Jadranska magistrala (3): Na drugo stran hribov

Slaba stran organiziranega kolesarskega potovanja z Natekmi.si je, da se človek navadi luksuza. V hotelu dobiš zajtrk in večerjo, potovalko peljejo s točke A na točko B, vmes ponudijo pijačo in hrano. A najboljše je tisto, česar se ne vidi: veš, da je v bližini nekdo, ki te bo rešil, če bo šlo vse narobe. Tega seveda ne boš izkoristil, če ni nujno, ker imaš vendarle ponos, ampak dobro je imeti občutek, da lahko tudi scagaš. Če ti je vsega dovolj, sestopiš in se presedeš na sedež z naslonjalom. Zagovorniki avtonomnega bikepackanja ti bodo seveda oponesli, da si navaden turist, ki ni doživel pol toliko, kot popotnik, ki si bo za vedno zapomnil, kako je zlival vodo iz šotora. To je res. Ampak ni ti bilo treba zlivati vode iz šotora.

Oguljena fraza: sreča spremlja pogumne

Kazalo je tako slabo, da je Klemen sklical posvet. Naj se v upanju na sonce zapeljemo v Bosno? Bomo pot skrajšali? Naj bi tukaj potemtakem napisal, da sem štiri dni junaško gonil od Reke do Dubrovnika, razen štiridesetih kilometrov vmes? Ne, navlekel sem dežne nogavice, v katerih zlepa ne zazebe, in se pred hotelom razveselil dveh pojavov. Prvič, precej se nas je opogumilo. In drugič, dež je ponehal, skozi oblake so se celo prebijali sončni žarki.

Magistralo smo zapustili kmalu potem, ko smo prečkali Šibeniški zaliv oziroma Krko. Šibenik ima 30 tisoč prebivalcev, ampak že dva dni nisem videl večjega mesta, zato sem se počutil kot v New Yorku in hitro sprevidel, da bi bilo neumno nadaljevati proti Splitu. Zavili smo torej levo, skozi predmestja, čez avtocesto in okoli hriba, ves čas navzgor.

Mislim, da je prejšnja etapa pustila določene posledice, ker smo se na prvem klancu pregrupirali in na koncu sva s cimrom Gregorjem ostala sama, že pred krajem Konjevrate.

»Jugo nije za dugo«

To ni moja fora, ampak Klemnova. A glede vetra ne velja. Včeraj je bil jugo. In zdaj je jugo. Strava pravi, da je pihalo z juga-jugovzhoda … 41 kilometrov na uro. Tako je bilo bržkone na obali, kjer je bilo čez dan tudi več dežja. V notranjosti pa je bil veter vsaj malo prijaznejši, cesta mokra, oblaki v daljavi sivi in občasno se je z njih spuščala še bolj siva zavesa. A dežja ni bilo.

Treba je pošteno povedati, da se je v tem delu sveta trudila ubiti duha tudi enolična pokrajina. Klatil sem torej v težkem prenosu, z desne veter, z asfalta se dviga vlaga, na levi in desni so vasi, a ljudi ni nikjer in pravzaprav še najbolj živahne znake življenja dajejo vetrne elektrarne na vrhovih grebenov. »Kdo bi hotel tukaj živet,« sem se spraševal kakšnih petnajst minut.

»Kdo bi hotel tukaj živet?« me je na lepem vprašal Gregor. Ne vem, stari, ne vem. Dela ni dosti. Sredi ničesar je sicer precej velik obrat, kjer se ukvarjajo z betonskimi izdelki, kot kaže, gre celo za slovensko podjetje. Na Googlovem zemljevidu vidim, da je kar nekaj turističnih kmetij in gostiln, a kdo bi zataval tja?

Za kolesarit je pa odlično. Užival sem v tem morečem vzdušju. Dva norca ga molče žgeta čez goličave, a premikata se smešno počasi, ker je vse proti njima. Bil je petkilometrski odsek brez enega samega ovinka. A potem je cesta zavila malo proti severu, veter je celo malo pomagal … čez petsto metrov pa je števec kazal desno in bum, veter spet v desno lice. Potem se teren vendarle malo razgiba, vzpne se celo nad 400 metrov nad morje.

Brez odojka pri Bakyju

V nogah sva imela že šestdeset kilometrov, a podpornega osebja nikjer. Saj bi morali vendar nekje slepim potnikom razložiti bicikle. Izkazalo se je, da so to storili v kraju Lećevica, kjer so si v lokalni gostilni privoščili tudi kavo, žara pa birt ta dan očitno ni zakuril. Ena grupa je bila torej nekaj minut pred nama.

Zdaj je dejansko posijalo sonce, vrtačasta pokrajina je bolj poseljena in vsepovsod so suhi zidovi. A sva bila v tistem dobrem ritmu, ko se ne ustavljaš.

Skozi Dugopolje sva kar poletela, tam je bil veter nekaj časa dejansko ugoden.

Najlepši odsek dneva je bil bržkone klanec, po katerem sva iz kotline, polne trgovskih centrov in kar je še podobnih pridobitev, spet prišla v čudne kraje.

Ta klanec je resna beštija, dobre tri kilometre se vzpenja s 6-odstotnim naklonom.

Potem se vije precej ožja cesta po bolj razgibanem terenu, a bolj ali manj navzgor. Ne vem, če se tu zapelje deset avtomobilov dnevno …

Na drugem od treh daljših klancev v tem delu poti, zdaj že 550 metrov nad morjem, sva ujela prvo grupo, izvzemši Aleša, ki se je v solo izvedbi gnal naprej proti Makarski.

Še nekaj vremenskih neprilik, a nič usodnega

Pojma nimam o teh krajih in na internetu niti nisem našel prav dosti materiala. Mogoče je bolje tako, zato da še naprej ostanejo skrivnostni. To so konci, kamor ne greš, če nisi kolesar.

Tukaj je veter spet dobro sekal v glavo.

Ampak tukaj, prav na tem mestu! Naklon blizu desetim odstotkom, veter se je pa valil s hriba dol po cesti z vso brzino, tam je najbrž res vleklo 40 kilometrov na uro. Človek ni vedel ali bi gonil sede, kar je bilo težko, ali pač stoje, kar je bilo še teže zaradi zračnega upora.

To je bila tudi najvišja točka dneva. Pravzaprav vseh štirih dni. 570 metrov.

Vendar ne misli, da je bilo klancev konec. Navsezadnje je bilo treba ta dan predelati 2000 višinskih metrov. Zabavno je bilo, da nisva točno vedela, kje sva. Vsaj jaz nisem imel pojma, da sva prišla v dolino Cetine, iz katere sva se potem spet vzpela, samo zato, da sva se spustila nazaj ob reko. A zdaj je bilo vse skupaj precej bolj atraktivno.

Ob reki bi kar hitro prišla v Omiš, ampak to bi bil ovinek v napačno smer. Pot je vodila spet v breg, ki naju je še ločil od obale. Ločil naju je tudi od deževnega oblaka, a ne dolgo. Malo pod vrhom se je res utrgal, ploha pa je eskalirala v nekaj med sodro in drobno točo. Pet minut prej bi prišla skozi suha.

Ekipo, ki se je prebijala čez te hribe za nama, je dobila sodra na drugi strani hriba, a so imeli srečo. Vedrili so pod nadstreškom stanovanjske hiše in malo je manjkalo, pa bi obtičali kar tam, ker je poglavar že rezal salamo in odpiral steklenico travarice, vojnih zgodbic je imel pa toliko, da so mu komaj ušli.

Brez polke

No, čez ta greben sva v dežju spet prišla do okna v svet, malo nad Baško Vodo. Tako sta videti okno v svet in božje oko.

Cilj je bila Makarska, pravzaprav Tućepi, letoviški kraj malo niže. Sv. Jure tam kliče, da ga osvojiš, a po vsem teh krasnih doživetjih naju ni priklical. Rekel bom, da sem bil prijetno utrujen. Vsekakor preveč, da bi se po večerji udeležil avstrijske zabave z živo muziko. Tako so upokojenci plesali polko, mi smo se pa odmajali na umirjen sprehod ob obali. Kolesarji ne žurajo.

Preberi še:
Jadranska magistrala (1): Velebit da vetra
Jadranska magistrala (2): V Dalmacijo