Jadranska magistrala (1): Velebit da vetra

Je Jadranska magistrala najlepša cesta na svetu? Ne vem. Na svetu je preveč cest in kriteriji za take nazive so preohlapni. A gotovo je med najlepšimi. In tu je še nostalgija. Stereotipni lik slovenskega fotra bum generacije ima na repertoarju dva tipa zimzelenih zgodbic. Tiste iz JLA. In tiste s potovanj na hrvaško obalo. Fičo, šotor, štiričlanska družina in Jadranska magistrala. Nisem prepričan, da jim je bilo cijazenje do Brele ali kamorkoli so že šli, v dosti večji užitek, kot današnji štiričlanski družini, ki z neprimerno več krame rine na morje po avtocesti, v klimatiziranem avtu. A Jadranska magistrala je ostala. Postala je cesta sladokusce, za tiste, ki jim je cilj pot sama. Med njimi smo tudi kolesarji, zato je kar smešno, da večina ne pomisli, da bi Jadransko magistralo prekolesarili.

Kolesari, jej in spi

Baje so Amerikanci cesto ob Jadranskem morju uvrstili med dvajset najbolj nevarnih na svetu. Ko si ogleduješ fotografije himalajskih in andskih cest, se zdi to še bolj pretirano, kot trditev, da je najlepša na svetu. Ampak resnici na ljubo si tam ne želiš kolesariti poleti, ko glavna pretnja ni vročina, temveč promet, v katerem se ležerni Nizozemci srečujejo s temperamentnimi navijači Hajduka iz Splita.

A pred prvomajskimi prazniki je promet, z izjemo okolice večjih mest, znosen. Kot Ljubljančan, vajen nervoznega prometa med Ljubljano in okoliškimi spalnimi naselji, nisem opažal ekscesno nevarnih manevrov. Zadru in Splitu, kjer menda res vlada norišnica, pa smo se ognili in to sploh ni bilo slabo: videli smo divje zaledje, kamor redko zapelje kolesarska guma. No, katerakoli guma.

Precej večja težava tako dolge poti od točke A do točke B je, da nikoli nisem vzljubil bikepackinga. V mojih letih se mi ni več treba opravičevat, ker rad vsako popoldne oblečem sveže gate in zjutraj suhe kolesarske hlače. Zato je precej verjetno, da Jadranske magistrale nikoli ne bi prevozil v kosu, če me na pot ne bi povabil Klemen Štimulak z Natekmi.si. Tistega aprilskega jutra sem se s kolesom in torbo s štirimi pari gat in prav toliko kompleti dresov pojavil na parkirišču in potem štiri dni samo kolesaril, jedel in spal.

Morje je na desni

Uradno se cesta D8, kot se magistrala imenuje v birokratskem jeziku, začne na drugi strani mejnega prehoda Starod in vodi naravnost skozi Reko, ampak tam se res ne bi vozili. Štart je tako v sosednjem mestecu Bakar, kamor se spustiš po spektakularni cesti in se spodaj, v zalivu, počutiš kot v drugem svetu.

Bakar ima vse, kar imajo veliki, in še petstometrski podvodni predor, ki so ga v sedemdesetih letih zgradili za pretovor premoga z ene na drugo stran zaliva. Pri južnem izhodu iz predora smo razložili bicikle, sredi marine za par trenutkov pokazali trinajst golih zadnjic in se lotili prve etape brez velikih besed. Usedeš se in greš na šeststo kilometrov dolgo pot. Modri nasvet in plava navodila: »Morje mora biti na desni. Če bo na levi, me pokličite.«

Dobro je vedeti, da je tam nekje, v bližini, nekdo, ki te lahko reši.

Ostra je ta morska klima

Na morju sem nazadnje kolesaril leta 2019. Odtlej pravzaprav sploh nisem zapustil rodne grude. Bilo je preveč zapleteno. Potrdila, testiranja, upanje na najboljše. Nekaj časa je trajalo, da sem se navadil tujosti, ki je udarila po meni. Drugačna klima, zaradi burje ne ravno blaga, nenavaden asfalt, druge vonjave.

Tako smo v udobnem tempu tlačili pedale po Crikvenici in prav vse je bilo prav. Človek zlahka pozabi, da se gre rekreacijo, ki je v nekem skrajnem odvodu lahko tudi nečlovšeko naporna. Cesta je dobra, razgledi na Krk imenitni in teren na splošno prijazen do telesa. Ravnine je malo, tako da se čez dan nabere presenetljivo veliko višinskih metrov, ampak s kompaktno gonilko na magistrali sami skoraj ne potrebuješ prednjega menjalnika in še manj zavore. Že mogoče, da je cesta nevarna za motoriste, za križarjenje z biciklom pač ne.

A nad Novim Vinodolskim, kjer je v velebitsko skalo vsekana cesta res impozantna, je burja pokazala svojo moč. »To ni vendar nič,« so odmahovali stari borci, ki se na magistralo vračajo redno. Eno leto so se držali za drogove prometnih znakov, da jih ni odneslo čez rob in slednjič se je večina v skladu z Ucijevo doktrino o izrednih razmerah odločila najhujše odseke prevoziti v kombiju.

Že prekolesariti jo je težko, kako so jo šele gradili

Nerešljiva dilema tovrstnih izletov je: ustavljati se in uživati v razgledih ali ne ustavljati se in uživati v pokrajini, ki beži mimo tebe. Zato je dobro dela pavza nad Klenovico.

Sploh po ugotovitvi, da so poleg sladkih in slanih prigrizkov, kokakole in banan na voljo neomejene količine gumijastih bonbonov. Takega luksuza bi se hitro privadil. Nič več štorkljanja po bencinskih črpalkah, kjer med čakanjem, da bo tisti pred teboj plačal gorivo, tri položnice in srečko, ves čas cvikaš, da ti bodo ukradli bicikel.

Tristo metrov nad morje

Zdaj je od izleta minilo že nekaj dni in na veter sem skoraj pozabil, tako da očitno ni bilo res grozno – spomnim se namreč vetra v naslednjih dveh dneh, tistega ne bom nikoli pozabil. Kakorkoli, do Senja je bilo vsaj z vidika burje najhujše za nami.

Do tja je še precej naselij, potem pa se cesta se vzpne več kot tristo metrov visoko nad Velebitski kanal in vasi so daleč spodaj. Krasen odsek, ampak zadnja priložnost za postanek ob kavi je Sv. Juraj, je povedal izkušenejši del odprave. To priložnost smo seveda izkoristili.

Potem gre dvanajst kilometrov gor.

Ni pa to resen vzpon, cesta se pač vzpenja in to je pravzaprav dobro, ker gre počasi in imaš obilo časa za ragledovanje po otokih. Prvić, Sveti Grgur, Goli otok, Rab. In, ko se cesta počasi spušča v Karlobag, še Pag.

Siloviti napad pred Karlobagom

Pred potjo me je skrbela številčnost skupine. Težava je seveda v meni: neznanci mi gredo običajno na živce, še bolj pa to, da sem jim največkrat všeč. A skupina je bila nenavadno homogena, predvsem pa ima vsak vso svobodo tega sveta. Kdor želi, se lahko vozi sam v svojem tempu, daleč pred vsemi ali za njimi: števec mu bo kazal pot do hotela, sicer se je pa tako ali tako skoraj nemogoče izgubiti, dokler si na magistrali.

Seveda smo prišli do cilja v več skupinah, ki pa so se oblikovale spontano in ne zato, ker bi hotel kdo nekomu pokazat hudiča. Dokler nisem tega na koncu izvedel prav jaz, ker me je ponesel hiter spust v Karlobag z vmesnim hupserjem, takšnim, ki ni nič posebnega, če se ga ne lotiš na živo in mrtvo. Bum, bum, bum, je naredilo, in smo bili s kislimi nogami v Karlobagu.

A nismo prišli prvi: Aleš, ki smo ga nazadnje videli v Bakarju, je po pogumni solo vožnji izvedel še juriš na Oštarijsko sedlo, resen klanec, ki se konča 929 metrov nad morsko gladino. Do vrha ni šel, vladale so namreč zimske razmere s temperaturo le nekaj stopinj nad lediščem. Navajam samo za idejo, če bi se kdo znašel tam z dobro uro časa preveč in preobiljem energije.

Kaj ste delali zvečer?

To je tisto, kar te vprašajo doma. Nobenega glamurja ni, sploh pa ne v Karlobagu, strašno zaspanem mestu, kjer se je tisti dan v lokalni beznici gledalo reprezentačno tekmo v kaj vem katerem športu.

So samo trde noge in volčja lakota ter nadležna rutinska opravila.

Skrb za higieno. Obešanje cunj na vsa razpoložljiva obešala, tudi na nočne lučke, če drugih zmanjka. Premetavanje vsebine potovalke, znova in znova, ker vsakič, ko nekaj najdeš, nekaj drugega založiš. Šele potem pridejo prijetne obveznosti: hvalisanje s svojimi dosežki na družabnih omrežjih. Pivo, ne kot pijača, ampak kot priložnost za pametovanje s soborci. In potem preobilna večerja, zaradi katere boš zjutraj težji, kot si bil prejšnje jutro, neglede na ure in ure kurjenja kalorij. Passeggiata. Spanje.

Za take dni se splača živet.