Vuelta 2021: Roglič, šef!

Dva tedna smo se ukvarjali z vprašanjem ali bo Primož Roglič v tretjem tednu popustil in se bo dirka vsaj odprla, če ga že ne bo mogoče premagati. Že v prvi od treh gorskih etap, ko naj bi njegovo prednost vsaj malo stopili, se je zgodilo obratno. Lahko bi sicer dirkal kot zajedavec, a to se ne bi skladalo z njegovim gentlemanskim slogom. Zmagal je pa s tako prednostjo, da so ga vsi ostali med šprintom v cilj srečali, ko se je že vračal dol.

Slava pripade pogumnim

Roglič je ob koncu tritedenskih dirk običajno res izgubljal čas. O tem se je začelo govoriti lani, ko ga je na Touru porazil Tadej Pogačar in je na Covatilli tenko zapiskal ob napadu Richarda Carapaza. Toda v resnici na La Planche des Belles Filles ni bil tako slab, kot je bil Pogačar dober. Na Covatilli je imel težave, ker naj bi mu namestili pretežak prenos.

A iz trenutkov slabosti se vedno naplete zgodbe o pomanjkljivostih in prednostih, ki pa so vseeno predvsem ugibanja. Roglič naj bi bil slab v tretjem tednu, Pogačar v vročini, Bernal pa naj bi blestel v dežju in mrazu.

No, Egan Bernal je včeraj dejansko spet zablestel v deževnih in hladnih razmerah. Mislim, da ga je večina komentatorjev po slabih uvodnih dveh tednih ni več jemala resno. Tudi tarnal je, kot da je že obupal. In tu so še ponavljajoče se špekulacije o njegovem križu. A po včerajšnji predstavi ga verjetno nikoli več ne bomo odpisali. Na koncu ni pridobil ničesar, pravzaprav je v primerjavi z Rogličem celo izgubil, ampak slave se v tako težkem športu ne gradi samo z golimi rezultati, ampak bolj s pristopom in pogumom.

Instinkt pred razmišljanjem

Napad na predzadnjem klancu več kot 60 kilometrov pred ciljem je norost. Še toliko večja glede na to, da je bilo med vrhom La Collade Llomene in vznožjem vzpona k jezerom Covadonga več kot 40 kilometrov spusta in lažne ravnine. Morda si je Bernal predstavljal, da bo imel več družbe, ampak prijel ga je lahko samo tisti, ki se ga je najbolj želel otresti. Če je želel premagati Rogliča, je bil Bernal v res nezavidljivem položaju. Huje bi bilo samo, če bi Roglič razmišljal taktično, izkoristil pomočnike in pustil Kolumbijca umreti samega.

Roglič tokrat ni razmišljal, ampak se je instinktivno prilepil na Bernalovo zadnje kolo. To je bila po svoje norost, ampak take vrste tveganje imamo radi. Na ravnini bi lahko razmišljal enako kot Sean Kelly. Med prenosom je zmagovalec Vuelte leta 1988, veliki šampion, izjavil, da bi sam v tem primeru vozil v zavetrju. Seveda, tako bi naredila večina v tem položaju. Ne Roglič!

Dvojna zmaga

Če bi Bernal počakal z napadom do zadnjega klanca, bi mu zdaj verjetno v skupnem seštevku kazalo bolje, tako pa se zdi tretja stopnička v Santiagu de Composteli še vedno precej oddaljena. Ampak kolesarstvo je šov in želimo si dirkanja za zmage, ne pa za tretja mesta.

Če bi počakal Roglič, pa skoraj gotovo ne bi zmagal s tako visoko prednostjo. Roglič je dobro unovčil Bernalov napad, obenem pa mu nihče ne more očitat, da je Bernala izkoristil in izpljunil. Kaj si o tem misli, je lepo razložil Bernal: »Prevzel sem pobudo, ampak Primož je bil tisti, ki je opravil res dobro delo. Veseli me, da sem bil del njegove zmage. On je bil tisti, ki je bil pogumen. Občudujem ga, ker bi lahko izgubil veliko, jaz pa nič, a je začel sodelovati z menoj.«

Če ostane tako in bo vse v najlepše redu, se Rogliču obeta končna zmaga z vsaj štirimi minutami prednosti. Lansko zmago so neupravičeno kritizirali, ker si je prednost nabral z bonifikacijskimi sekundami, letos pa ni le popolnoma očitno, da je daleč najmočnejši, ampak to dokazuje tudi ura. Ob njegovi premoči nikogar ne zanimajo bonifikacijske sekunde, ki jih je organizator uvedel na predzadnjih klancih.

Res pa je včeraj za drugo mesto šprintal Sepp Kuss. Zato, da bi v Rogličevo korist odvzel bonifikacijske sekunde Enricu Masu, Miguelu Angelu Lopezu in Jacku Haigu? Morda. Ampak s tem je pokazal tudi, da Jumbo-Visma ni nemočno moštvo. V razvrstitvi ekip so za Bahrainom Victorious na drugem mestu in imajo vse možnosti za zmago. Kuss si tudi prav gotovo želi ostat v deseterici.

Bo šlo v smrt tudi danes?

Glede na prikazano včeraj se prehitro zazdi, da je že vsega konec. Seveda ni. Roglič je včeraj zmagal s povprečno hitrostjo 40,6 km/h na 185 kilometrih s 4.500 metri višinske razlike! In to v dežju, ko gre na spustih neprimerno počasneje. In slabo tretjino dirke sta bila Roglič in Bernal sama. Ogromno energije pobere tudi mraz.

In današnja etapa je bržkone še težja kot včerajšnja. Glede na to, da je očitno z močmi štedil Romain Bardet v pikčasti majici, si lahko danes obetamo močan beg in precej manj aktiven peloton. Po svoje je Roglič včeraj precej omajal še tisto malo samozavesti, ki jo tekmeci premorejo, ko se na etapnih dirkah pojavita Slovenca. Poleg tega ni iztrošil ekipe, medtem ko je predvsem Bahrain Victorious garal na živo in mrtvo. Pa še Mikela Lando so izgubili, potem ko je bil na začetku celo v begu.

Toda prav danes je po drugi strani priložnost za napad tako rekoč idealna. Danes, ko je Roglič morda bolj utrujen od prejšnjega dne, ali nikoli.