Giro 2022: na jugu vse po starem - vroče!

Zaradi transferja z Madžarske na Sicilijo in dodatnega dirkanja prostega dne se Giro razvleče in bi dejansko lahko govorili o štiritedenski dirki: dodajte cirkus, ki smo ga deležni v tednu pred štartom, in dirka dejansko dobi cel mesec pozornosti. Je kdo gledal Dirko po Madžarski? Ali prvo žensko Dirko po Baskiji?

Na Etni je roza majica spet dobila novega lastnika

Teden se je začel na Etni z menjavo rožnate majice. V pelotonu se ni dogajalo nič posebnega. Seveda je bilo nekaj žrtev, bodisi zaradi slabe (dnevne) forme (Guillaume Martin, Tobias Foss, Sam Oomen) bodisi zaradi emša (Vincenzo Nibali, Domenico Pozzovivo) ali globljih težav (Tom Dumoulin).

Mnogi so si želeli, da bi Simon Yates po zmagi v kronometru izkoristil odlično formo z napadi na Etni, a je vse pokvaril padec na začetku etape. Ineos Grenadiers niso izkazovali sočutja. »Naredili smo, kar smo morali narediti. To danes dejansko ni bil naš načrt,« je po etapi povedal Richie Porte. Beri: na Etni so privili tempo, ker je Yates padel na začetku etape.

Seveda vsem koristi, da je rožnato majico oblekel Juan Pedro Lopez in še bolj to, da sta imela zdravo prednost pred favoriti tudi zmagovalec etape Lennard Kämna in Rein Taramäe. Če bi se kaj zalomilo Špancu, bi majico oblekla Nemec in Estonec.

Demare, prvič

Po odličnem šprintu v Balatonfüredu je na družbenih omrežjih in v medijih prevladalo prepričanje, da je Mark Cavendish daleč najboljši šprinter na dirki. A v peti etapi se je spet izkazalo, da moraš najprej priti čez klanec. Verjetno to ne bi bila težava deset, dvajset let nazaj, zdaj pa se dirka drugače: ko Mathieu van der Poel zavoha zmago, se ne ustraši razbiti dirke. Alpecin-Fenix je imel zaveznika v Intermarche-Wanty-Gobert, ki se zaveda, da lahko Biniam Girmay v šprintu zmaga le, če ni klasičnih šprinterjev.

Ni bilo presenečenje, da je odpadel Cavendish, bolj to, da je zaostal Ewan, ki je defektiral v nepravem času, prav na vznožju klanca. Odpadel je tudi Arnaud Demare, a dovolj pozno, da so ga privlekli nazaj v peloton – sicer brez leadouta Jacopa Guarnierja. Za Cavendisha in Ewana je bila težava, da nista odpadla skupaj. Tako je Lotto-Soudal lovil Quick Step-Alpha Vinyl, oni Groupamo-FDJ in vsi skupaj peloton. Francoski ekipi je uspelo, belgijskima ne. In Demare je zmagal prvič. Pa tudi prvič na dirki svetovne serije po Giru leta 2020.

Ironija je, da je brez rezultata v etapi ostal Alpecin-Fenix, ki je sploh pokopal Ewana in Cavendisha. Vse so naredili prav, dokler se ni van der Poel bližnje srečal z Alexom Dowsettom, ki je pripravljal šprint za Giacoma Nizzola. Nič hudega, nihče ni padel, menda se je polomilo nekaj naper. A po petih dneh dirkanja je imel van der Poel še vedno samo le etapno zmago. Biniam Girmay je bil peti in glede na prikazano dvomim, da bi van der Poel zmagal.

Seveda se je po etapi pojavila besedica ampak: v šprintu ni bilo Ewana in Cavendisha, zato naj bi imel Demare tako rekoč odprto pot do zmage. Podobno so očitali njegovim prejšnjim zmagam na Giru in edinima na Touru. A potem je prišla šesta etapa.

Demare, drugič

Že na Madžarskem sta bili prva in tretja etapa smešno dolgočasni, a v sredo so dosegli novo raven. Povprečna hitrost je bila nižja, kot na Maratonu Franja, torej bi do zaključka držal marsikateri boljši rekreativec. Preseneča me, da se ljudje zaradi dolgočasnih ravninskih etap pritožujejo. Od nekdaj so dolgočasne. A zdaj jih prenašajo od štarta in lahko pet ur gledamo, kako se ne dogaja nič. Še sreča! Če bi bila vse etape napete od štarta do cilja, bi morali Giro v dobrih treh tednih gledati skoraj 90 ur.

Zaključek šeste etape je bil kot film Ace Ventura: vsakič, ko ga gledaš, odkriješ novo foro. V minuti ali dveh smo videli vse, kar lahko ponudi šprint. Vlake, ki brzijo drug ob drugem, razbijanje teh vlakov, menjave smeri, prerivanje, skorajšnji padec in fotofiniš. Demare je zmagal v neposrednem spopadu z dvema najboljšima na dirki, Cavendishom in Ewanom. Ja, saj vem. Ni bilo Sama Bennetta pa Dylana Groenewegna … in kaj bi bilo, če bi bil na mestu Cava Fabio Jakobsen?

A po drugi zaporedni zmagi in vodstvu v točkovanju mu ni mogoče očitati ničesar. Po točkah mu je najbliže Girmay s petimi uvrstitvami v prvo peterico. Vemo, da bo Ewan zapustil Giro predčasno, verjetno po petkovi etapi. Cavendish pa je ostal brez leadouta Michaela Mørkøva, ki zaradi vročine ni štartal v sedmi etapi. Tako ostajata glavna kandidata za ciklamno majico Demare in Girmay. Prvi pa je začel pohod, ki ga je običajno težko ustaviti.

V slogi je moč

Sedma etapa po Bazilikati je bila z več kot 4000 metri višinske razlike specialiteta za sladokusce, za Jumbo-Vismo pa odrešitev. Potem ko Dumoulin ni zmagal v kronometru in sta na Etni poleg njega zamočila Foss in Oomen, je bilo treba sestaviti nov plan. Ne plan B ali C, rekel bi, da plan D. To jim je uspelo z Dumoulinom in Koenom Bouwmanom, ki je slavil prvič po petih letih in šele drugič v karieri.

Dumoulin je lani med neplačanim dopustom premislil svoje vrednote in verjetno ugotovil, da je služba profesionalnega kolesarja kar v redu. Vrnil se je in imel nekaj prebliskov, vrhunec je bila olimpijska srebrna medalja, a od leta 2018 je zmagal le na lanskem državnem prvenstvu v v vožnji na čas. Menjava ekipe v sezoni 2020 mu očitno ni koristila toliko, kot je mislil. Po petkovi etapi je videti, da se najbolje odreže v vlogi pomočnika, ko si ne naloži pritiska zmage oziroma če dirka iz dneva v dan. V treh dneh je na Giru dosegel dve globoki razočaranji, potem pa zablestel v vlogi pomočnika, čeprav je verjetno upal tudi na svojo zmago. Vsekakor je bolje gledati zadovoljnega domestiqua, kot nezadovoljnega vodjo.

V slogi je moč, drugič

Sobotna etapa je bila kot belgijska klasika, ki se dogaja v ne nujno prijaznejšem neapeljskem okolišu. Adam Blythe je na Eurosportu dan pred etapo slikovito opisal, da se bodo v Neaplju soočili s slabimi cestami, potepuškimi psi na njih, ognjem ob cesti … in Robbie McEwan ga je še bolj slikovito dopolnil, da bi se morali obleči, kot v Mad Maxu. Mimogrede, The Breakaway na Eurosportu še nikoli ni bil tako zabaven, kot je letos.

Mathieu van der Poel in Biniam Girmay sta bila očitna favorita in to je vedel tudi van der Poel. V takih okoliščinah je običajno najbolj nevaren samemu sebi, ko začne voziti, kot na dirki mladincev. Obetala se je kratka dirka, kakšne tri ure in pol. A to, da po dveh kilometrih z lastnimi nogami napade glavni favorit, je popolnoma noro. Človek je bil deset kilometrov v begu na samem štartu dirke, kot da vozi za Dron Hopper-Androni Giocattoli. Dosegel je to, da se je v 21-članski ubežni skupini pojavila vrsta parov iz istih ekip, Lotto-Soudal je imel celo tri (Harm Vanhoucke, Sylvain Moniquet in Thomas De Gendt). V skupini je bil tudi Girmay, ki se ga je verjetno MVDP najbolj bal, oba pa sta bila brez kolega.

Zoprno, ampak MVDP je MVDP, mar ne? Verjetno se je zavedal tega, da ima v skupini vsaj enega prijatelja premalo, pa je napadel še … 47 kilometrov pred ciljem! In ko so njegovo skupino ujeli, je bilo v resnici vsega konec: s svojim napadom se je izpostavil protinapadu. A ta bi bil bržkone neuspešen, če ne bi bil v njem De Gendt. Po devetih dneh dirkanja ima tako van der Poel šele eno zmago … Šele? Mislim, da si je potihem želel več.

Ima jih toliko, kot Thomas De Gendt, ki seveda ni tako močan, a je prebrisan. Kdor se mora zanašat na inteligenco, zmaguje manj, kot talenti z ogromnim motorjem. No, Thomas De Gendt ima oboje in zanašal se je lahko tudi na ekipo z odličnim Vanhouckejem. Van der Poela vodi instinkt, a ta ga lahko pusti na cedilu, poleg tega pa imam občutek, da bi lahko bolje izkoriščal pomoč ekipnih kolegov. A je po drugi strani morda tak način dirkanja ena od možnosti, kako vzeti stvari v svoje roke, ko vsi dirkajo proti tebi. Morda ima van der Poel naslednjo priložnost že v torkovi etapi, kjer bi moral biti na koncu šprint, ne nujno z vsemi specialisti – a po tem, kar je Girmay pokazal, gotovo vsaj z njim v konkurenci.

Ineos Express, sezona 2022

V prvem tednu dirkanja ne moremo pričakovati, da se bodo favoriti poklali brez milosti do zadnjega preživelega. Na začetku je to igra na izpadanje in v glavni vlogi je po pričakovanjih Ineos Grenadiers. Na Etni so upali, da se bodo znebili Simona Yatesa. V poskusu, da ga strejo, je bilo nekaj kolateralnih žrtev, ki bi verjetno padle prej ali slej. V drugem poskusu, na Blockhaus, so bili uspešnejši.

Zablestel je Richie Porte, ki bi ga mnogi analitiki raje videli v vlogi sokapetana, a ga je ekipa izkoristila za klasičnega superpomočnika. Izgubil je štiri minute in vse možnosti za zmago, vendar je s svojim tempom pokopal mnoge upe. Yates je izgubil enajst minut: ne le zaradi kolena, spet je – kot na Dirki po Alpah – tarnal zaradi vročine. A če je glavna ovira koleno, se začno težave kopičiti in človeka na koncu moti vse. Yates nas redno razočara, a vsaj pošteno pove kaj gre narobe, brez okolišenja.

Wilco Kelderman je bil žrtev zanimive okvare ob nepravem času in izgubil le malo manj kot enajst minut, in je zdaj jasno, kdo bo vodja ekipe. Padli so tudi Giulio Ciccone, Hugh Carthy, Pello Bilbao (ki je dejansko padel na začetku etape), Alejandro Valverde in Vincenzo Nibali, ki sta se sicer držala dobro in imata po mojem vse možnosti za uvrstitev deseterico, sploh Valverde.

Richard Carapaz sicer ni mogel dokončati dela, ki ga je začel Porte. Lahko ga veseli moč ekipe, a zdaj ga morata skrbeti Romain Bardet in Mikel Landa. Bask je celo dvakrat padel in zamenjal čevelj, a je v zaključku dirkal, kot da je ves svež ravno z manikure. V veliko pomoč mu je bil tokrat Domen Novak.

Kdo bo naslednja maglia rosa?

Zdaj se pojavljajo vprašanja, do kod lahko seže 24-letnik, ki je na lanski Vuelti celo dirko počasi napredoval in jo končal na 13. mestu. Zaradi poloma Giulia Cicconeja na Blockhausu bo reševal Trek-Segafredo in prav mogoče se zdi, da bo na koncu uvrščen više, kot bi bil Ciccone, če bi bilo z njim vse v redu.

Včeraj je Lopez najprej izgubil glavo: v Sama Oomena je zabrisal bidon in se z javnim opravičilom prikupil marsikateri materi kot vzor poštenjaka. Potem je na Blockhausu skoraj izgubil še tla pod gumami, a se je boril kot jazbec in majico zadržal, predvidoma še vsaj do sobote ali celo nedelje.

Še v soboto je bil Joao Almeida osmi in ob pogledu na razpredelnico sem bil kar presenečen, da je zdaj drugi. Že pred časom je izjavil, da za rožnato majico nikoli ni prezgodaj. V peti etapi si je priboril dve bonifkacijski sekundi na letečem cilju in je zdaj dejansko drugi v vrsti za rožnato majico. Včeraj je dirkal v svojem slogu: ves čas je bil na odstrelu in dejansko so se ga Carapaz, Bardet in Landa znebili, pa se je vrnil. Vseeno je težko verjeti, da bo vzdržal v zadnjem tednu, ko ga bodo na tak način privijali iz etape v etapo. Da ne bi imel niti enega slabega dne? Težko verjetno.

Prvega in osmega loči 54 sekund, prvega in petega komaj dvajset sekund in še to vsi pričakujemo, da se bo Lopez zlomil. Jai Hindley je z impresivno zmago na Blockhausu kar malo presenetil, ampak ko je šlo niže na gori zares, je že odpadel. To se mu bo najbrž dogajalo še naprej.

Še vedno bi največ možnosti pripisal Carapazu, potem Bardetu in Landi, ki za njima zaostaja okoli 15 sekund. V kronometu so vsi bolj slabi. Carapaz bo moral za zmago povleči nepričakovano potezo, ki pa jo pričakujejo vsi. Škoda bi bilo, če bi do konca gledali dirko na izpadanje v režiji Ineos Grenadiers. Mislim, da Bardet in Landa tega ne bosta dopustila. Oba sta že bila na stopniškah na tritedenski dirki, letos pa imata na Giru odlično in eno redkih priložnosti, da dejansko tudi zmagata.