Vštric z Urošem Škaperjem

Vštric z Urošem Škaperjem

Če v Sloveniji še ne bi bilo kolesarskega podkasta, bi si ga morali izmisliti. In prav to je lani naredil Mariborčan Uroš Škaper, ki si je želel bolje spoznati kolesarski svet. Spoznajte avtorja Kofirajda.

Matej Zalar

Svojo poklicno pot je začel tam, kjer večina ne dela … v diskoteki, kjer je najprej skrbel za svetlobne učinke, kasneje pa za mešalno mizo zabaval plesa željne množice. Zdaj dela kot oblikovalec v grafično-tiskarskem podjetju, dobršen del prostega časa pa porabi za snemanje podkasta Kofirajd, ki se ga je lotil kot popoln laik. Od poletja se je nabralo že 27 epizod, in to z imenitnimi gosti.

Včasih smo najprej trenirali, dirkali in potem pač ostali na kolesih. Ti pa si začel kolesariti kar tako. Kako, da si se lotil tega športa?

Ko sem še imel 95 kilogramov, torej dobrih 20 kilogramov več kot zdaj, sva šla s prijateljem – ki še vedno tehta manj – na kolo. On je imel specialko, jaz pa treking in šla sva na Sv. Urban. Trpel sem kot svinja, on pa zraven mene ni imel niti 120 utripov. Takrat sem govoril, da si definitivno ne bom kupil specialke, ker je škoda denarja, saj kolo že imam. Dva tedna sem si lagal, potem pa sem jo kupil in to ne da bi kdaj prej sedel na cestno kolo. Od takrat dalje je kolesarstvo – kako si že ti enkrat rekel ... da pogrešaš v kolesarstvu romantiko – no, kolesarstvo je romantično.

Večinoma kolesariš po cesti. Te mika tudi makadam, morda celo gorsko kolesarjenje?

Vse me mika, morda MTB niti ne toliko, ciklokros se mi zdi zelo zanimiv, ampak je naporen, gravel bi pa moral poskusiti. Nikoli nisem imel priložnosti, ampak morda enkrat v prihodnje.

Kako je s cestnokolesarsko sceno v Mariboru? Mariborčani pravijo, da je čisti poden.

Absolutno. Razen vzpona na Areh in maratona okoli Pohorja pa AJM Team Ride, ki sploh ni maraton, ampak bolj družinski dogodek, se kaj drugega ne dogaja. Niti ni rund, vsaj ne da bi jaz vedel zanje, najbližja je v Lenartu, ampak menda tako leti, da glava peče.

Kofirajd ali trening?
Seveda zagovarjam kofirajd. V bistvu v celem mojem življenju nisem kaj dosti športno treniral, vsaj ne strukturirano, tako da je ta koncept zame čista novost in mi je tudi zanimiv, ker izboljšujem neke svoje sposobnosti na kolesu. Definitivno pa je kofirajd tista prva stvar, usesti se nekje na kavo in se posončiti.

Kolesarjenje si začel kar hitro združevati s potovanji. Lani si bil s Klemnom Štimulakom v Franciji, pozimi si kolesaril na Majorki … kam greš naslednjič?

Ja, v zadnjem letu se je poklopilo tako, da je videti, kot da sem kolesarski popotnik, a temu sploh ni tako. Potovanje s Klemnom Štimulakom sem dobil za trideseti rojstni dan in ga izkoristil šele lani za kolesarjenje v Franciji v času Toura. Decembra sem bil pa na Majorki, kjer sem kolesaril dva dni.

Odkar delam podkast Kofirajd, vsi v družini, s katero ponavadi potujemo, govorijo, da se mi bodo prilagodili in da gremo na kolesarsko potovanje. Vprašanje, kam nas bo zapeljala pot. Vsako leto gremo v Lignano v Italiji, kjer je pokrajina bolj ravninska. Bi se pa z veseljem vrnil v francoske Alpe, ker je tam kup lepih razgledov in težkih klancev na dosegu roke. Pa tudi na Majorki je tako, da bi se raje še desetkrat vrnil tja, kot iskal nekaj novega.

Na Majorki

Na Majorki osebni arhiv

Po poklicu si grafični oblikovalec, na Facebooku pa nisem mogel zgrešiti, da si se ukvarjal tudi z didžejanjem. Kako resno je bilo to?

Zelo resno. Vsak vikend. Ko gledam na to sedaj, je bilo super, se pa tega ne bi lotil še enkrat. Z didžejstvom sem odnehal, ko sem dobil redno službo. Pred tem je nisem imel, zato sem lahko čez teden počival.

Takrat se športno nisem nič udejstvoval, zato sem tudi kipnil kot mali pujsek. Dokler je trajalo, pa je bilo zelo resno, delal sem po celi Sloveniji, od večera do jutra.

To so bili razno razni dogodki in koncerti, kjer didžej ogreje publiko pred nastopom skupine in jo zadrži, ko je konec nastopa. Vrtel sem recimo na Ritmu mladosti v Ljubljani, v trgovskih centrih Tuš in v Mariboru v takratni edini diskoteki Plusminus, ki je zdaj ni več.

Prej si mi rekel, da je to kar utrujajoče delo.

Predvsem to. Do vikenda sem se komaj resetiral s spancem in si ga potem spet podrl. Bili so pa še študentski torki, kar je dodatno prispevalo k utrujenosti.

Če bi, recimo, Runda organizirala kolesarski žur in bi potrebovali didžeja, bi prišel vrtet muziko?

Seveda bi.

Kaj bi vrtel?

Ni ga žanra, da bi lahko zadel. Sicer pa se ponavadi vrti to, kar se dogovori z organizatorjem. Od tega se ne odstopa.

Kako sploh postaneš didžej?

Po dolgih letih učenja (smeh) … no, zgodba je kar zanimiva. Po spletu naključij sem postal lučkar v diskoteki Plusminus v Mariboru. To je bilo ob petkih in sobotah. Skrbel sem, da se je čim bolj bliskalo, kot bi rekel David Guetta. Dve, tri leta sem delal zgolj to in ob tem počasi spoznaval vzorce, kako se ljudi zabava. Ko se je pojavila potreba po didžeju, sem bil vržen v to delo in se s tem spopadel. Sprva je bilo hecno, saj ne da bi kaj zamočil, ampak vseeno se loviš.

Didžejski časi

Didžejski časi osebni arhiiv

Kaj poslušaš med zviftanjem?

Nič ne poslušam med zviftanjem, gledam Prijatelje.

Prijatelje?

Prijatelje. Ne zavijaj z očmi, ker ne samo da jih gledam, tako čuden sem, da jih gledam znova in znova.

In se še vedno režiš njihovim foram.

Ja, kot idiot (smeh).

Katere podkaste poslušaš?

Bolj kot ne se vrtijo okoli kolesarstva. The Cycling Podcast, ob katerem sem sploh dobil idejo, da bi lahko v Sloveniji živel tudi kolesarski podkast. Pred kratkim sem začel poslušati še Velonews. Ni pa mi bil všeč The Bradley Wiggins Show, nisem ga mogel poslušati, mislim, da ga niso dobro zastavili. Podkast The Futur je povezan z grafičnim oblikovanjem, od slovenskih pa Apparatus, ne tistega o NBA, ker me košarka ni nikoli zanimala, zelo rad pa imam Opazovalnico z Godlerjem in pogovore na Apparatusu na splošno. No, in da ne pozabim na Friends of The Podcast, ki je plačljivi del The Cycling Podcasta z bonus epizodami.

Marsikdo verjetno ne ve, da se za vsakim podkastom skriva ogromno dela, da torej ne gre samo za snemanje pogovora. Lahko razložiš kako poteka produkcija od začetka do konca?

Predvsem se je treba najprej dogovoriti za srečanje. Že tu je na začetku zašumelo. S Simonom Cirnskim iz Pulse Performance sva se dogovorila ob devetih, on je prišel zjutraj, jaz sem mislil zvečer (smeh). Je pa samo snemanje še najmanj težavno. Treba se je pripraviti in gostu vnaprej predstaviti vprašanja, da se lahko pripravi. Pred snemanjem je treba poskrbeti, da je gost sproščen. V sami postprodukciji pa je ogromno dela z rezanjem mašil.

Zaradi izkušenj z oblikovanjem mi promocija ni delala težav.

In, če se vrneva na didžejske čase, imam tudi izkušnje z govorom v mikrofon. Takrat mi definitivno ni šlo, to sem celo zelo sovražil, namreč, da sem moral ljudem govoriti, naj se zabavajo.

Obupno je bilo, spomnim se, da so me dejansko morali prositi, da sem kaj rekel. Vsekakor nisem bil tiste vrste didžej, ki pet minut sproščeno govori v mikrofon in se dere, kako je noro. Celo na radiu sem se preizkusil kot moderator, a tudi nisem bil dovolj energičen. Ampak snemal sem reklame, tako da z govorom v mikrofon nimam težav.

Si že razmišljal o podkastu z več gosti, morda tako, da bi skozi pogovor obravnavali določeno temo?

Ravno naslednji teden snemamo podkast z organizatorji Maratona Alpe. Razmišljal pa sem, da bi organiziral dogodek, kamor bi se povabilo več gostov in bi se posnel podkast, v katerem bi se dejansko osredotočili na določeno temo in jo poskušali razdelati.

 

Najljubši vzpon doma in na tujem
Doma mi je najljubši vzpon na Sv. Urban iz smeri Kamnice v Mariboru. Sicer je zelo kratek, niti ne poznam točne razdalje, ampak se naklon na določenih delih napne tudi do skoraj 20 odstotkov. Če si dober, rabiš zanj manj kot 15 minut, če malo slabši, pa 20 minut. Ta vzpon mi služi kot merilo, kaj sem naredil čez zimo ali odkar sem začel kolesariti. Prvič sem potreboval več kot pol ure, da sem prišel na vrh, zdaj pa sem na petnajstih minutah, na kar sem po eni strani tudi ponosen. Od mojega doma mi ta tura vzame kakih 45 minut in je primerna, če nimaš dosti časa.
Na tujem pa nimam prav dosti izkušenj. Mi je bil pa vzpon na Col du Telegraphe iz Saint Michel de Maurienne morda bolj všeč kot v nadaljevanju Galibier iz Valloira.
Najljubši spust doma in na tujem
Spuste imam rad, a jih ne znam voziti zelo hitro. Najljubši domači spust je sicer na drugi strani meje, v Avstriji, v kraju Leutschach. Je kratek, mislim, da ni dolg niti dva kilometra, a ga znam hitro prevoziti, ker so ovinki odprti in lahko spustim. Na tujem pa v Franciji nobenega spusta nisem vozil na polno, ker je bilo veliko prometa. Še najbolj mi je ostal v spominu spust iz Col de l’Iseran v Val d’Isere.
S katerim kolesarjem ali kolesarko bi šel najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
Piva ne pijem, zato bi šel na kavo. Ker je bilo tvoje vprašanje tako pomenljivo zastavljeno, da lahko povabim kolesarko, bi šel z dansko kolesarko Cecilie Uttrup Ludwig, ki je res prikupna. V oko mi je padla v epizodi The Cafe Ride z Mattom Stephensom, ker ima res posebno energijo, zabavna je, veliko se smeje, tako da bi bilo najbrž na kavi veliko smeha. Morda s tem odgovorom podžgem mojo punco, da prične kolesariti.
Katere ceste še nisi prevozil, a si jo želiš?
Na Stelvio, ker vsi pravijo, da je to ikoničen vzpon. Pa tudi Grossglockner, ki je precej blizu, a ga še nisem prevozil, pa ga vsi hvalijo.
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Pred rundo kavo, espresso ali kapučino. Med rundo vodo, mogoče kdaj kak izotonik, po rundi pa malinovec.
Kaj najraje poješ pred, med in po rundi?
Pred rundo najraje čokolino, med kakšne energijske tablice, če grem na dolgo vožnjo. Geli mi niso posebej všeč. Po rundi imam najraje testenine z bolonjsko omako. Punca jih skuha bolje kot jaz.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Ker lahko, poleg tega, da nekaj narediš za sebe, uživaš v naravi in ogromno vidiš v dokaj kratkem času. Z avtom se na primer nikoli ne bi peljal 40 kilometrov in opazoval naravo.
Kakšno kolo voziš?
Lapierra, vstopni model, s komponentami Tiagra, torej nič posebnega, kot bi si marsikdo mislil. Morda se kdo sploh ne bi hotel usesti na tako kolo.
Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?
Sploh še nisem vozil dosti drugih koles, da bi jih lahko primerjal z mojim, če sem že kakega preizkusil, pa sem pravzaprav pogrešal svoje kolo. Sicer nimam nekih posebnih ali pobožnih želja. Mogoče bi izbral kakega Factorja z lepo grafiko, sem le grafični oblikovalec in mi je to bolj pomembno kot karkoli drugega. Najraje O2 VAM, naked, torej nebarvanega in z mavričnim logotipom. Uff … noro!

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.