prijateljica dober okus. Všeč je bil tudi meni, predvsem kolkom, ki si želijo udobja. Položaj na kolesu je bil prijaznejši kot na belem lipicancu, ampak z njim sem bila še naprej zadovoljna ter pridno nabirala kilometre in kondicijo.

Lani sem se približevala številki 3000 kilometrov in si rekla, da se bom za nagrado ob sezoni, ki sem jo končno izpeljala brez prekinitve, nagradila z novim kolesom. Do konca leta sem prevozila celo štiri tisoč kilometrov in s tem se rada pohvalim, ker sem ponosna, da imam kljub težavam s kolki toliko volje za kolesarjenje.

Zakaj gravel?

Redkokdaj načrtujem trase, zato sem pogosto prišla do konca asfalta in pred menoj se je razprostrl nedosegljivi svet makadama. Tako me je vleklo še naprej, a sem zaradi varnosti in spoštovanja do lipicanca raje obrnila. Zato sem si zaželela kolo, ki me bo odpeljalo dlje.

Matej mi je začel pošiljati fotografije koles, a vsa so se mi zdela grda. No, niso mi bila všeč – naučila sem se namreč novo modrost iz kolesarskega sveta: da Cinelli ne naredi grdega kolesa. Ali se s tem strinjam, je druga zgodba … kakorkoli, ko sem bila na fizioterapiji na Soči, mi je poslal povezavo do kolesa, ob katerem sicer nisem skakala od navdušenja, ampak je imel potencial.

Sledili so dnevi analiziranja, torej spraševanja, ali mi je všeč ali ne. Oprema me ni prav dosti zanimala, pomembno je bilo le, da ima lažje prestavno razmerje kot lipicanec, da omogoča bolj pokončen položaj trupa in da se Matej strinja, da bo ustrezalo mojim potrebam in, kar je v časih pomanjkanja ponudbe še posebej pomembno: da je bil na zalogi. Ko si nekaj zaželim, želim to takoj. Da bi morala čakati mesece dolgo? Raje ga ne kupim!

Ni idealen … je pa moj

Za kratek preizkus kolesa sem oblekla dokaj mehke, raztrgane jeanske, usnjeno jakno, ki sploh ni tako elastična, in obula moderne superge z visokim podplatom. Povsem primerno za kak aperol na sončku … ampak, prišla sva po kolo. Elegantno – vsaj želela sem si, da bi bilo videti tako – sem zajahala vranca in ugotovila, da je kar v redu, da pa težko dosežem zavorni ročici in da mi stopalo drsi na pedalih. Ampak tista dva kroga sta bila dovolj, da je bilo kolo čez pol ure že v avtu. Bilo bi prej, a je Klemen prijazno predelal sistem v tubeless – prvič sem slišala za to čudo –, v tem času pa sva se zapeljala po kombinacijo makro in mikrohranil, ki je nutricionisti ne bi odobrili.

Domov grede sva skočila še po čevlje. Črne. Z vezalkami. To je bil res ekspresen nakup. Na nogi so bili kot uliti, kot da so narejeni samo zame, in v tistem trenutku sem bila čevljev vesela še bolj kot kolesa.

Tik pred temo sva naredila krajši gravlerski krog po Poti spominov in tovarišije in začelo me je skrbeti, ali je to tisto, kar sem si želela. Naj povem, da sem bila še vedno oblečena v superge, jeans in usnjeno jakno. Ampak, skrbelo me je.

Ko sem ga v njegovem stalnem prebivališču postavila ob bok lipicancu, sem se kar malo ustrašila. Lipicanec je, neglede na starost, še vedno zelo eleganten, črni vranec, nov in bleščeč, pa se je ob njem postavljal kot traktor.

Nisem ga zmogla vzeti za svojega.

Tak pač je. Moj je. S to mislijo sem šla spat.

Katarza na blatni pisti

Naslednji dan sva šla z Matejem na prvo gravlanje. Do Vrhnike in nazaj. Primerno oblečena in obuta, s primernejšim tlakom v gumah – tako nizko, kot mi je svetoval Matej, jih sama ne bi nikoli spustila, a sem mu zaupala. Če bi šlo kaj narobe, bi me moral tako ali tako reševati on.

Takoj ko sva zavila na makadam oziroma, bolje rečeno, blatno pisto, sem bila v minutki Miss Piggy, črni vranec pa je pokazal, da je to njegov teren, kjer bo kljub vsemu sranju … sijal. Prišlo je odrešenje. In tisti moj nasmešek, ko se zaljubim. Vranec je postal moj, del mene. Zlahka sem dosegla zavorne in prestavne ročice. Kolesarska oblačila in oprema so z namenom taka, kot so.

Kakšno veselje! Bolj je bilo umazano, bolj sem uživala. In bolj ko sem se mučila, bolj sem bila zadovoljna z nakupom. Še ena mučilna naprava več, na kateri bom kljub trpljenju uživala v vsaki minuti.

Še več svobode, v prijaznejšem okolju

Ljudje kupujemo na različne načine. Sama se zadnja leta držim načela manj je več. Na trgu je toliko ponudbe, da vpliva name stresno že sam pogled na vse možnosti. Enako je v kolesarskem svetu. Morda se zapis o moji izkušnji bere, kot da je bil nakup dokaj impulziven, a sem pri sebi zelo dobro razdelala, kakšno kolo potrebujem.

Zavedam se finančnih in telesnih zmožnosti. Nisem navdušena nad gorskimi kolesi, rada pa sem svobodna. In gravel specialka mi omogoča svobodo tudi na poteh, ki niso asfaltirane. Tam, kjer bom bolj verjetno srečala kulturno žival, kot podivjanega voznika.