Giro 2022: Trasa od etape do etape

Recept za dobro etapno dirko ima dve osnovni sestavini. Prva je izenačena konkurenca. Druga je uravnotežena trasa. Italijanom običajno uspeva brez gnilih kompromisov. Res bo letos malo vožnje na čas in malo mitskih alpskih prelazov, toda trasa daje vtis, da bo napeto od prve do zadnje etape, obenem pa bodo dobili veliko priložnosti tudi šprinterji.

Razgibano od štarta do cilja

Uvod Dirke po Italiji naj bi Madžarska gostila že leta 2020, a so zaradi covida-19 prestavili dogodek na letos. Prva etapa bo povezala Budimpešto in Višegrad, druga bo vožnja na čas v prestolnici, v tretji bodo obiskali Blatno jezero. Že v ponedeljek bo prvi dan odmora za transfer na Sicilijo, kjer ostanejo dva dni. Že v četrti etapi s ciljem na Etni se utegnejo spet narediti razlike med kandidati za rožnato. V šesti etapi bodo spet na celini in se selili na sever. Med potjo bo pred drugim prostim dnem odmora ključna deveta etapa v Apeninih s ciljem na Blockhausu.

Drugi teden dirkanja je vsaj na papirju bolj sproščen, šele v nedeljo bo v petnajsti etapi spet etapa s tremi gorskimi cilji. Tretji teden bo, kot običajno, peklenski: v šestih dneh bodo tri gorske etape, vmes pa še petkova, ki v Sloveniji obišče Kolovrat. Zaključi se z vožnjo na čas v Veroni.

Malo kronometra, malo alpskih prelazov, a ogromno klanca

V glavnem gre za preverjeni recept, a z nekaj manjšimi prilagoditvami. Prvi kronometer bo šele drugi dan, kar v prvi etapi odpira možnosti za rožnato majico precej več kolesarjem – sploh, ker ne gre za klasično šprintersko etapo. Prav lahko se zgodi, da bo po četrti etapi na Etni oblekel rožnato majico že tretji različni kolesar.

Vožnje na čas je skupaj 26,6 kilometrov, trinajst manj kot lani in skoraj štirideset manj kot leta 2020 ter najmanj od leta 1962, ko na Giru ni bilo kronometra. Organizator je kot gorske označil šest etap, a je na sporedu še vrsta razgibanih, kjer lahko favorit doživi malo katastrofo. Pet gorskih etap se konča na vrhu vzpona, a je cilj 16. in 17. le malo po vrhu zadnjega klanca.

Cima coppi, torej najvišji vrh, je letos Passo Pordoi (2239 m) v 20. etapi. To bo edini dan, ko bodo kolesarji presegli nadmorsko višino 2000 metrov. Bi si želeli več epskih alpskih klancev? Seveda. A organizator si težko zaradi slabega vremena še drugo leto zapored privošči izpad prenosa ključne etape: saj se spomnite lanske 16. etape, ko je Egan Bernal drvel proti zmagi, prenašali so pa ne-dogajanje v ciljni ravnini.

Šprinterji bodo dobili od pet do osem priložnosti za šprint, odvisno od zainteresiranosti ekip, da polovijo ubežnike, ki lahko prav računajo na od šest do osem resnih priložnosti. Med njimi je etapa, ki prečka Slovenijo.

1. etapa (6. 5., petek)

Budimpešta–Višegrad (195 km)

Od Višegrada do Budimpešte je le 40 kilometrov, a so organizatorji naredili precejšen ovinek po ravnici, zato je etapa označena kot ravninska. A odločil jo bo končni vzpon četrte kategorije. Dolg je pet kilometrov, naklon je komaj 5 odstotkov, s kratkim 8-odstotnim odsekom tri kilometre do cilja. Zmagovalec bo poleg rožnate in ciklamne majice oblekel tudi modro za najboljšega na gorskih ciljih.

Pričakovani razplet: Možnosti za zmago ima širok krog kolesarjev, od puncheurjev in specialistov za generalni seštevek do šprinterjev, ki se dobro držijo na klancih. Zraven bodo želeli ostati tudi tisti, ki so dobri v vožnji na čas in lahko oblečejo rožnato majico naslednji dan.

2. etapa (7. 5., sobota)

Budimpešta (9,2 km)

Kratek kronometer poteka večinoma po širokih mestnih ulicah, a ima nekaj zapletenih ovinkov. Na 7,9 kilometra bodo zmerili vmesni čas, tam pa se začne 1,3 kilometra dolg vzpon do cilja. Najtežji je prvi del, kjer se napne na 14 odstotkov, potem se položi na 4 odstotke. V cilj bo šlo hitro, na poti pa sta oster zavoj in dve serpentini. Najhitrejši na vzponu dobijo točke za gorski cilj četrte kategorije.

Pričakovani razplet: Netipična vožnja na čas odpira širok krog favoritov, ki bodo še bolj motivirani, ker bo na dosegu rožnata majica. Pesti bomo stiskali za Jana Tratnika.

3. etapa (8. 5., nedelja)

Kaposvar–Balatonfüred (201 km)

Prva prava šprinterska etapa pripelje kolesarje na obalo Blatnega jezera, kjer bodo prevozili zadnjih 50 kilometrov. Dvanajst kilometrov pred ciljem so kategorizirali skoraj neopazen vzpon s kakšnimi 50 metri višinske razlike.

Pričakovani razplet: Šprint glavnine.

4. etapa (10. 5., torek)

Avola–Etna (172 km)

Etapa, kjer dirke ni mogoče zmagati, lahko pa jo je izgubiti. Skupno bo treba premagati 3500 metrov višinske razlike, a kategoriziran je le zaključni klanec na Etno, kamor se bodo v cilj vzpeli z druge strani, kot je leta 2017 Jan Polanc dirkal proti zmagi. Vzpon je uradno dolg 22,8 kilometrov in se povprečno vzpenja s 5,9-odstotnim naklonom, a gre cesta ves čas navzgor že od 130. kilometra dalje.

Pričakovani razplet: Etapa za ubežnike, ki običajno slavijo na Etni. Favoriti za rožnato majico se bodo prvič potipali, a še sramežljivo, razen, če bi kdo pokazal znake slabosti. Med najboljšimi ne bo prišlo do velikih razlik, ki pa lahko vplivajo na nadaljnji potek dirke.

5. etapa (11. 5., sreda)

Catania–Messina (174 km )

Vzpon druge kategorije na Portello Mandrazzi je videti kot nadležna beštija, a je predaleč od cilja, da bi lahko vplival na razplet etape, ki je opredeljena kot ravninska.

Pričakovani razplet: Šprint glavnine.

6. etapa (12. 5., četrtek)

Palmi–Scalea (192 km)

Prva etapa na celini vodi po široki cest iskoraj ves čas ob obali, vmes je po 34 kilometrih dirkanja le edini gorski cilj četrte kategorije.

Pričakovani razplet: Šprint glavnine.

7. etapa (13. 5., petek)

Diamante–Potenza (196 km)

Iz obalnega mesta Diamante se cesta vzpne v južne Apenine, kjer bodo štirje gorski cilji, vsega skupaj bodo premagali kar 4.500 metrov višinske razlike. V središču Potenze se zaključi s 350 metrov dolgim vzponom s povprečnim naklonom 8 odstotkov in kar 13-odstotno rampo na koncu.

Pričakovani razplet: Miren dan v glavnini in trd boj med ubežniki, ki se bodo merili tudi za modro majico najboljšega na gorskih ciljih ali celo za rožnato majico.

8. etapa (14. 5., sobota)

Neapelj–Neapelj (153 km)

Neapeljska etapa daje vtis enodnevne klasike. Po začetni zanki v predmestja bodo opravili štiri 19-kilometrske kroge, ki jih zaznamuje vzpon na Monte di Procida. Dolg je 2,1 kilometra, povprečni naklon je 6 odstotkov, po 500 metrih je 11-odstotni odsek. Do cilja je potem še 35 kilometrov s tremi vzpetinami. Zadnja se konča osem kilometrov pred ciljem in je zadnja priložnost, da se specialisti za klasike znebijo preživelih šprinterjev.

Pričakovani razplet: Favoriti za generalno zmago bodo skušali preživeti miren dan in jim bo ustrezalo, če gredo v beg kolesarji za enodnevne dirke. Ti bodo naredili vse za to, da se znebijo šprinterjev, potem pa med seboj najverjetneje obračunali v šprintu manjše skupine.

9. etapa (15. 5., nedelja)

Isernia–Blockhaus (191 km)

Pred dnevom počitka bo v Apeninih prva odločilna etapa, ki lahko zaznamuje boj za rožnato majico do konca Gira. Kar 5000 metrov višinske razlike in pet kategoriziranih gorskih ciljev. Etapa se začne v klanec tretje kategorije, ki mu takoj sledi vzpon druge kategorije s 600 metri višinske razlike in kmalu še tretji kategorizirani vzpon druge kategorije: do 38. kilometra tako premagajo že tri resne klance. Sledi razgiban teren in na koncu drug za drugim zadnja vzpona.

Passo Lanciano (10,3 km/7,6 %) je najstrmejši v prvih dveh kilometrih, povprečno 9,1 odstotka s 14-odstotno rampo. Vzpon je zaguljen zaradi ozke in slabe ceste, razgledov je malo. Cesta je bedna tudi na spustu, ki je hiter, a dolgim, ravnim odsekom sledijo nevarni ovinki.

Spustu takoj sledi vzpon, tako da gre cesta do cilja skoraj 30 kilometrov ves čas navzgor s povprečnim naklonom dobrih 7 odstotkov. Vzpon na Blockhaus se uradno začne 13,6 kilometrov pred ciljem, povprečni naklon je 8,4 odstotke. Dobre tri kilometre je položnejši, potem je do cilja v povprečju 9,4-odstoten.

Pričakovani razplet: Ubežniki bodo upali na zmago, a spopadli se bodo tudi favoriti za končno zmago. Gledamo lahko torej tri dirke v eni: boj med ubežniki, boj med favoriti ter boj med favoriti in ubežniki.

10. etapa (17. 5., torek)

Pescara–Jesi (196 km)

Etapa po deželi Marke je sestavljena iz dveh delov. Sto kilometrom ravnine ob Jadranski obali sledi razgiban teren v zaledju s tremi klanci četrte kategorije. Proti cilju se cesta kar strmo spušča, 1400 metrov do cilja pa se začne za blagim zavojem desno zlagoma vzpenjat z 2-odstotnim naklonom in do ciljne črte na dvopasovnici ni več ovinkov.

Pričakovani razplet: Šprint glavnine, a zaradi razgibane trase ni nujno, da bodo v njej vsi šprinterji.

11. etapa (18. 5., sreda)

Santarcangelo di Romagna–Reggio Emilia (203 km)

203 kilometri ravnine čez regijo Emilija - Romanja. Do Bologne, torej sto kilometrov, ni niti ovinka.

Pričakovani razplet: Šprint glavnine

12. etapa (19. 5., četrtek)

Parma–Genova (204 km)

Prejšnja transferna etapa je bila druga najdaljša na Giru, ta pa je kilometer daljša in s tremi gorskimi cilji tretje kategorije v severnih Apeninih bolj razgibana. Od Parme do prelaza Bocco se trasa ves čas zlagoma vzpenja skoraj sto kilometrov, vzpon je bolj resen v zadnjih šestih kilometrih. Bolj izzivalna sta Coletta z vrhom dobrih 50 kilometrov pred ciljem in Valico di Trensasco (4,3 km/8 %) dobrih 30 kilometrov pred ciljem.

Pričakovani razplet: Nepredvidljiva etapa se lahko konča z obračunom med ubežniki, poznim napadom iz glavnine ali šprintom razredčene glavnine s šprinterji, ki se dobro peljejo na klanec.

13. etapa (20. 5., petek)

San Remo–Cuneo (150 km)

Po paradi na ligurski obali zavije peloton v notranjost čez kar zahteven prelaz tretje kategorije Colle di Nava, vendar je od vrha do cilja še sto kilometrov, zato gotovo ne bo norih idej za nepredvideno popestritev dirke.

Pričakovani razplet: Šprint glavnine.

14. etapa (21. 5., sobota)

Santena–Torino (147 km)

Najkrajša etapa s petimi kategoriziranimi vzponi in celo vrsto nekategoriziranih. Z izjemo uvodnih dvajsetih kilometrov ravnine praktično ni, vsega skupaj je 3000 metrov vzpona. Vrhunec veselice bosta dva kroga v okolici Torina. 36 kilometrov dolg krog vodi čez Supergo (5 km/8,6 %) in Colle della Maddalena (3,5 km/8,1 %). Predvsem zadnji je zahrbten, saj je v prvih dveh kilometrih naklon več kot 11-odstoten in vključuje kar dolgo 20-odstotno rampo.

Od vrha Maddalene je do cilja še slabih dvanajst kilometrov brez ravnine, je pa vmes še ena špička in štirje kilometri spusta po ozkih cestah do zadnjih 700 metrov, ko se teren v mestu le poravna.

Pričakovani razplet: Norišnica. Ubežniki bodo dirkali svojo dirko. Specialisti za klance brez možnosti za dobro generalno uvrstitev bodo dirkali svojo dirko. Kandidati za rožnato majico bodo dirkali svojo dirko, a bodo razmišljali predvsem o precej bolj odločilni nedeljski etapi.

15. etapa (22. 5., nedelja)

Rivarolo Cavanese–Cogne (178 km)

Nedelja je dan za dolge vzpone, skupaj bodo premagali 4000 metrov višinske razlike. Začelo se bo z 90 kilometri zložnega vzpenjanja ob reki Dora Baltea, potem sledijo drug za drugim trije vzponi.

Pila les Fleurs (12,3 km/6,9 %) vodi do smučarskega središča. Takoj sledi spust v dolino, pičlih šest kilometrov ravnine in še daljši vzpon prve kategorije na Verrogne (13,8 km/7,1 %). Po spustu so štirje kilometri ravnine in dolg, a ne prestrm ciljni vzpon v mestece Cogne (22,4 km/4,3 %). Začne se s 5-odstotnim naklonom v prvih petih kilometrih, sledi kratek spust, še trije bolj strmi kilometri (7,1 %) in potem položno do cilja; v zadnjih treh kilometrih je vzpon komaj 3-odstoten.

Pričakovani razplet: Spopad favoritov za rožnato majico. Bo prišlo do velikih razlik? Dvomim.

16. etapa (24. 5., torek)

Salo–Aprica (202 km)

Dnevu počitka sledi najdaljši dan na dirki: 202 kilometra in 5.250 metrov višinske razlike ter trije vzponi prve kategorije.

Od štarta na obali Gardskega jezera se trasa 30 kilometrov zlagoma vzpenja, potem se cesta napenja do začetka uradnega vzpona na Goletto di Cadino (19,9 km/6,2 %). Vrh je 1938 metrov nad morjem, više se v tej etapi ne bodo vzpeli, do konca Gira pa samo še dvakrat.

Na Mortirolo bodo tokrat splezali z lažje strani, iz kraja Monno (12,6 km/7,6 %). Sledi tehničen spust v Grossio in dobrih dvajset kilometrov po dolini navzdol do začetka nekategoriziranega vzpona na Teglio (5,6 km / 8,2 %) s kar dolgo rampo, ki doseže tudi do 16 odstotkov. Tam bodo podelili točke za ciklamno majico.

Takoj po spustu se začne vzpon na Valico di Santa Cristina (13,5 km/8 %). Uvodna kilometra sta položna, komaj tri odstotke, potem se klanec napenja in v zadnjih 6,5 kilometrih naklon večinoma presega 10 odstotkov. Sledi slabih 5 kilometrov spusta in poldrugi kilometer zložnega vzpenjanja do cilja v Aprici.

Pričakovani razplet: Veliki obračun za rožnato majico in precej večje razlike med najboljšimi kot v nedeljski etapi.

17. etapa (25. 5., sreda)

Ponte di Legno–Lavarone (168 km)

Po grozljivi torkovi etapi se bo mora nadaljevala takoj po štartu. Za začetek so pripravili skoraj devet kilometrov vzpona na Passo del Tonale, skupaj 550 metrov vzpona in brez točk na vrhu. Sledi kar 70 kilometrov spusta, kjer se bodo noge spet zvrtele, za ubežnike pa bo kot naročen za nabiranje zdrave prednosti pred glavnino.

Vzpon tretje kategorije na Giovo bo uvod v dobrih trideset razgibanih kilometrov, ki jim sledi vzpon prve kategorije. Passo del Vetriolo (11,8 km/7,7 %) bo razredčil glavnino in marsikomu že ošibil noge pred zadnjim preizkusom. Monte Rovere oziroma Menador (7,9 km/9,9 %) je strašanski, ker nikjer ne popusti, najhujši pa je prav proti koncu, kjer je dva kilometra naklon v povprečju 11-odstoten, a seže tja do 15 odstotkov. Kdor bo odpadel, in teh je veliko, bo imel možnost zmanjšati razliko v osmih kilometrih do cilja, a v zadnjem kilometru se cesta spet vzpenja.

Pričakovani razplet: Začetni vzpon je odlično izhodišče za ubežnike, ki bodo bržkone prišli do konca, seveda pa bodo med seboj obračunavali tudi kandidati za končno zmago.

18. etapa (26. 5., četrtek)

Borgo Valsugana–Treviso (152 km)

Trasa se ves čas bolj ali manj spušča, vmes sta le dva vzpona četrte kategorije.

Pričakovani razplet: V normalnih okoliščinah gotovo šprint glavnine, a konkurenca šprinterjev zna biti okrnjena, to pa pomeni tudi manj ekip z interesom za lov na motivirane ubežnike, ki bodo imeli zadnjo priložnost za rezultat.

19. etapa (27. 5., petek)

Marano Lagunare–Santuario di Castelmonte (177 km)

V petek vzemite dopust in si oglejte etapo čez Kolovrat v živo! Začne se v kraju Marano Lagunare, torej v Maranski laguni, nedaleč od Gradeža. Po ravnici obkroži Videm, a se ves čas zlagoma vzpenja do začetka prvega vzpona tretje kategorije Villanova Grotte, ki mu takoj sledi Passo di Tanamea. Po slabih stotih kilometrih prečkajo mejo v Učji in se ob Soči spustijo v Kobarid. Preizkušnja dneva bo vzpon čez Livek na Kolovrat (10,3 km/9,2 %). Klanec je najtežji v prvih petih kilometrih, povprečni naklon je več kot 10 odstotkov, v Livku se nekoliko poravna in se do vrha nadaljuje s povprečnim naklonom 9 odstotkov.

Od vrha je do cilja še slabih 45 kilometrov po Italiji, najprej spust in nekaj ravnine skozi Čedad, za zaključek pa vzpon k svetišču Stara gora nad Čedadom (7,1 km/7,8 %). Po 2,5 kilometrih se cesta malo spusti, potem pa nadaljuje s 14-odstotno stopnico in povprečno 8,1-odstotno do cilja.

Pričakovani razplet: Praviloma bi morali biti uspešni ubežniki in praviloma bi morali kandidati za rožnato majico štediti z močmi pred zadnjo gorsko etapo. A je to predzadnja priložnost za klancarje, da rešijo, kar je mogoče rešiti z napadom presenečenja. Če ne na Kolovratu, bodo ogenj odprli na Stari gori, kjer lahko pride tudi do večjih razlik.

20. etapa (28. 5., sobota)

Belluno–Passo Fedaia (168 km)

Edina dolomitska etapa in edina v vzponoma nad 2000 metrov nadmorske višine. Dva kratka nekategorizirana vzpona bosta služila za skakalnico ubežnikom, od tridesetega kilometra pa gre do prvega gorskega cilja samo še navzgor. San Pellegrino (18,5 km/6,2 %) se začne nogam prijazno v prvih dveh tretjinah, zadnjih šest kilometrov pa z 9-odstotnim naklonom omehča noge. Vrh je 86 kilometrov pred ciljem. Za tiste, ki imajo dobre noge, je udoben tudi enakomeren vzpon na Passo Pordoi iz Canazeia (11,8 km/6,8 %). Vrh je 45 kilometrov pred ciljem.

Sledi dolg spust in nekaj vmesne ravnine, tako da bo časa za prehranjevanje dovolj pred zadnjim gorskim preizkusom 105. Gira. Passo Fedaia (14 km/7,6 %) je prelaz pod Marmolado in ni v prvih osmih kilometrih nič posebnega. Potem se napne in do vrha je naklon ves čas od 10 do 12 odstotkov z 18-odstotnim odsekom na 11. kilometru.

Pričakovani razplet: Izčrpavanje na San Pellegrino in Passo Pordoi ter končni obračun mož na moža za rožnato majico na Passo Fedaia.

21. etapa (29. 5.)

Verona (17,4 km)

Posnetek zadnje etape Gira leta 2019, ko je Primož Roglič rešil tretje mesto na Giru. Ponovimo. Za začetek pet kilometrov ravnine in 4,5 kilometra dolg vzpon z naklonom 5 odstotkov. Na vrhu bodo izmerili vmesni čas, sledi 4 kilometre dolg spust brez hakeljcev. V zadnjih treh kilometrih je v mestu nekaj ostrih ovinkov, cilj pa je v amfiteatru.

Pričakovani razplet: Z nekaj sreče bodo razlike med najboljšimi minimalne, v nasprotnem primeru bo to dolgočasen kronometer.