Jadranska magistrala (4): Kaj pravite na popoln dan?

Po treh dneh kolesarjenja v nasprotni veter ni sramotno priznati, da si pečen kot dalmatinski kozliček z ražnja. Vendar si padel v kolesarsko rutino. Če bi ti še tako koristila krajši kofirajd in po njem brezciljno posedanje z razgledom na Hvar, ob znatnih količinah ledeno mrzlega špricerja, te nič ne moti, da boš spet pet ur ponavljal en in isti krožni gib z nogami. Razgled bo, in ne samo na Hvar, kava tudi, špricer ali nekaj podobnega pa na koncu.

Ubrani zborček račen

Noč je bila rahlo nemirna. Priletni žurerji iz etaže -1 so se z večernega plesa ravno zavlekli v hotelske sobe. To pomeni, da se je zaloputnilo precej vrat. Potem je bil potres v Bosni, ki je dobršen del teh ljudi pognal iz sob, preden so se vrnili in je spet loputalo. Jutranji sunek sem uspešno prespal, cimer pa ni imel te sreče in so ga živahne zemeljske plošče zbudile še ob 4:20. A to je bila pravzaprav edina neprijetnost ta dan. Še smola je prišla v najboljšem mogočem trenutku.

Noge so bile kisle, frisi nikakor, morala na višku. Zjutraj so sicer sonce še zakrivali oblaki, tako da sva z Gregorjem prvi klanec prevozila v senci. In prvi klanec se je začel tako rekoč takoj. Najprej četrt ure v obliki lažne ravnine, potem pa, hop, in si 160 metrov nad morjem.

Spotoma sva ujela naše, ki so štartali nekaj minut prej in bili dovolj pametni, da so priključili. Potem namreč sledi smešno razgiban teren. Dvajset metrov gor, dvajset dol, deset gor, trideset dol, dvajset gor, dvajset dol … in tako naprej in tako naprej.

Težava je v tem, da navzdol ne gre nikamor. Nakloni so prijazni vzpenjanju, ne pa spuščanju. Še vedno je pihalo več ali manj v prsa in vemo kako je v takih dneh. Tisti spredaj gleda od samega napora z belim, zadaj pa živahno šumi zborček račen in tretji v vrsti se že sprašuje, zakaj, vraga, gre tako počasi. Dokler seveda ne pomoli nosu na veter.

Zalivčkov nisem štel. A pri Žrnovici …

… se Jadranska magistrala zlagoma vzpne v notranjost in se prehitro spusti v Ploče mimo Baćinskih jezer. Prehitro je šlo mimo in se mi tega čuda ni ljubilo fotografirati, zadaj so šumele račne. Hitro smo padli tudi mimo Ploč, kolikor smo sploh lahko, ker so si dela na cesti sledila drugo za drugim. Na drugi strani se nad morjem pne Pelješac.

Brez mandarin ob Neretvi

Poldne je bilo in pripeka je pritisnila, za mostom čez Neretvo pa je veter za nekaj časa zavel v hrbet in sem gonil, da je bilo veselje … pri tem pa gladko zgrešili križišče, v katerem bi morali po Klemnovem planu zaviti z magistrale skoraj za 180 stopinj, v skoraj popolnoma napačno smer. Verjetno bi imeli kaj videti med vožnjo mimo plantaž z mandarinami, lubenicami in drugim, zaradi česar se splača ustavit ob eni od stojnic ob cesti.

A niti to nam ni padlo na pamet, ko smo nadaljevali mimo Opuzena. Še ko nas je prodajalka vseh teh nertvanskih dobrot skušala fotografirati, smo šli mimo hitreje, kot je dirkal peloton v šesti etapi letošnjega Gira. Skoraj deset kilometrov popolne ravnine! Tega nisem videl že od zadnjega izleta po domačem barju!

Po Wikipedii pridelajo v teh koncih za 4000 vagonov mandarin. Pojma nimam koliko je to, ampak sliši se več, kot je videti s panoramskega posnetka.

Oranžna barva … vsepovsod.

Brez kave pri Rizmanu

Iz doline se cesta vzpne nazaj nad morje. Prav na vrhu klanca, kjer je največje obcestno počivališče, razgled najlepši in kjer ima neki vinogradnik manjši bife, prav tam, kjer sta nas ujela Jaka in Klemen, smo zabeležili edini defekt. Glede na to, da smo vsi skupaj prevozili več kot 7000 kilometrov, je to kar dober rezultat. In še to je saniral Jaka, medtem ko smo se oskrbovali z energijo.

Z eno tistih natakaric, ki ob pritožbi zaradi katastrofalne postrežbe resignirano dahne »jaz sem samo študentka«, sem se dogovoril za kavo, praktično sem ji zrihtal biznis. Ko nas je prišlo ducat, je pa čudežno zmanjkalo vode in je postal kavomat neuporaben. Kava z razgledom je odpadla, toda Neum je bil blizu, en spust in en mejni prehod naprej.

Brez bureka v Bosni

Most na Pelješac stoji – pravzaprav visi – in res je mojstrovina. »Se takoj vidi, da ga je Slovenec delal, tako je lep,« je nekdo pripomnil, žal se ne spomnim kateri od vseh teh zabavnih likov, s katerimi sem se imel priložnost družiti. Most je dolg 2404 metre, torej bi se z biciklom čez peljali kar kakšnih pet minut. Ampak ne gre: pristopnih cest še niso dokončali.

Po Bosni in Hercegovini smo prevozili okroglih deset kilometrov. Pri tem se v Neumu sploh nismo trudili zaviti z glavne ceste. Nič ni bilo z bosansko kavo, zadovoljil sem se z espressom in kokakolo.

Biser Jadrana

Malostonski zaliv je morda celo najlepši del poti. Do Pelješca je le streljaj, bilo je nekaj zavetrja in še navzdol gre.

Poglej to čedno grupo, kako prečka ostrig poln zaliv Bistrina!

Potem ni več prostega teka. Do konca smo lahko našteli še sedem daljših klancev, najdaljšega pa za mostom dr. Franja Tuđmana. Ubogi most je ob tej jahti videti kot nekaj iz Lego kock.

Prometna dinamika tam ni več prav milostna in nima potrpljenja z dolgimi kačami biciklistov, zato smo se malo razmontirali in po 140 kilometrih se mi je zdelo zabavno pritegniti, kolikor je duša dala. Na vrhu pa ta razgled! Ne čisto cilj izleta, ker sta bila do hotela še dva klanca, ampak reče se, da smo šli od Reke do Dubrovnika. Popolnih dni pravzaprav ni, ampak pri tem dejansko ne najdem napake.

Počiva se doma, ne na dopustu

Jadranska magistrala se še nadaljuje proti Črni gori, ampak tole je bilo čisto dovolj. Peti dan bi človek po šeststo kilometrih res vzel počitek. Kako daleč smo prišli, sem se pravzaprav zavedel šele naslednji dan, ko smo se vračali na udobnejših sedežih. Res je … daleč! Res se … vleče!

Na biciklih smo, prav nasprotno, v štirih dneh videli in doživeli tako rekoč vse. Burjo in jugo. Sonce, dež in sodro. Neskončne razglede skozi okno v svet. Zaledna zakotja, kjer ni ničesar. Devetnajst ur na sedežu, vsega skupaj za okroglih 24 ur kolesarjenja. Pet dni se je vse vrtelo samo okoli tega, kar imamo najraje. Obenem nismo ure in ure debatirali o keramičnih ležajih, ogljikovih hidratih, KOM-ih, vatih in podobnem, kar se zna zgoditi v družbah, ki živijo samo za kolo.

Žlahtni biciklizem turizem, kot to opiše Klemen Štimulak z Natekmi.si.

Idealen oddih. Počivali smo doma.

Preberi še:
Jadranska magistrala (1): Velebit da vetra
Jadranska magistrala (2): V Dalmacijo
Jadranska magistrala (3): Na drugo stran hribov