Vštric z Maticem Grošljem

Nogomet je igral štirinajst let, do kategorije U14 tudi v prvi ligi, proti koncu srednje šole pa je začel teči in kolesariti z bratovim kolesom – Žiga Grošelj zdaj dirka za Felbermayr-Simplon Wels – in se leta 2014 v enem mesecu pripravil na svojo prvo Franjo. Pol leta se je kalil v domači KD Slogi 1902 Idrija. »Prvo leto sem pri starejših mladincih vozil osem dirk, štiri so bile v Sloveniji in štiri v Italiji. Ves čas sem bil na tleh. Z novimi obroči sem prišel na prvo dirko in potrgal 20 špic spredaj, 10 zadaj in je bilo narejeno,« se smeje. »Ko smo to popravili in sem šel v Italijo na drugo dirko, sem zlomil krmilo. Sebe nisem pa zlomil nikoli.« Leta 2015 je v prvi sezoni mlajših članov dirkal za kranjsko Savo in čez dve leti prestopil v Rog–Ljubljano. Na kontinentalni ravni je v ljubljanskem klubu vztrajal štiri leta, pospremil na pot med profesionalce tudi Tadeja Pogačarja, zdaj pa ugotavlja, kako je biti rekreativec. Uspešno. Ne samo, da je bil odličen na Franji. Čez nekaj dni je skupino raztegoval na kriteriju Tadeja Pogačarja v Komendi in nastopil še na državnem prvenstvu v Kopru, dokler je v tisti klavnici pač šlo.

Med nekdanjimi kolesarji opažam dva ekstrema: eni se nikoli več ne usedejo na kolo, drugi naprej trenirajo kot nori. Zate bi kar rekel, da si ekstrem.

Letos sem na kolesu kar malo preveč. Ob službi je to kar naporno. Če hočeš biti dober, moraš biti res organiziran. Letos sicer ne treniram po planu. Če mi je bilo do basanja, sem ga basal, če mi je prijalo šprintati, sem naredil šprinte, sicer sem se pa samo vozil. Ampak sem tak: ko grem na kolo, ga rad bašem.

Torej si eden tistih, s katerimi ne moremo počasi na trening?

Ne, ne! Znam se prilagoditi. Nimam dolge feltne. Ponavadi sem jaz tisti, ki koga prosim, da gre bolj počasi (smeh).

Praviš, da se je način treninga spremenil kar temeljito, da torej nimaš več trening plana.

Vse delam po občutku. Letos je bila dobra zima, zato sem na Vojskem redno tekel na smučeh. Do tja imam dvajset minut in organiziral sem se tako, da sem imel vse pripravljeno v avtu. Doma sem se samo preoblekel in bil malo pred tretjo že gor ter naredil uro in pol do dve in pol. Ampak to je pri meni tako: prvič sem naredil 30 kilometrov, drugič 40, tretjič 50, potem pa vedno od 50 do 70. Ko so me gor enkrat zafrkavaii, sem vzel pa zadevo zares in odtekel 100 kilometrov.

Uf. Koliko časa je to trajalo?

Koliko je že bilo? Pet ur in sedemnajst minut.

Mislim, da se kolesarji že decembra preveč obremenjujejo s treningom na kolesu. Ko sem se letos usedel na kolo februarja, sem bil pripravljen bolje kot kadarkoli prej. Samo noge sem moral navaditi na kolo. Štirinajst dni, pa sem bil dober.

Tek na smučeh je po mojem res odličen, ker dela celo telo, tudi jedro in zgornji del. Letos nisem bil niti na fitnesu. Sem pa naredil 1500 kilometrov na smučeh.

Je bilo težko zaključiti kariero?

Na začetku sem imel kar težave. Z glavo. Vajen si biti ves čas na dirkah. Ampak že lani je bila sezona monotona in glava res ni bila več na istem mestu. Že lani junija sem prek študentskega servisa delal pri Hidrii, kjer sem se oktobra tudi zaposlil. Z delovnim mestom sem zadovoljen, ker je delo raznoliko. Nimam rad monotonega dela, pri katerem ne bi delali možgani.

Kaj pravzaprav počneš?

Delam v mehanskem laboratoriju, kjer izvajam različne meritve in analize, večinoma za avtomobilsko industrijo. Naučil sem se že veliko novega, sicer pa me je Hidria štipendirala in sem tam že prej delal, kolikor sem le imel časa, včasih tudi med sezono. Šli so mi na roko, tako da sem lahko delal tudi samo po štiri ure. Dobro je bilo, da sem bil ves čas povezan z delom in nisem na lepem padel na realna tla. Tako mi ni bilo težko začeti delat, dobro pa je tudi, da lahko pridem v službo kadarkoli med šesto in osmo zjutraj. To pride prav. Tudi kakšna nadura, ki jo lahko koristim.

Sem pa težko zaključil, ja. Ampak glede na razmere sem se prav odločil.

Kako to misliš?

Bojim se da bodo v slovenskih klubih ostali samo še mlajši člani pod 23 let in da ne bo več prostora za starejše, ki te veliko naučijo. Mene je recimo veliko naučil Jan Tratnik, v klubu pa sem imel ob sebi tudi Roka Korošca. To so ljudje, ki te naučijo ogromno. Nočem preveč kritizirati, ampak upam, da se bo v slovenskem kolesarstvu kaj premaknilo tudi na tem področju.

Tekmovalce pogosto slišimo, da si mislijo svoje o rekreativnih kolesarjih, ki trenirajo enako ali bolj trdo … za prazen nič, če sva poštena. Zdaj si med njimi.

Mah ... tako bi rekel ... maraton Franja že dolgo ni več rekreativna dirka, ampak po mojih besedah bolj reaktivna. Tudi letos sem videl, da gre na Franji ravno tako dobro in da je še bolj brezglavo kot na dirkah elite. Vsak bi se rad dokazal. Slišal sem pa že za primere, da kdo pride z dela naravnost na kolo, pri tem pa ima še plan treninga in plan prehrane … za glavo je to preveč, če imaš še družino. Sčasoma to ni več zdravo, ker se bolj odrekaš družini, kot kolesu.

Na kolo greš lahko med tednom za uro in pol ali dve, za vikend si vzameš več časa, in to je za ta nivo dovolj. Govorim iz lastnih izkušenj: moral se bom malo ustaviti, ker lahko prehitro pride utrujenost za teboj.

Veš da se moraš ustaviti in verjetno ve to še marsikdo, ampak potem ne gre.

To je pa drugo. Ampak zadal sem si, da bom počasi zmanjševal (smeh). Upajva, da bo šlo.

Po drugi strani imajo rekreativci pogosto v zobeh tiste, ki so še lani dirkali med elito in letos zmagujejo na rekreativnih prireditvah. Si slišal kakšne komentarje na to temo?

Letos so mi po Franji vsi čestitali. Res pa bodo nekateri rekli: »Kaj pa ti tukaj?« Ampak, ravno tako hodim na osemurni šiht. Nisem profi.

In nimaš niti osebnega trenerja niti nutricionista.

Ah, ne potrebujem ju. V rekreativnem kolesarstvu je šlo preveč v detajle. Seveda je prav, da ti nekdo svetuje, ampak točno določeni plani so za glavo preveč.

Če sva že pri tem: preveč je šlo v detajle tudi v profesionalnem športu in tako imamo primere, kot je bil Tom Dumoulin, ki je odšel na neplačan dopust, ker ni več videl veselja v tem športu.

Dozdeva se mi, da se gre preveč v detajle že pri mlajših mladincih. Ko sem sam začel pri starejših mladincih, sem vozil z aluminijastimi obroči in nisem imel merilnika moči, ampak samo merilnik srčnega utripa. Zdaj že vidim dečke z merilniki moči in ko gleda tiste cifre, se mu vse skupaj tako zameri, da ne pride niti do članov.

Mlajši mladinec ne sme biti obremenjen s številkami. Dober primer je Tadej Pogačar. Še med mlajšimi člani se ni obremenjeval z ničemer. Niti s prehrano. Nikoli ni kompliciral. Če ti prija nutela, jo jej.

Vemo kako je bilo na Franji. Johnny Hooglertland se je odpeljal na Kladje, a sta ga z Gregorjem Tekavcem ujela malo pred Trebijo. Kako ste sodelovali?

Najkrajše izmene je dajal ravno Hoogerland. Na začetku sploh nisem vedel kdo je in sem mu že v Logatcu težil, zakaj daje tako kratke izmene. »A ti veš kdo sem jaz,« mi je rekel. Šele potem sem začel tuhtati. Na nogah ima brazgotine od tiste nesreče.

Hotel sem ti zastaviti nehvaležno vprašanje nekoga, ki spremlja zadeve s kavča: zakaj nisi zmagal? Je bil močnejši ali bolj zvit? Očitno, praviš, da je bil bolj zvit.

(smeh). Že ko smo prišli v Ljubljano, je taktično reagiral bolje. Ko je Tekavec skočil, sem čakal in čakal, a Hoogerland ni hotel zraven. Tako sem moral pokriti skok jaz, on je šel potem na kontra. Takrat je Tekavec že malo odpadel, ampak ko je Hoogerland videl, da sem zraven, je nehal vleči. Na koncu je odločil šprint. Vidi se, da je bil profi.

Vedno se šalim, da je zmaga na Franji vrhunec vsake kolesarske kariere. Se boš naslednje leto vrnil po zmago?

Zna biti, da ja.

Za Franjo niti ni treba toliko trenirat. Še bolje je, da greš na svežino.

Uuuu, ta je bila pa nizka (smeh).

Po mojem si bom naslednje leto zastavil drugače in treniral nekoliko manj. Ker ni potrebe. Sem pa tudi pred letošnjo Franjo treniral malo manj. Dobil sem občutek, da zdaj obračam boljše vate kot prej, ko sem dirkal. Zdi se mi, da sem bolj sproščen. Ko sem imel plan, sem ga vedno skušal izpolniti v nulo, tudi če sem bil utrujen. Res je pomembno, da dobro poznaš samega sebe in svoje meje.

Na kriterij Tadeja Pogačarja v Komendo si bil vabljen, ker si zaključil kariero. Potem si pa kar dirkal. Občutek sem imel, da si polovico časa vlekel. Kakšen je bil občutek spet med elito?

Dober! Sploh nisem čutil, da bi bil kaj slabši. Če se odločim, da bom dirkal … bom dirkal. Ni vmesne poti. Če si nekje vmes, gre največkrat kaj narobe. Mnogi iz drugih ekip so mi rekli: »Zakaj pa ti dirkaš? Ti je bilo treba tega?«

Zakaj pa ne? Povabljen si bil in si dirkal. Jim je šlo malo na živce, ker si ga basal, kot da ne bi nikoli zaključil?

Eden mi je rekel, da sem jih … direktno v glavo … (smeh)

Saj mora biti zoprno: človek začne delat osem ur na dan, pride na kriterij Tadeja Pogačarja in se pelje enako kot ostali ali še bolje.

Tudi to bom rekel: ni mi žal, da sem med kolesarsko kariero doštudiral. Prvi letnik je bil najtežji, ker sem še mislil, da moram hoditi na vsa predavanja. Zmanjkovalo mi je časa. Potem sem se organiziral tako, da sem hodil na predavanja prvi mesec in ugotovil kaj moram poslušati in česa ne nujno. Res pa sem včasih treniral tudi z lučko. Ob petkih sem recimo po peti uri domov iz Ljubljane kolesaril z lučko. Ponavadi sem šel na Smrečje, v Žiri in čez v Idrijo.

Leta 2017 si pomagal Pogačarju na dirki Po Sloveniji do petega mesta in leto kasneje do četrtega. Ste takrat pričakovali, da bo tako visoko?

Prvo leto, ko je bil mlajši član in smo prišli v Istro, še nisem pričakoval, da bo tako dober, potem je pa kar šlo. Dobil sem občutek, da je na dirkah popolnoma neobremenjen, obenem pa z glavo tako pri stvari, da ga ne moreš zmotiti. In faca je kot prijatelj. Še vedno se pogosto pogovarjava in ostaja dober dečko. Želim si, da bi bila rumena majica letos spet v Komendi.

Luka Žele mi je zadnjič omenil, da si bil v begu na polovici dirk, ki si jih štartal.

Po mojem še na kakšni več kot na polovici.

Toliko sem bil v begu, da sem včasih sam pri sebi tuhtal, če se sploh znam voziti v skupini.

Hotel sem vprašat, če si v fugi užival? To je vendar nekaj najhujšega. Cel dan garaš kot pes in na koncu običajno nimaš nič od tega.

Kaj pa vem, tak način dirkanja sem imel. So me pa v cilju pogosto spraševali, kako mi vedno uspe. Ker ni tako, da boš rekel: zdaj grem pa v fugo. In greš. Ne. Za to moraš imeti nos.

No? Kako ti je vedno uspelo?

Še sam ne vem. Na Dirki po Hrvaški leta 2018 smo šli v etapi, dolgi 240 kilometrov, s črte. Samo trije smo bili, poleg mene še Jon Božič iz Adrie Mobil in Romun Emil Dima. Takrat se mi je pa res že Marija prikazovala. Športnega direktorja Tomaža Poljanca sem vprašal, če ima za pojesti tudi kaj trdega, ne samo gele. »Ja, svoj sendvič, ki sem si ga zjutraj pripravil, ampak je s kumaricami.« Pa je bilo vseeno dobro (smeh).

Se spomniš najbolj znanega imena, s katerim si bil v begu?

Na kriteriju na Japonskem s Stevenom Kruijswijkom. Tudi sicer sem najbolj užival na dirki Japan Cup, kjer so bili kolesarji, kot so Bauke Mollema in Michael Woods, tako da je bilo res zanimivo. Lepe spomine imam tudi na Dirko po Furlaniji – Julijski krajini, kjer sem bil leta 2019 v Lignanu drugi v drugi etapi. Takrat niti ni bilo mišljeno, da bom štartal, ob sedmih zjutraj pa me je Luka Žele klical, ker je nekdo zbolel in so potrebovali zamenjavo. Vprašal sem, kdaj gremo. »Ob devetih te poberemo v Logatcu.« In smo šli. Prvi dan je bil kronometer, drugi dan pa sem končal drugi. Zmagovalec Patrick Gamber je zdaj v Bori-Hansgrohe. Jaz pa na Hidrii (smeh).

Spomnim se tudi dirke Gran Premio Industrie del Marmo leta 2017, kjer sta bila prvi in drugi Michael Storer in Lucas Hamilton, tretji jaz, četrti pa Jai Hindley, lani drugi na Giru.

Idrija se mi zdi simpatična zgodba v uspehu. Tam nekje v luknji, kamor ne moreš speljat normalne ceste, so odkrili živo srebro, a je po zaprtju rudnika mesto vseeno živo in mu gre morda bolje kot kadarkoli. Si ene vrste lokalpatriot, glede na to, da ostajaš v Idriji?

Ja. Hidria me je recimo ves čas podpirala. Razmišljam pa, da bi z lahkoto imeli kolesarsko ekipo za mlajše člane in člane, če bi to dobro zastavili. A ni interesa. Mislim, da bi se moral tega lotiti pravi človek, ampak kaj, ko to vzame toliko časa. Sicer smo pa tu res močni. Prvi in tretji mlajši član na državnem prvenstvu prihajata iz teh koncev: Matevž Govekar je iz Godoviča, Anže Skok pa iz Idrije in tudi skupaj treniramo.