Giro 2022: Giro d’Ungheria

Trije dnevi dirkanja, trije zmagovalci, a samo en nosilec rožnate majice. Eno manjše presenečenje, a nobenega večjega pretresa. Odstopil je samo en kolesar in žal je to Jan Tratnik, ki je po padcu v prvi etapi vztrajal na kronometru. A v tretji etapi si je moral priznati, da z zlomljenim zapestjem ni možno dirkati. Škoda. Če kdaj, smo lahko letos verjeli, da lahko obleče rožnato majico. A glede na prikazano bi bil to po dveh etapah skoraj neverjeten podvig.

Dirka po Madžarski pred Dirko po Madžarski

Politika se je zadnja leta zažrla v vse pore družbe in seveda se niti Giro ni mogel izogniti poskusom še večje politizacije, kot jo je s traso samo prinesel že sam po sebi. Prva etapa je navsezadnje, ne nujno slučajno, povezala kraja, kjer se je rodil in odraščal Viktor Orban, končala pa v Višegradu. Vse skupaj pa je na Madžarsko pripeljal Batorfi Bela, kolesarski navdušenec in zobozdravnik z dobrimi zvezami z Orbanom že iz starih časov. O tem je pisal The Inner Ring. A marsikaj bi lahko očitali tudi gostiteljem Gira v Izraelu leta 2018, da ne omenjamo dirk v državah z despotskimi režimi in odnosom do manjšin, ki je podoben kot v srednjem veku.

Ljudje s terena so poročali, da se o Giru na Madžarskem ni govorilo kaj prida, ampak glede na to, da kolesarstvo na Madžarskem ni pol toliko priljubljeno kot v Sloveniji, je bilo ob cestah presenetljivo veliko navijačev in nekateri so imeli dobre zamisli, kako se izpostavati. Seveda je bilo nemalo tistih, ki so izkoristili kamere za to, da jih je videla mama, kolesarstvo pa jih zanima toliko, kot vsaka druga priložnost za množično zabavo. A z nekaj izjemami držav z dolgo kolesarsko tradicijo je tako povsod, tudi v Sloveniji, kjer vlada evforija šele tri, štiri leta.

A v resnici ekskurziji po madžarski ne moremo očitati ničesar. Kolesarjem in verjetno še bolj osebju gre seveda na živce, da dan odmora v resnici ni odmor, ampak dan za dolg transfer. Po cesti je dolg okoli 2000 kilometrov. Jumbo-Visma bo večino vozil prepeljala kar na tovornjaku za avtomobile, nekatere ekipe bodo menda avtobus pustile gor, ker se v sredo začne Dirka po Madžarski, na Siciliji pa jih že čaka drugi avtobus. Ekip seveda nihče ne sprašuje kje bi najraje dirkale. V tem primeru bi se to večinoma dogajalo na Bližnjem vzhodu in v Avstraliji.

Prva etapa: ko so favoriti puncheurji, šprinterji in grimpeurji

Zmaga, čeprav pričakovana, Mathieuju van der Poelu ni bila postrežena na pladnju. Za tesen obračun med zelo različnimi tipi kolesarjev morata biti izpolnjena vsaj dva pogoja. Prvi je trasa, drugi pa interes ekip s kolesarji za generalno razvrstitev. Če bi Ineos Grenadiers vlekel na polno od vznožja, resno dvomim, da bi Caleb Ewan vzdržal do zadnjega ovinka. Vendar te ekipe niso imele nobenega drugega interesa, kot da ostanejo vsi celi … in da ne bi slučajno prezgodaj oblekli roza majice. Ob povprečni hitrosti krepko čez 35 km/h na pet kilometrov dolgem petodstotnem klancu si je res težko predstavljati, da bi šlo lahko hitreje. Ampak če bi šlo na polno, Lawrence Naesen in Lennard Kämna ne bi niti pomislila na napad.

Nekateri so se spraševali kako je mogoče, da je Caleb Ewan popolnoma izgubil motoriko, a morda je to samo dokaz, kako globoko je šel. Vzpon je začel spredaj, vmes zlezel nekoliko nazaj in najbrž rafal kalorij postrelil za to, da se je kar na lepem znašel spet med prvimi. Od šprinterjev je bil tam samo še vsemogočni Magnus Cort, a se je v nekem trenutku skoraj ustavil, sicer bi se mu morda zgodilo isto, kot Ewanu. Ostali šprinterski specialisti so ostali pol minute in več zadaj, Mark Cavendish si je celo privoščil izlet, ki je trajal pet minut dlje.

Nešampionsko se je po tleh valjal tudi van der Poel, a šele v cilju. Misijo je opravil in od njega nismo pričakovali nič manj. Niti javnost niti opremljevalec s kolesi, ki mu je vnaprej pripravil kolo za vožnjo na čas v rožnati barvi. Niti drugo mesto Biniama Girmaya ni bilo presenečenje, manjše kot njegov šprint v tretji etapi.

Nekje vmes se je elastika pretrgala in tako so štiri sekunde izgubili vsi, razen Pella Bilbaoa, ki je dobil še štiri odbitne sekunde za tretje mesto, Richarda Carapaza in Wilca Keldermana, ki je spet na dobri poti, da se potihem prebije pod vrh.

Vožnja na čas: grimpeur in puncheur premagata kronometrista

Mestni kronometri so lahko za specialiste mala nočna mora. Tokrat so jim pripravili 27 ovinkov, torej na vsega 9 kilometrov dolgi trasi v povprečju po enega na slabih 350 metrov. Pa še končni vzpon, ki se je izkazal za bolj napetega kot je bilo videti po profilu. Zaradi vesoljske petkove predstave je bil na lepem glavni favorit Mathieu van der Poel. Že na lanskem Touru je dokazal, da se dobro pelje v vožnji na čas. Tokrat je pred dirko treniral na kozi, trasa je bila idealna za predispozicije ciklokrosista in spet je štartal v majici vodilnega.

Med tistimi, ki dirkajo na generalni dosežek, ni nihče posebej izstopal, a tudi ni prav veliko izgubil, še najmanj Wilco Kelderman. S tremi izjemama, seveda! V negativnem smislu je izjema Ivan Sosa, ki res ni kaj prida kronometrist, ampak po mojem so sanje o deseterici že splavale po vodi in se bo moral Movistar spet zanašati na Alejandra Valverdeja, moža, ki bi na Franji dirkal v kategoriji masters C.

Prva pozitivna izjema je Tom Dumoulin, ki je po UAE Touru letos spet potrdil, da je še vedno odličen kronometrist. Vprašanje je njegova forma za gorske etape. Glede na njegovo razočaranje po tretjem mestu v vožnji na čas si morda enako vprašanje zastavlja tudi on. Če bi v soboto zmagal, bi bil Giro vsaj deloma rešen. Zdaj je sicer tretji v generalnem seštevku, a to se lahko prehitro obrne in v tem primeru bo najbrž bolj ali manj čakal na kronometer v zadnji etapi.

Morda bi lahko upal na rožnato majico v etapi na Etno, ampak takoj za njim je štartal Simon Yates in mu do cilja naložil pet sekund, še preden si je olimpijski podprvak snel čelado. Verjetno je večina že pozabila, da je Yates v šibkejši konkurenci zmagal kronometer že na Pariz–Nici leta 2019, a ta vožnja je presenetila celo njega. Za piko na i je MVDP na koncu zaostal za tri sekunde. Tako je kronometer praktično edina disciplina, v kateri Nizozemec še ni zmagal, z izjemo neke mladinske dirke leta 2013.

Manx Missile: raketa dolgega dometa

Prva etapa je bila dolgočasna, a je bila vsaj relativno hitra. Tretja je bila grozna. Na koncu jim je le uspelo preseči povprečno hitrost 40 km/h. Slaba tolažba je bil troboj Samuele Rivi (Eolo-Kometa)–Mattio Baisom in Filippo Tagliani (Drone Hopper-Androni Giocattoli), malo bolj atraktivno sta se za modro majico na edinem gorskem cilju spopadla Pascal Eenkhorn (Jumbo-Visma) in Rick Zabel (Israel-Premier Tech). Nemec bi bil v koristno pomoč Giacomu Nizzolu v šprintu, a očitno si je močno želel obdržati modro majico, ki mu jo je že za to etapo posodil van der Poel. Tudi če ne bi šprintal z Eenkhornom: postrelil je nekaj nabojev, izgubil, na koncu pa sta imela enako točk, a po nekem ključu majico nosi Zabel. Šprinter v majici najboljšega hribolazca. Samo na Madžarskem …

Po šprintu je glavno vprašanje, kdo lahko premaga Marka Cavendisha. Na Giru je prvič zmagal pred štirinajstimi leti, ko se je še šprintalo v dvodelnih dresih nazadnje pa pred devetimi leti, ko je še vedno šprintal v dvodelnem dresu. Skratka, zmagoval je v nekih drugih časih in zmaguje še vedno.

Po etapi je povedal, da nima najmočnejših nog in da jih nikoli ni imel, a je vseeno zmagoval. Večkrat so mu očitali brezglavo dirkanje, ampak po drugi strani je zmagoval tudi z glavo. Vrhunski vlak z izjemnim Davidejem Ballerinijem, Bertom van Lerberghem in Michalom Mørkøvom je bil včeraj le del formule za zmago. Drugi del je bil instinkt, občutek za dirkanje. Mørkøv je bil na vetru komaj kaj časa, preden je Cav izvedel samomorilski, 300 metrov dolg šprint, ki se je že nam na kavču vlekel kot čreva. A vseh tristo metrov nihče ni mogel zlesti mimo. Na levi je pustil Cav ravno dovolj malo prostora, da si Fernando Gaviria ni drznil izzivati usode, Arnaud Demare pa z desne ni mogel mimo, ker je imel že v osnovi preslab položaj.

Kdo lahko torej premaga Cavendisha?

Marsikdo. Caleb Ewan se je izgubil, a ima tudi izgovor v slabem spancu po padcu v prvi etapi. Demare in Gaviria sploh nista šla slabo, a ju je Cav izigral. Najbolj pa me zanima, kako bi se vse izšlo za Biniama Girmaya, ki je bil zaprt z vseh strani in opazno ni gonil na vso moč, pa vseeno ostal na četrtem mestu, pač zato, ker je bil v zavetrju za zmagovalcem.

Jakub Mareczko, prvi šprinter Alpecin-Fenixa, je bil peti. Imel je dober vlak, a ga ni izkoristil. Se je izgubil po lastni krivdi ali je van der Poel dirkal v zaključku preveč instinktivno in premalo mislil na kolesarje, ki jih vodi? Ne vem, ampak dvomim da so s to ekipo šprinterski vlak trenirali podobno, kot Quick Step-Alpha Vinyl. Pojavljajo se mnenja, da bi moral biti prvi šprinter v ekipi van der Poel. Če bi si želel ciklamno majico obleči tudi v cilju v Veroni, bi bilo seveda smiselno nabirati točke v šprintih, a je že pred dirko povedal, da ga to ne zanima. Potem ko bo na Etni verjetno izgubil rožnato majico, je njegova druga velika priložnost za zmago osma etapa v Neaplju.

In kdo lahko premaga Yatesa?

Jutrišnja etapa s ciljem na Etni bo razkrila predvsem slabosti, manj pa prednosti. Glede na Yatesovo formo ne bi bil popolnoma presenečen, če ne bi koval železa, dokler je vroče. Toda spomin na leto 2018 je boleč. Takrat je z napadom na Etni oblekel rožnato majico v šesti etapi in še dvakrat zmagal, pa se ni dobro končalo. Gotovo si ne želi rožnate majice tako zgodaj in je lahko po odlični vožnji na čas miren pred zadnjim dnem v Veroni, ampak vseeno vsaka sekunda prav pride.

Pello Bilbao je že po treh etapah 15 sekund pred sicer nezanesljivim prvim kapetanom Bahrain Victorious Mikelom Lando in verjetno bi bila napaka, če Bilbao ne bi imel prostih rok. Richie Porte pa je dve sekundi pred Richardom Carapazom in tako ima Ineos Grenadiers poleg že tako na papirju najmočnejše ekipe dve orožji pri vrhu.

Sam bi še vedno več možnosti pripisoval Carapazu kot precej nezanesljivemu Yatesu, ki je morda celo prezgodaj v top formi. Giro se bo začel počasi razpletati šele v nedeljski etapi s ciljem na Blockhausu. Do takrat so zgornja vprašanja neumestna.