Fayetteville 2022, komentar SP v ciklokrosu

Izlet na drugačne terene ciklokrosu ne škodi. Obratno. Proga v Fayettevillu mi sicer ni všeč. Zgradili so jo. Naredili so ene vrste cesto, ki je v dežju sicer blatna, v suhem pa je tehnična samo zato, ker leti 50 kilometrov na uro. A po drugi strani so bile dirke zabavne, kot že dolgo ne, in to kljub temu, da je v članskih konkurencah manjkala vrsta najboljših. Svetovno prvenstvo v ciklokrosu brez Wouta van Aerta in Mathieuja van der Poela, ki sta oblekla zadnjih sedem mavričnih majic, je kot Tour de France brez Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. No, kot Giro. Je bil Giro lani dolgočasen? Seveda ne. Tudi ciklokros v Arkansasu ni bil dolgočasen. Sem in tja sem pred zaslonom doživljal celo blažje panične napade. Ne piva, v nedeljo zvečer sem raje pil čaj za lahko noč, kot se mu reče sicer bi mi lahko razgnalo pumpo.

Taktične dirke? Ja, seveda.

Brez blata ni ciklokrosa, a? Zato nas tako zabava: ker so v blatu vsi, naj bodo še tako spretni, sem pa tja videti, kot da so motorično precej prikrajšani. Po eni uri drsenjana koncu zmaga pogosto tisti, ki je naredil najmanj napak. Van Aert je letos odpeljal nekaj brezhibnih dirk, ampak mislim, da ni bilo niti ene, kjer ne bi naredil napake. Se spomniš kako je z vsemi štirimi od sebe legel na hrbet v Boomu? V blatu gre počasi, nimaš občutka hitrosti, šele v suhem pa se zares dobro vidi, kako leti.

Če ne prej, je na štafetni dirki je postalo očitno, da se bo naslednja dva dni dirkalo kot na cesti in da utegne odločati moštvena taktika in na koncu šprinti. Za strokovnjake je to mali blagoslov, ker lahko na dolgo in široko nabijajo o taktičnih domislicah, tviteraši pa po bitki proglašajo za budale ene in druge ekipe. Tudi tokrat so dobili dovolj municije predvsem po dirki mlajših članov in članov elite. Veste kaj? Neumnost! Taktika že, ampak zmagali so najmočnejši kolesarji na dirki. Tistim, ki niso imeli nog, ne bi pomagala še tako briljantna taktika.

Je Pogačar zmagal na Dirki po Lombardiji, ker jo je izpeljal taktično vrhunsko? Eh. Zmagal je, ker je bil najmočnejši, ker je potenten kot mlad bikec in obenem inteligenten. Ko je nekdo toliko boljši, taktika ne pomaga prav dosti. To bodo strokovni komentatorji sicer priznali na hitro, potem pa spet razpredali o taktiki, saj je to pač njihova služba. Seveda ne pravim, da ciklokros ni taktičen šport. Ampak taktika je včasih hudičevo preprosta.

Taktika Zoe Bäckstedt

Pohodila je na prvem klancu in zmagala. NI se odpeljala slučajno, to ji je svetoval trener pri ekipi Tormans CX. Toliko o hitri progi, kjer naj bi odločali šprinti … Seveda si Zoe Bäckstedt to lahko privošči, glede na to, da še nikoli ni izgubila v mladinski konkurenci. Bilo je vprašanje kako je nanjo vplival covid-19, ki ji je preprečil nastop na finalu svetovnega pokala v Hoogerheideju, a vprašanje je razrešila takoj.

Edini madež v njeni mladinski karieri je šele drugo mesto na kronometru na svetovnem prvenstvu v Flandriji – in to sem napisal sarkastično. Zoe Bäckstedt, hči zmagovalca Paris–Roubaix leta 2004 Magnusa in Megan Hughes, britanske državne prvakinje leta 1999, je naslednje veliko ime med elito ciklokrosa, cestnega in dirkališčnega kolesarstva. Želim si, da bi še naprej dirkala v vseh disciplinah.

Taktika belgijske ekipe mlajših članov

Nizozemci so letos varčevali in pripeljali v Ameriko le trojico najboljših mlajših članov. Favorite. Ryan Kamp je bil svetovni prvak leta 2020, Pim Ronhaar leta 2021, blesti tudi Mees Hendrixx. Belgija pa je postavila na štart šesterico in očitno je bilo, da bodo poskusili z izmenični napadi. Joran Wyseure v drugem krogu niti ni skočil, ampak se je samo odpeljal in pridobival prednost, medtem ko so Belgijci »nevtralizirali Nizozemce«. Že res, da so počeli prav to, a dejstvo je, da Nizozemci niso imeli nog.

Odpeljal se jim je fant, ki je štartal iz druge vrste, seveda pa ni kar nekdo, ker je letos že zmagoval, nazadnje teden dni pred svetovnim prvenstvom. Če bi šlo, bi ga nekdo od Nizozemcev ujel. Žal jim potem ni preostalo drugega, kot da so se kurili v obupanih poskusih, da bi prišli zraven, če slučajno vodilni zariba ali zamoči.

Ostali preživeli so se medtem vozili udobno v zavetrju, dokler se ni odpeljal še Emiel Verstrynge. Cestni evropski prvak, sicer rojeni ciklokrosist Thibau Nys, ki je bil celo dirko na odstrelu, je samo počakal na šprint.

Genialna belgijska taktika? Niozozemci so sami priznali, da niso imeli nog, mlajši Nys pa je po dirki povedal, da ni šlo za vnaprej pripravljen načrt in v delavskem slogu zaključil: »Mislim, da smo to izvedli perfektno. Na ciklokrosu ne gre za pomoč nekomu, da zmaga, ampak le za to, da ne zjebeš njegovih načrtov.«

Taktika Marianne Vos

Ko so Lucindo Brand pred dirko vprašali, kaj si misli o običajni taktiki Marianne Vos, da torej sledi in zmaga v šprintu, je odgovorila: »To ni prepovedano, je pa nadležno.« Na svetovnem prvenstvu leta 2006 v Zeddamu je Vos trikratno svetovno prvakinjo Hanko Kupfernagel odšprintala v cilju, na enak način je z njo in Katie Compton opravila tudi za drugo mavrično majico leta 2009. Potem je petkrat zmagala s precej večjimi prednostmi, zadnjič leta 2014.

Vos te dirke skoraj ni mogla izgubiti, a se je skoraj izločila že takoj po štartu, ko je zapela zadnje kolo Ceylin del Carmen Alvarado. Potem je bolj ali manj samo še sledila Lucindi Brand, ki je obupovala. In se celo razburjala, ko je Vos sredi dirke v ciljni ravnini sproščeno srkala iz bidona. Brand je izkušena, vedela je, kaj se bo dogajalo, a ko imaš pulz v rdečem, tisti zadaj pa si privošči požirek, popustijo živci. V kolesarstvu šlepanje ni prepovedano. Zato se mu ne reče šlepanje. To očitajo kolesarjem le kolesarski analfabeti, ki so očitali Pogačarju zmago na Touru leta 2020.

Osmo mavrično majico v ciklokrosu je Vos dodala trem s cestnih prvenstev. Leta 2006 – ko je prvič zmagala tudi na cesti – je postala najmlajša zmagovalka ciklokrosa, zdaj je pri 34 tudi najstarejša, tako dobre sezone pa ni imela že nekaj let. Lahko bi ji napisal za dve strani dolg slavospev, ampak dejstvo je, da je Marianne Vos Eddy Merckx ženskega kolesarstva. Oh, mimogrede: je tudi svetovna prvakinja v gorskem kolesarstvu, leta 2004 je zmagal med mladinkami.

Po svoje pa je poraz nizozemske reprezentance dejsto, da je ostala brez bronaste medalje. Doma sta morali ostat Annemarie Worst in Denise Betsema, Ceylin del Carmen Alvarado pa je sicer vozila celo najbolje v letošnji sezoni, a je na koncu padla. Toda to ne zmanjša uspeha Italijanke Silvie Persico, ki je delovala kot boljša tekmica, glede na to, da je Alvarado ujela iz ozadja. Persico sicer ni popolno presenečenje, saj se na velikih dirkah redno uvršča v deseterico, na svetovnem pokalu v Flamanvillu je bila peta.

Mavrična majica bo visela v Vikrčah

Največje presenečenje se je zgodilo na dirki mladincev, a ne zato, ker zaradi padca v drugem krogu ni zmagal absolutni favorit David Haverdings. Za presneečenje je poskrbel Švicar, ki dirka za Pogi Team in ima predpogodbo z UAE Emirates. Nihče ni imel pojma kdo je Jan Christen, čeprav je Kate Wagner na Cyclingnews o njem že napisala nekaj stavkov. Letos sem ga spremljal bežno. Jasno je bilo, da je hiter, ampak zmagoval je na manjših dirkah, prišel je na deseto mesto na evropskem prvenstvu in na deveto na svertovnem pokalu v Dendermondeju.

Njegova taktika tudi ni bila nič posebnega. Štartal je iz druge vrste, a precej slabo, potem pa se je že v prvem krogu na dolgem vzponu na lepem znašel spredaj. Na prvem mestu! Ko so prečkali ciljno črto prvič, je prepustil pobudo drugim, kar je bilo po svoje pametno, a je potem padel čez Haverdingsa in izgubil kar nekaj časa. Pa se je spet pripeljal nazaj. Tehnično ni vozil brezhibno, izgubljal je na spustu in na edinem tehničnem delu na progi, a je vsakič prišel nazaj in imel edini čas za tailwhipe, krog za krogom. Bil je očitno najmočnejši med trojico vodilnih in vprašanje je samo, koliko energije mu je ostalo za šprint. Več kot dovolj!

Majica Pogi Teama z mavrico? Komaj čakam, da jo vidim.

Oranžno na dirki mlajših članic

Na ženski članski dirki je najbolj razočarala Blanka Kata Vas, ki je tako rekoč nismo videli. Očitno ni imela svojega dne, zato se že lep čas sprašujem, če bi naslednji dan med mlajšimi članicami dirkala bolje. Tako smo se morali v nedeljo zvečer zadovoljiti z nizozemskim trobojem dvajsetletnic. A se ne moremo pritoževati, čeprav so Puck Pieterse, Shirin van Anrooij in Fem van Empel vozile svojo dirko. Dirko agresije in preobratov, ki jih je bilo toliko, da jih nima smisla naštevat.

To je bil tudi troboj treh velikih profesionalnih ekip. Pieterse dirka za Alpecin-Fenix, van Anrooij za Baloise-Trek Lions in van Empel za Pauwels Sauzen-Bingoal. Pieterse je bila videti najmočnejša in van Empel najšibkejša in tak je bil na koncu tudi vrstni red. Kako bi bilo, če van Empel ne bi zamočila na tisti stopnici, ne bomo nikoli vedeli, ampak zamočila je. Zanimivo se mi zdi, da je bil ta del dejansko najpomembnejši na celi dirki. Ne na dolgem vzponu, ne na hitrih spustih (z izjemo Haverdingsovega padca), ne na stopnišču z 38 ali 39 stopnicami. Ta kombinacija kratkega vzpona, off-camber ovinka in spusta je odločala. Ne samo, ker je van Empel tam izgubila dirko, ampak tudi, ker so tam manj uspešni izgubljali sekunde in energijo.

Pidcock in van der Haar sama opravila z Belgijo

Po vsem videnem sem kar čutil, da Pidcock te dirke ne more izgubiti. Navsezadnje se je dirkalo kot na cesti in on je bil edini – no, ne edini – resni cestni kolesar na tej dirki. Tehnična proga? Res je, ko leti v filter, je vsaka proga tehnična, ampak kar je bilo presenečenj, so bila verjetno tudi zaradi tega, ker ta proga ni bila tehnično zahtevna. Moški so vozili s povprečno hitrostjo 27,6 km/h, a sem imel občutek, da ves čas leti 40 km/h.

Pri Belgijcih je vedno vprašanje ali bodo dirkali kolegialno ali s figami v žepu. Videti je bilo, da so imeli tokrat stvari razčiščene. Po porazu je marsikdo pameten, češ, spet so Belgijci skakali drug drugemu. A drugače ni šlo, dokler je vsakič znova prijel Tom Pidcock. Mož na moža bi Britanec opravil z vsakim od napadalcev: Michaelom Vanthourenhoutom, Laurensom Sweeckom in Toonom Aertsom, ki je bil za tako dirko prikladen toliko, kot bi bila guma za blato.

Enostavno je bil Pidcock predober, kar smo lahko zaslutili, ko se je razvedelo, da je pred svetovnim pokalom v Hoogerheideju prejšnji teden opravil triurni trening in bil potem vseeno tretji. Nobena taktika ne bi pomagala. Ko so ga napadali, je priključil. Ko je sam hotel, se je zlahka zrinil na prvo pozicijo. Na primer na tisti edini stopnici, ki je odnesla sekunde marsikomu. Dvakrat se je tam tako suvereno zapeljal v ospredje, da je kar zabolelo.

Največ je seveda profitiral Lars van der Haar, ki je lepo čakal na priložnost, ko so Belgijci počeli edino, kar so lahko, če so hoteli zlato medaljo, pa je na koncu ostalo dovolj samo za bronasto Elija Iserbyta.

Pa še o drugem cestnem kolesarju. O Clementu Venturiniju morda ne vemo veliko, ampak fant že od 2018 dirka za AG2R-Citroen, prej je bil pet let v Cofidisu. Zmaguje malo, a je odličen šprinter. Včeraj je vozil kot da je popolnoma nor. V drugem krogu je na dolgem spustu naredil razliko do vseh, v tretjem krogu na spustu ni okleval, ko se je komolec na komolec rinil mimo Toona Aertsa. Izjemna dirka. Peto mesto.

Štafeta ima potencial

Ciklokros je večji od najboljših asov

Ko so prešteli kolajne, so bili Belgijci gotovo precej slabe volje. Posrečila – no, sreča ni imela s tem nič – se jim je izjemna dirka mlajših članov, to pa je bilo tudi vse. V ženski konkurenci vlada suša na vseh ravneh že od leta 2019, ko je imela Sanne Cant zadnjo dobro sezono in njeno deseto mesto je bila tudi najboljša ženska belgijska uvrstitev. Moški pa so v elitni konkurenci prišli po zmago, pa jih je na koncu premagal tudi Lars van der Haar. Niso niti evropski niti svetovni prvaki.

Razen bolečega poraža na dirki mlajših članov so bili spet najboljši Nizozemci. No, Nizozemke, ki so osvojile sedem od osmih medalj. Američani, ki so sicer pripravili res imenitno prvenstvo, tako je bilo vsaj videti po televiziji, in imajo tudi odlično razvito ciklokros sceno, so po mojem dosegli manj kot so optimistično pričakovali. Vsaj od Clare Honsinger, ki na tako hitri progi najbrž ne bi bila konkurenčna niti, če ne bi imela tako poraznih štartov.

Zmagi Pidcocka in Zoe Bäckstedt nista presenečenji, toda ravno to pove največ o ravni Velike Britanije. Belgijcem in Nizozemcem sta odnesla kolajni še Jan Christen, ki se očitno vseeno vidi bolj na cesti, in Italijanka Silvia Persico. Da bi postal ciklokros pravi globalni šport, bo pa še trajalo. Vsaj toliko časa, kot bo trajalo, da pride na olimpijske igre.

Ste pogrešali MVDP in WVA? Priznam, da ju nisem. Dirka je bila bolj odprta s stališča Toma Pidcocka pa … težja. Van der Peol je včeraj opravil prvi krajši trening na trenažerju. Van Aert se pripravlja na pomladanske klasike. Tom Pidcock pa je izpolnil prvo tretjino svojega življenjskega načta. Nekoč v karieri obleči mavrične majice na cestni dirki, olimpijskem krosu in ciklokrosu.