Jadranska magistrala (2): V Dalmacijo

V Karlobagu je bila glavna večerna tema vreme. Celo zimo in dobršen del pomladi ni padla niti kaplja dežja, ko pridemo v Sredozemlje, pa dva dni kaže na dež. Ne glede na vir je bila vremenska napoved le malo boljša, kot obupna. Blizu mi je bila zamisel o štartu zarana, ko naj bi bilo bolje, a navsezadnje mi je vseeno, če sem moker cel dan ali le zadnjih deset minut.

Sivo nebo, sivo morje, sivi Pag

Beden uvod v potopis, vem, ampak tudi vdušje je bilo v Karlobagu precej klavrno. To mi je sicer všeč, ker se mi je turizem skozi leta rahlo uprl, a dogajanja željan človek tja verjetno ne bi šel na dopust. Če te zanimajo ostanki utrdbe, počneš to na lastno odgovornost, kot z napisom opozarja zasebni lastnik. Od cerkve tik nad glavno cesto je po drugi svetovni vojni ostala samo polovica.

Zjutraj so bili sitni celo lokalni mački, verjetno so čutili vreme v sklepih. Bife na glavnem trgu še ni bil odprt, hotelske gazdarice sem se pa malo bal, potem ko je že zvečer izvajala rubež za nekaj turških kav, ki jih nismo spili. Vendar je le v Karlobagu dovolj velik hotel za petnajst Slovencev, ki na dopustu štiri, pet, šest ur gonijo bicikle, kar je z vidika običajnih ljudi iz teh krajev verjetno nezaslišano. »Če ne bi bilo tega hotela, ta tura sploh ne bi bila izvedljiva,« se je režal Klemen, vodja odprave iz Natekmi.si.

Štimi je bil tudi edini, ki ga vreme sploh ni skrbelo. Z vremenom se ukvarja, ko je za to čas, torej zjutraj, vmes pa štedi z energijo. To je šampionska miselnost. Res pa je tudi, da za volanom nikoli ni moker. Z jutranje kolesarske izvidnice je prišel suh, naletel pa na gručo demoraliziranih turistov, ki so se pred zajtrkom še vedno pogovarjali samo o dežju.

In potem je bilo vse v redu

Kakorkoli, deževalo je, a večina je štartala. Če se komu ne ljubi, ga Natekmi pelje s kombijem in odloži, ko mu ustreza. Da sam ne bi zlezel na sedež, seveda ni prišlo v poštev. Nisem nor, da bi se doma spravil na kolo v dežju. Zakaj bi počel kaj takega? Zato, da bi, kot vsak dan, drgnil cesto do Matene in potem zapravil uro časa za pranje bicikla? Če sem nekje zato, da kolesarim in sicer ves ljubi dan ni boljšega dela, pač zamenjam lečo na očalih, nataknem dežne galoše in oblečem plastiko za dež, pa gas.

Obiral sem se, češ, jih bom že ujel, a takoj za ovinkom je nasproti usekal tako brutalen jugo, da me je skoraj vse minilo. Komaj smo se nabrali na nekaj kupčkov, ki pa so se ta dan večkrat pregrupirali. Da bi šel teh 150 kilometrov odpeljat solo, če ni nujno? Hvala lepa! Ampak deževat je nehalo, še preden me je utegnil dež premočiti. Skoraj sem bil malo razočaran. Človek se pripravi, da bo cel dan vlažen in premražen, potem je pa pravzaprav vse v redu in je to samo še en lep izlet v kar dobrih razmerah.

Od Karlobaga proti Nacionalnemu parku Paklenica je cesta krasna, brez ene same luknje, asfalt grabi kot na dirkališču. Do Maslenice tako rekoč ves čas vijuga tik nad zalivčki, ki jih sploh nima smisla šteti. Gledaš in se čudiš naravi. Tam je tudi prometa bore malo.

Pag je res dolg kos kopnega – 58 kilometrov! – in potem niti ne opaziš, da ga je konec, morska ožina pa je videti kot malo širša reka.

Masleniški most je bil prevozen trideset let, preden so ga Srbi med vojno novembra leta 1991 zrušili. Med operacijo Gusar so Hrvati udarili nazaj in zgradili pontonski most, novi stari most pa so dogradili šele leta 2005. Avtocestnega, ki je 60 metrov daljši in 40 metrov višji, so odprli že osem let prej.

S telečjimi nogami mimo kravje farme

Cesta se za mostom, ki povezuje ožino med Novigradskim morjem in Velebitskim kanalom, vzpne proti Zadru, ki smo se mu zaradi prometa izognili. Ko smo se sredi ničesar krepčali z ekscesnimi količinami bonbonov, arašidov in podobnega, sem ugotovil, da ni prijetno toplo, a sem se vseeno znebil dežnega plaščka in oblekel vetrni brezrokavnik, za kar mi ni bilo žal še dve uri.

S široke prometnice smo zavili levo, v labirint vaških cest, kjer bi se brez navigacije nemudoma izgubili. Kraji imajo tod nenavadna imena. Že prej smo šli skozi Islam Latinski, kjer so pred hrvaško plemiško rodbino Mitrović-Janković in Benečani šefovali Turki in za njimi Bosanci. Čudni kraji, iz katerih verjeno vse beži na obalo.

Pred vasico Kakma so začela telesa izdajati posledice štirih ur trdega tlačenja pedal. Organizmom tega ne gre zameriti, ker je bil tempo relativno oster, zavetrja pa ob bočnem vetru bore malo. Vmes smo naredili celo ešalon. Tam je še pokrajina precej duhamorna ali pa se je tako samo zdelo zaradi luksuza, ki so ga prej nudili razgledi na okno v svet. Potem pa še kravja farma v Jankolovici! Telečje noge, veter in še tisti težko opredeljivi smrad, ko se cesta ravno postavi pokonci, preden se končno prevali v Biograd na moru.

Po tem, koliko fotk sem naredil v tem delu poti, je jasno, s koliko energije smo razpolagali. Za to se opravičujem, ampak moje življenje ni vedno enostavno.

Veter premaga gravitacijo

Štirideset kilometrov po zaledju je bilo za nami in pred nami še enkrat toliko do Vodic. Po pravici si upam napisat, da sem pozabil, da je tam Vransko jezero. S ceste se ga niti ne vidi. V bistvu je ta del Jadranske magistrale precej antipatičen ali se mi je pa tako samo zdelo zaradi vzponov in spustov z nakloni od 0,5 do 3,5 odstotkov. Dodaj k temu veter: navzgor ne gre nikamor, navzdol imaš občutek, da gravitacija ne obstaja.

In tam se je ulilo. Kakšne pol ure je trajalo, ko smo prišli pred hotel, pa se je celo razjasnilo.

Pričakuješ, da bo cel dan mizerno, potem je vendarle bolje od pričakovanj in odštevaš ure: »Če se ulije zdaj, bom moker največ tri ure … dve uri … eno uro ...« Potem se le zgodi, kar so napovedovali že teden dni, pa vseeno preklinjaš. Skoraj si prišel na cilj suh, ampak ne: naslednji dan boš štartal z vlažnimi šprintericami. »Oh, Zalar, saj jih imaš več: zakaj nisi vzel dveh parov?« Povem vam, zakaj. Ker so blokeji na vseh tako zlizani, da bi bilo varneje gonit v supergah.

Porabili smo vso srečo

Dasiravno smo bili zadovoljnih obrazov, ne bi mogla biti podoba peščice od dežja premočenih, vetra prebičanih in 150 kilometrov ceste otrdelih kolesarjev bolj drugačna od podobe brezhibno urejene receptorke, ki je svoj šiht tolkla v tako rekoč idealnem okolju za bivanje. Vesela nas je bila, a ni mogla skriti zaskrbljenosti za hotelski pod in sedežno garnituro, če bi se slučajno preveč sprostili in spili pivo, še preden bi stresli pesek iz hlač. Štiri zvezdice, to je bil luksuz, mi pa kot rokomavhi.

Prinesla je krpe, da smo lahko ljubeznivo očedili vozila, in menda so nekje zadaj napeljali tudi cev z vodo. In tako je četa svinjskih bicilistov pred vhodom drgnila bicikle, med njimi pa so se motali od sonca opogumljeni turisti s svojimi kot sneg belimi višavskimi terierji in bišoni.

Zadnji je prišel na cilj malo pred temo. Ne, ker bi bil počasen, ampak ker je šel malo naokoli. No, zelo naokoli. Videl je veliko več sveta kot mi, kakšnih trideset ali štirideset več. Mi smo ob njegovem prihodu že analizirali ta krasen, srečen dan in se lotili taktike za tretjo etapo.

Glavna tema? Vreme! Spet? Napoved je bila za naslednji dan še slabša. Če smo lahko zjutraj upali, da bo čim manj dežja, je bilo takšno za naslednji dan upanje dejansko jalovo. Nemogoče je, da bi imel človek smolo z dežjem na Jadranu dva dni zaporedoma, ampak danes smo že imeli srečo.

In sreča je opoteča.

Preberi še: Jadranska magistrala (1): Velebit da vetra