Za udobje gre

Zakaj se ljudje po mestu vozijo z avtom, če bi lahko kolesarili? So nori?

Pixabay

Avta nisem vozil več kot pol leta, po središču Ljubljane pa v prometni konici bržčas ne že nekaj let. Če kaj, me jezi čas, ki ga izgubljam na vsakodnevnih poteh, še posebej pa me jezi, da nekaterih izgubljanje časa sploh ne moti. Ker jih ne moti, izgubimo še več časa. Kadar ni šlo s kolesom, sem šel na avtobus ali v taksi. Nataknil sem slušalke in se zatopil v telefon, okolico pa spremljal le toliko, da taksistu ne bi prišlo na misel, da bi križaril naokoli. Zadnjih nekaj tednov pa sem se po sili razmer vozil kar naprej.

Nervoza

Tako rekoč iz središča mesta sem šel v središče mesta in potem nazaj ter se čudil, kako je taka gneča včasih tudi ob enajstih dopoldne. Bentil sem. Domov sem prihajal čustveno razrvan. In se spraševal kaj mora biti s človekom narobe, da gre v takem v mesto z avtom.

Dobro, morda po nekoga, ki ne more hoditi. Morda sam ne more hoditi in gre raje z avtom kakor s taksijem. Morda je iz Sinje Gorice in mu je udobneje priti v mesto z avtom kot ga pustiti na obrobju in potem crkovati na avtobusu. Zelo verjetno se mu pa enostavno ne ljubi in časa ima dovolj, da se raje vozi dlje v avtu, kot da bi pešačil, kolesaril ali stiskal zadnjico na e-skiroju. Vzgojil sem prepričanje, da so vsi pritegnjeni.

Obzorja mi je razsvetlil, kdo drug kot oče.

S kolesom na delo

Odkar je v penziji, gre včasih v službo z biciklom. Ko je šel prvič, mi je to oznanil ponosno, kot nekdo, ki gre prvič sam v šolo. Potem je nekaj minut razlagal kaj vse je šlo narobe. Do pisarne ima 5,6 kilometrov in v tistih dvajsetih minutah je doživel tako rekoč vse.

Avtomobile. E-skiroje. Kolesarje. Pešce. Nekateri so izsiljevali. Drugi sanjarili. Zaslon pred obrazom, slušalke v ušesih. Kaj ti bo zvonec, če ima slušalke? Pa dela na cesti brez logičnih obvozov za kolesarje. Pravzaprav sploh brez obvozov za kolesarje. Preozke kolesarske ceste.

Sem ter tja gre oče še kolesari v službo, a mu je bolj všeč pot s skuterjem. Pa ne zato, ker bi bil len. Tudi ne zato, ker bi bil razvajen Ampak zato, ker se ima rad.

Lepega dne sem se razburjal zaradi vseh mogočih pripetljajev na dvajsetminutni poti do poliklinike, kamor bi prišel z biciklom prej (po nekem padcu sem šel na urgenco z biciklom), ampak človeka z berglami ni mogoče peljati domov na štangi. V tistih dvajsetih minutah sem doživel tako rekoč vse. Avtomobile. E-skiroje. Kolesarje. Pešce.

»Kako pritegnjen moraš biti, da se raje nekam pelješ dvajset minut z avtom in potem še plačuješ parkiranje, če bi prišel prej s kolesom in parkiral brezplačno? Jebenti.«

V urbani divjini preživi močnejši

»Vse je narejeno za avtomobile,« mi je razložil. »Usedeš se v avto, vklopiš klimo in radio, potem se pa lepo varno pelješ ali pač stojiš v koloni. Nihče te ne izsiljuje. Greš tistih deset minut prej, ampak se nič ne sekiraš.«

Prijetno hladno ali toplo je. Poslušaš lahkoten jazz. Klepetaš s sopotnico. Pozabiš, da si v bistvu del problema. Če se nekdo zaleti vate, ni treba na urgenco, ampak se odpelješ na zavarovalnico.

Seveda oba veva, da to ni rešitev, ampak na koncu vsakemu posamezniku posebej ne moremo zameriti, da se raje pelje udobno, kot da bi tvegal življenje na preozki kolesarski cesti. Muzike na kolesu ne sme poslušati. Hitreje kot 25 kilometrov na uro se ne sme peljati. Ponekod se ne more peljati niti pol tako hitro. In bolj ko kolesari defenzivno, bolj ga izsiljujejo.

Bolj spretni kolesarji, ki so ogromno na kolesu, to urbano divjino nekako prenesejo. Osebno jo prenašam laže kot mečkanje v koloni. Vendar razumem, da večina ni tako spretna. Nekaj kilometrov mora imeti človek v riti že zato, da ob pogledu nazaj ne vijuga. In v mestu se je treba kar naprej ozirati čez ramo, medtem ko obstaja nevarnost, da bo nekdo s pločnika skočil na kolesarsko stezo.

99 sekund pri rdeči luči

Tako je udobneje ostati del problema in del privilegirane množice.

Med hajko proti toplogrednim plinom nekako pozabljamo na to, da so vozniki avtomobilov, bog pomagaj, še vedno privilegirani.

Ceste so mnogo širše od pločnikov ali kolesarskih stez.

Pakirnih mest za avtomobile je še vedno več kot parkirnih mest za kolesa. (Na ljubljanski tržnici je tako prepovedano kolesa priklepati k drevesom, kar je po svoje razumljivo, vendar pa alternative ni.)

Časovni interval semaforjev je nastavljen tako, da gori zelena luč za za avtomobile mnogo dlje kot za pešce in še to šele potem, ko nekdo pritisne na knof. Tako bo pešec na Aškerčevi do 99 sekund čakal na zeleno, preden bo moral čez cesto skoraj teči.

Razumljivo, če bi bilo obratno, bi se promet ustavil. Ampak to, da moram 99 sekund čakati, medtem ko se mimo udobno peljejo ljudje pod klimo, me navaja na misel, da niti približno nisem enakovreden udeleženec v prometu.

Komentarji

Super kolumna, užitek brati. Kar tako naprej :)

Ja, za udobje gre. In za lahkotnost. Če se zapelješ po cesti z avtom ali skuterjem, nihče ne skoči pred tebe s slušalkami na glavi, nobenih čakajočih na mestni avtobus ni na cesti, pri zeleni imaš vedno prednost...

Razumem. In ja, eni se z zlomljeno stopalnico peljemo na urgenco z biciklom, ker bi lahko v nasprotnem primeru pristali se kje drugje kot le na urgenci.

Eni izmed bolj cudaskih pa so meni ljudje ki na kolesih za rekreacijonprezivijo dolge kilometre, za vsakodnevne mikro premike pa uporabljajo avto...

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.