Vštric z Joštom Ložarjem

Če me vprašate, katera je najbolj atraktivna kolesarska dirka, bom brez pomisleka odgovoril, da BMX race, ki je, za razliko od ciklokrosa, tudi olimpijska disciplina. BMX race je v ponovnem vzponu tudi v Sloveniji, med najboljšimi pa je Jošt Ložar, ki letos za KD Rajd dirka v kategoriji boys 11-12. Z očetom Urošem Ložarjem, novinarskim kolegom z mtb.si, delata zagnano, a igrivo in brez prevelikih pritiskov načrtujeta postopen napredek. Prvi dve leti, ko je začel trenirat, sta ogromno časa preživela na pump tracku, kjer je dobil v kri dinamiko gibanja telesa, tako da slovi po mehkobi na grbinah in skokih.

Otroci BMX dirkanja

Kolesarskega izpita še nimaš, kajne?

Ravno zdaj se pogovarjamo v šoli, da bomo kmalu začeli.

Spretnostna vožnja ti verjetno ne bo delala težav. Lahko jo poskusiš speljati po zadnjem kolesu.

Ravno danes sem to vprašal v šoli, a je učiteljica rekla, da raje ne (smeh).

Koliko si bil star, ko si se naučil voziti kolo?

Zdi se mi, da dve leti in pol. Brez koleščkov. Začel sem s poganjalčkom, z njim sem šel tudi na otroško Franjo. Mislim, da trikrat, ampak potem dvakrat še s kolesom.

BMX torej ni bilo tvoje prvo kolo, kot za mnoge mulce moje generacije?

Ne, BMX je bilo moj četrto kolo in zdaj imam že peti BMX.

Torej, pri dveh letih in pol si postal kolesar. Kdaj si začel trenirat BMX?

Nekaj dni po sedmem rojstnem dnevu. Precej pozno, če pogledam, kdaj se lotijo tega drugje po Evropi. Čez pol leta sem odpeljal prvo pravo dirko, ko sem bil star osem let, pa sem vozil prvo celo sezono. Začel sem v Italiji in dvakrat zmagal, v soboto na prvi in v nedeljo na drugi dirki. To je bila kategorija boys 8, potem je bila kategorija boys 9-10 in zdaj vozim v kategoriji boys 11-12.

Zdaj si torej v sezoni, ko lahko kakšno dirko tudi izgubiš.

Potrudil se bom, da je ne bom. Ampak, zdaj sem visok 1,49 metra in imam malo več kot 40 kilogramov. Leto starejši kolesarji so recimo 10 centimetrov višji in 10 kilogramov težji.

Povej kolikokrat na teden treniraš.

Petkrat na teden, od tega dvakrat na BMX progi in trikrat na pump tracku. Ponavadi na različnih pump trackih, kamor me pelje mami.

Oče na dirkah kaj vpije nate ali na druge?

Nič!

Uroš: To je prednost BMX-a, očetje gredo v bife.

Raje treniraš ali dirkaš?

Dirkam.

Predstavljam si, da zna biti trening včasih vseeno dolgočasen.

Včasih je res malo dolgčas, ker se bolj ozirajo na slabše in ne dajo prilike tem, ki so že malo boljši. Zato delava veliko sama z očijem.

Menda si perfekcionist. Kaj ti dela največje preglavice? Kaj moraš trenirati največ?

Najprej me je vsake nove stvari strah. Enkrat smo bili nekje s Primorci in je nekdo skočil triple, ki je gotovo dolg devet metrov. Hotel sem ga še jaz, ko sem enkrat dobil hitrost, pa sem se raje odločil, da ne. Ampak, ko vidim, da ni nič takega, skočim, in naredim. Potem delam toliko časa, da sem zadovoljen in ta element povežem še z drugim.

BMX se mi zdi, ne bom rekel nevarna, ampak strašna disciplina. Osem vas je, proga je precej ozka in potem je ovinek ... mene bi bilo strah na smrt. Te je strah tudi na štartu dirke?

Prva linija je kar precej široka, potem se proga zoži.

Ni me strah, že na štartu si moram pridobiti dovolj prednosti, da lahko potem sproščeno odpeljem do konca.

Sedemdeset odstotkov je torej z dobrim štartom že opravljenega, ampak na večjih dirkah, recimo na evropskem pokalu, je verjetno težje pobegniti, ker dirkaš s fanti, ki so enako dobri.

Boljši! Ampak ne zaviram, čeprav mora biti en prst vedno na zavorni ročki. Vedno!

Kolikokrat padeš?

V bistvu premalokrat (smeh) … ko padem, me kar boli in zadnje čase sem kar dostikrat, ne sicer padel, ampak si kaj naredil.

Padcev me ni več tako strah. Poberem se in grem. Vem, da moram priti do cilja. To sva se učila z očijem. Da tudi če padem, primem kolo in grem do konca. Ker vsaka točka šteje.

Na evropskem pokalu v Veroni te je nekdo sklatil v polfinalu. Tisto ni bilo tako nedolžno, da bi lahko nadaljeval.

Skupaj sva butnila, ko je po skoku izgubil ravnotežje in padel name. Gotovo je tehtal 20 kilogramov več kot jaz. Čelada je ostala cela, ampak z notranjim delom je pritisnila na čelo, tako da mi je odprlo kožo. Tega niti nisem čutil, ampak ko sem šel po kolo in hotel nadaljevat, mi je redar ob progi rekel, naj se ustavim. Na nosilih so me odnesli pod rampo v urgenco. Z mamo sva se usedla v avto in se odpeljala na šivanje v Ljubljano.

Teden kasneje sem imel državno prvenstvo v BMX-u in 14 dni kasneje še državno v pump tracku, ampak sem moral en teden mirovati. Z očetom sva spustila pet treningov, potem sva se šla enkrat za občutek zapeljat, potem pa na državno prvenstvo.

Zmagat.

Ja (smeh).

Imaš dolge lase zato, da se ne vidi brazgotine na čelu?

V bistvu se je ne vidi več, ker sva z mami mazala čelo z arganovim oljčkom. Zdaj bo pa treba mazati še tole na gležnju, kamor sem se udaril pred kratkim.

Točno, zaenkrat še ne smeš vozit z SPD-ji, ker lahko dirkate samo s flat pedali.

SPD lahko začnem vozit pri 13 letih oziroma v kategoriji U15. Veliko pa že treniram z SPD-ji.

Uroš: Stvar je taka: Američani še vedno vozijo z SPD-ji, Uci pa jih je zaradi velikega števila poškodb dve leti in pol nazaj prepovedal. Prej so bili vpeti v pedale že šestletniki in sedemletniki. Ampak, skrivnost zelo dobrega šprintanja je v tem, da narediš z nogami cel obrat, ki ga s flati ne moreš. Zato sva vpeljala SPD-je za samostojne treninge, torej ne za klubske. Sčasoma sva to razvila do te mere, da je šel na vsak skok najprej z SPD-ji, potem pa na flate.

Jošt (šepetaje): Čeprav bi moralo biti ravno obratno.

Uroš: Ja, moral bi delati obratno, ampak zaradi same hitrosti, ki jo mora pridobiti pred skokom, je laže, če ima noge vpete, saj za zdaj še nima tako močnega odriva v nogah.

Jošt: Zdaj lahko pro linijo vozim 30 km/h, sicer bi jo moral pa 39 km/h.

Torej voziš že pro linijo?

Prvi del, ampak čez manj kot mesec bom še drugega. Taki so načrti.

Vsega si se naučil na pump tracku. Še sreča, da jih imamo toliko.

Lahko bi jih bilo še več. Težava je v tem, da niso kolesarski, ampak so namenjeni za vse. Zato mi je všeč Aleja, ker so bande bolj strme – in še dobro, da nekateri zdrsnejo, da se bodo naučili, da ne pridejo več (smeh). Najhuje je to, da je gneča. Ta za Bežigradom je tak … mini … in veliko je skirojev.

Pri enajstih letih počasi vstopaš v profesionalne vode. V sredo greš za tri dni v Verono. Kaj pa rečejo v šoli?

Učiteljici sem povedal danes in je rekla, da lahko grem, jutri pa prinesem še opravičilo. Napisala mi bo kaj bodo delali v šoli, tako da bom zvečer v Veroni reševal naloge.

Uroš: No, povej, zakaj te vedno pustijo iz šole!

Jošt: Ker sem športnik.

Uroš: Ne, ni to, nimaš statusa športnika in ga tudi ne boš imel!

A si tako priden v šoli?

Ja.

Uroš: Najslabša ocena v šoli doslej je bila pet. In še zlato plaketo iz matematike je dobil pred tremi tedni.

Zakaj se nič ne pohvališ? Vemo, da je oče dejaven pri vzdrževanju BMX proge, menda pa veliko pomagaš tudi ti.

Več kot furaš, bolj moraš progo vzdrževati.

Eno neumno vprašanje: kako hitro gre na BMX dirki?

Mi gremo po mojem največ 25 kilometrov na uro, ker še ni hitrih odsekov. Na pro liniji bi že šlo čez 30 km/h, ampak do 17. leta smo na lažji liniji. Hitrost se pridobi na štartni rampi, potem jo vzdržujemo. Profiji na supercrossu, na višji in bolj strmi rampi, gredo od 50 do 60 kilometrov na uro.

In vse to te še čaka!

Po mojem me bo Peter Henky (novi trener s Slovaške, op. p.) pripravil do tega, da bom skočil tudi na prvem skoku po rampi. Šprintat si dol ne upam, da ne bi bil predolg. Ker, ko odrinem na takem skoku, lahko letim … malo predaleč.

Povej, te nikoli ni mikalo, da bi treniral nogomet ali košarko?

Fuzbal mi nikoli ni bil všeč, sem pa eno leto hodil na krožek v šoli. Zdaj sem dobil doma koš, tako da bom malo metal. Ampak, košarka vseeno ni tako zabavna kot BMX.

Kaj pravijo glede tvojega športa sošolci?

Vsi govorijo, da je to ful nevarno, ampak v bistvu sploh ni.

No, malo je …

Vsi mislijo, da bi takoj padli, če bi se spustili dol.

Verjetno bi, glede na to, da ne trenirajo. Ampak, zdi se mi, da bi vsi mulci radi vozili gorska kolesa, nori so na amortizerje …

… in potem so važni, ko imajo en tak bajk, pa sploh ni nujno, da so dobri. Osnova za vse je pa BMX.

Koliko te sicer mika mountain bike?

Predvsem poleti me še kar, ampak sploh ne toliko kot BMX.

Kaj ti je všeč na gorskem kolesu? To, da si v naravi?

Saj si tudi na BMX-u.

Dobro, ni to prava narava … ne moreš ravno v drek stopit, razen če kdo sprehaja psa na progi in ne pobira za njim.

(smeh). OK, všeč so mi korenine, skal’ce, in to, da leti navzdol, čeprav rad gonim tudi navzgor.

Vozil si enduro dirko. Kje?

Na Golovcu. Mislil sem, da bom veliko slabši, ne vem kateri sem bil, ampak sploh ne zadnji in nikoli me ni nihče ujel.

Si bil najmlajši?

Ja. Deset let in najmlajša kategorija je U15. Pred tem sem treniral dvakrat. Enkrat z Janom Poričem in enkrat s Kristjanom Vrečkom, imela sva se fajn in z njim smo dogovorjeni, da bom pogledal tudi kako je v spustu.

Bi vozil spust? Marsikdo je z BMX prestopil v druge discipline, od gorskega kolesarstva do ceste in velodroma. Te mika, da bi poskusil še kaj?

Ne, želim si postati prvi Slovenec v kategoriji junior elite, torej od 17 do 18 let.

Kaj pa olimpijske igre?

Najprej svetovno prvenstvo. Cilje si zastavljam počasi. Lahko bi šel vsako leto na svetovno prvenstvo, a se nisem čutil dovolj močnega in dobro pripravljenega.

Ne želim pretiravati, ampak si želim najprej doseči dober rezultat na evropskem pokalu in na evropskem prvenstvu. Šele ko bom dober v Evropi, bi šel na svetovno prvenstvo.

Pri devetih letih si sam sestavil kolo. Koliko ti je pomagal oče?

V bistvu samo pri delih, ki jih je bilo treba močneje zategniti, sicer sem ga pa sestavil več ali manj sam. Enkrat sem gledal, kako ga je sestavil oči in ko smo to snemali, sem naredil vse sam. V 45 minutah. Ampak, na BMX-u ni prestav in potopne sedežne opore.

Vseeno, bravo!

Hvala.

Novo kolo ti je sestavil Činč.

V bistvu sva ga z očijem že doma, on ga je pa razstavil in še enkrat sestavil, ker je še manjkala veriga. Letos sem si zaželel zlato.

Koliko si letel najdlje?

Table v Podutiku je dolg devet metrov, a sem letel precej dlje, tako da sem ga po mojem preskočil za kakšne tri metre. Na BMX progi pa je na pro liniji skok dolg 7 metrov. 711 centimetrov, če sem natančen. V Veroni je najdaljši skok še kakšen meter daljši, tam sva s tistim Belgijcem padla na evropskem pokalu.

Voziš enduro, BMX, imaš dirt kolo in vidim, da imaš tudi long board.

Ja, sicer pa tudi majhne, plastične rolke, na tistih šibam. Za ravnotežje pa še mini bike, z njim sem potegnil wheelieja 113 metrov, čez celo ploščad pred osnovno šolo dr. Vita Kraigherja.

Skratka, ploščad je zate prekratka.

Po mojem bi ga potegnil tja do 150 ali 200 metrov.

Kaj še rad počneš, razen kolesarstva?

Zdaj rad igram košarko. In legice sestavljam. Pa tudi s skirojem se vozim. Ampak ne po pump trackih! Street.

Kaj najraje poslušaš?

Eye of the Tiger!

Vse, ki tekmujejo resno, na koncu vprašam, kaj je njihov najljubši del na kolesu.

Okvir? Ne, vilice. Morajo biti karbonske in lepo oblikovane, kot BOX.