Vštric s Tino Šparovec

Dolga leta je trenirala odbojko, potem pa se je nekaj časa, bolj za dušo kot zares, ukvarjala s fitnesom. Tudi ona si nikdar ni predstavljala, da bo kdaj kolesarila, še več, kolo je celo sovražila. Ko ji ga je posodila kolegica in so jo že prvič peljali na Jezersko, pa je ugotovila, da je to najboljša stvar. Kolesari že peto leto in v tem času je vpisala na svoj seznam mnoge kultne vzpone v Alpah in na Majorki. V Ljubljani je diplomirala iz biotehnologije, v Münchnu pridobila magistrski naziv s področja prehrane in biomedicine, zdaj pa v Avstriji dela doktorat s področja ginekologije, kjer se ukvarja z matičnimi celicami. Ko se je resneje lotila kolesarjenja, so jo začeli zanimati tudi odzivi ženskega telesa na trening skozi različna obdobja menstrualnega cikla, o čemer je med drugim podrobneje spregovorila tudi v podkastu Kofirajd.

To ni zraslo na mojem zelniku, izrekla je neka zdravnica: »Vrhunski šport ni za ženske.« S tem se ne strinjam, a ob branju tvojih člankov se mi zdi, da je načrtovanje treninga žensk bolj kompleksno. Je to res?

Na začetku sodelovanja s športnico, ko se sistem še vzpostavlja, si je treba vzeti več časa za spoznavanje delovanja njenega cikla in simptomov. Ampak potem so rezultati toliko boljši oziroma je športnica bolj zdrava in bolj zadovoljna, kot če se treninge sestavlja brez potrebnih informacij in se rine z glavo skozi zid.

Če prav razumem, lahko ženske skozi menstrualni cikel določeno obdobje izkoristijo za boljši trening.

To so dokazale študije, ampak tako pravi tudi zdrava kmečka pamet. Poglej, ženska ima na voljo štirinajst dni ali tri tedne, ko se počuti res dobro, je polna energije, lahko uživa na kolesu, dobro ji gredo intervali … in zakaj bi imela v tem obdobju teden počitka, če se potem teden dni ali štirinajst dni, počuti slabše, je šibkejša in ima PMS. Gre za čisto logičen razmislek.

Dejansko menstrualni cikel precej dobro sovpada s klasičnimi tritedenskimi cikli treninga in tednom dni počitka.

Ja, dokaj dobro.

So trenerji, tudi osebni trenerji rekreativnih športnic dovolj poučeni o teh ženskih izzivih?

Po mojih izkušnjah, kolikor sem se s trenerji pogovarjala, v bistvu ne. Glede na to, da gre za precej novo temo, o kateri ne obstaja veliko dobrih raziskav, tudi ne vem, če se o tem predava na Fakulteti za šport. Možno je, da trenerji opazijo neke razlike v odzivu na trening pri športnici skozi tedne, a si mogoče teh nihanj ne znajo razlagati. Nujno bi bilo, da se trener, ki dela s športnicami, pouči o tej temi.

Športnice same pri sebi vedo kdaj imajo dobre in kdaj slabe dneve. Mogoče je težava v tem, da ne steče komunikacija: trener ne vpraša, športnica pa si ne upa povedati.

Bi rekla, da je to še vedno tabu tema? Meni se zdi to noro.

Mislim, da še vedno, sploh pri mladih športnicah, ki se še razvijajo. Ko dobijo prvo menstruacijo, so lahko že tako ali tako prestrašene, morda se o tem ne pogovarjajo niti s starši, ampak samo s prijateljicami. In da bi o tem začele razlagati trenerju, ki je neka avtoriteta in še moški za povrhu …

Relativno veliko se govori o ženskah v znanosti, manj pa o tem, da je v športu izrazito malo trenerk. Mar ne bi bilo smiselno, da bi ženske trenirali ljudje, ki jih dejansko razumejo, torej ženske?

Ni težav, če je moški izobražen, če zna pravilno pristopiti in se o tem s športnicami pogovarjati. Zato mislim, da ni nujno, da nas trenirajo samo ženske, čeprav je morda res, da nas razumejo bolje. Sama sem imela tako moške kot ženske trenerje, in na srečo nihče ni kompliciral, če si rekel, da te boli trebuh ali nekaj.

Prilagajanje načrta vadbe menstrualnemu ciklusu je eno, nekaj drugega pa je, če pride slabše obdobje na dan pomembnega kolesarskega maratona, če ne celo na dan svetovnega prvenstva. Kako se s tem soočiti?

To je precej težko vprašanje, ker ni vsak cikel enak drugemu, lahko je različno dolg. Načrtovanje je lahko zahtevno, se pa to vseeno dela.

Če je tekma ravno na dan menstruacije in če ženske ne težita močna krvavitev ali krči, je to relativno ugodno obdobje. Naši hormoni so v nizki koncentraciji in smo sposobne dobro prenašati napore in narediti dober rezultat.

Če ženska ve, da ima med menstruacijo res močne krče ali da močno krvavi in si ne predstavlja biti več ur na kolesu, pa je smiselno, da s trenerjem prej, že mesece pred tekmo, načrtujeta manipulacijo ciklusa. Moramo pa vedeti, da veliko profesionalnih športnic jemlje kontracepcijske tabletke in da si je ciklus tako malo lažje prestaviti. A po drugi strani ni nujno, da kontracepcijske tabletke ugodno vplivajo na vzdržljivost ali na naše sposobnosti, ker gre vseeno za vnos sintetičnih hormonov, ki na naše telo ne delujejo vedno najbolje. Pojavijo se lahko stranski učinki.

Ali obstajajo raziskave o tem, koliko vrhunskih športnic ima težave z zaostajanjem menstruacije? Slišimo namreč vse mogoče pavšalne trditve, češ, preveč trenira, zato, gotovo nima menstruacije.

Raziskav za različne športe je veliko. Športnice, ki se ukvarjajo s športi, kjer sta pomembni nizka telesna teža ali estetskost, na primer gimnastičarke ali kolesarke, imajo večjo možnost za te težave. Stalno hujšanje pač ni ugodno za naš menstrualni ciklus. Težava so tudi večdnevna tekmovanja, na primer etapne dirke, ko lahko pride do motenj zaradi povišane porabe in oziroma ali pomanjkljivega vnosa energije.

Brala sem neko raziskavo o vrhunskih športnicah in mislim, da naj bi jih imelo takšne težave kar 60 odstotkov – ampak v ta delež niso vključene le tiste z dolgotrajnejšim izostajanjem menstruacije, ampak vse, ki so kdaj doživele te motnje. Kot sem že povedala, vrhunske športnice velikokrat posežejo po kontracepcijskih tabletkah, kar zamaskira motnje ciklusa. Vendar problema ne reši.

Moramo pa vedeti, da do motenj ciklusa ne pride samo zaradi prenizkega vnosa energije ali previsoke porabe, ampak tudi zaradi fizičnega stresa, če imamo torej več dni zelo intenzivne ali narobe sestavljene treninge, pa tudi zaradi psihološkega stresa. Dovolj je lahko že nekaj napornih dni v službi ali pomanjkanje spanca. S temi težavami se torej srečujejo tudi rekreativne športnice in na primer ženske, ki želijo shujšati nekaj kilogramov. Skratka, niso vezane samo na šport.

Trditev, da vrhunski šport ni za ženske, se mi zdi butasta zato, ker lahko na enak način izpeljemo, da vrhunski šport ni za moške. Nekje si zapisala, da je prebujanje brez jutranje erekcije znak za alarm in da moramo razmisliti ,kaj delate narobe. Všeč mi je tvoja neposrednost. Bi to komentirala?

Seveda (smeh). Z leti erekcija seveda upada, ampak upada tudi, ko je telo preobremenjeno in ko ne vnašamo dovolj energije. Pade tudi libido oziroma želja po spolnosti. Se pa pri moških začnejo pojavljati tudi drugi simptomi, ki so povezani s tako imenovanim relativnim energijskim primanjkljajem. Tudi moški imajo lahko zaradi tega, enako kot ženske, probleme s kostmi, zdravjem, prebavo, ne pride do izboljšanja zmogljivosti, kljub treningu. Zadnjič sem nekje brala o vrhunskem kolesarju z izrazito nizkim deležom maščobe, ki ima kosti kot osemdesetletna ženska z osteoporozo.

Kot znanstvenica se temeljito poglabljaš v svoje področje. Greš sploh lahko na kolo res sproščeno, počet neumnosti, kot je na primer pretiravanje, če to takrat ni optimalno – a s tem ne mislim na pretiravanje ob slabem počutju zaradi menstruacije.

Na kolo grem vedno sproščeno. Razen, ko so predpisani intervali (smeh). Pomembno se mi zdi zavedanje, da ženska pozna razloge za to, ko kakšnega treninga ne more izvesti optimalno. Če je intervalni trening predpisan v neugodni oziroma lutealni fazi in ga zaradi slabega počutja ne more dokončati, se mora ženska zavedati, da tako ni zaradi tega, ker bi bila slaba ali šibka, ampak zaradi hormonov ali pomanjkljivega vnosa energije. S prehrano je res mogoče kar dobro rešiti te probleme.

Torej bi lahko uporabila oguljeno medijsko frazo »poslušajte svoje telo«.

Recimo. Če greš na kolesarjenje na Majorko ali v Francijo, pa seveda ni važno v kateri fazi si, ampak bom naredila vse za to, da bom lahko čim dlje na kolesu, tudi dvakrat več bom pojedla, samo da bom lahko pregonila vse klance.

Bila si veganka, a nisi več. Kako to?

Ko me ljudje to vprašajo, ponavadi rečem, da imam fetiš na usnje in potem ne sprašujejo več (smeh).

Dobra rešitev, ampak meni vseeno povej, ker bom vztrajno vrtal.

Še vedno se večinoma prehranjujem z rastlinsko prehrano, a se ne identificiram z identiteto veganke. Nekateri pogledi veganov mi niso blizu, zato se nimam za veganko.

Kateri pogledi?

Saj sem ti povedala (smeh). Poglej, da zaradi nekega prepričanja ne bi obula usnjenih bulerjev …

Dobro, vendarle si strokovnjakinja za prehrano. Hočeš povedati, da je veganska prehrana smiselna z vidika zdravja?

Reciva, da je pravilno strukturirana veganska prehrana glede zdravja OK. To pomeni, da zadostimo energijskim potrebam, da vključuje vse hranilne snovi, tudi dovolj proteinov, in da dodajamo vitamin B12 ... Tudi študije so pokazale, da je veganska prehrana dobra rešitev za ljudi s prekomerno težo in problemi s srcem. Vendar ni toliko boljša kot običajna prehrana. Na krožniku nekoga, ki se prehranjuje tudi z mesom, so še vedno krompir, žita in zelenjava, ta živila predstavljajo večino jedilnika. In če enkrat na dan poješ tisti kos pustega mesa, to ne vpliva negativno na zdravje, sploh ker pri športnikih to pomaga pri regeneraciji. Problem je, če se pretirava s predelano hrano …

Kakšna je avstrijska kolesarska scena, če jo primerjaš s slovensko? Slovenska pregovorno velja za obremenjeno z rezultatom. Pri tem mislim na družbo, glede na to, da si zelo družabna, si gotovo spoznala nekaj kolesarjev.

V Nemčiji je bilo precej dolgčas, ker je bila okoli sama ravnina, tu, v Avstriji je pa scena odlična. Lani sem od fantov nabrala šest telefonskih številk (smeh). Tu je sicer mnogim kolesarjem pomembna predvsem huda oprema. Merilniki moči, števci, Rapha, take stvari. Ampak večina gre na te lahkotne runde po službi, na koncu pa spijejo špricer. Ni tako, da bi se pogledali in si rekli, »drži, dokler ne odpadeš«. Je pa res, da sem ženska in je zame morda drugače.

Praviš, da poslušaš metal. Naštej tri najboljše metal bende.

Uh, mnogo jih je. Moram omeniti bend Epica, ker sem v Epica Cycling Team. Skratka, metalci, ki se podimo po cestah in v kolesarskih dresih hodimo na koncerte. Potem pa Leprous in Ne Obliviscaris. Progressive metal, malo za znoret se.

In kako je metal povezan s kolesarstvom?

Kot sem že omenila, pred parimi leti sem na Facebooku našla skupino Epica Cycling Team, katere ustanovitelj je Mark Jansen, kitarist in pevec pri Epici. Za foro sem mu enkrat pisala, če mi lahko priskrbi vstopnico za koncert v Münchnu, ki je bil žal že razprodan. No, v zameno za karto sem kupila njihov kolesarski dres. Zdaj se večkrat slišiva, ko ima koncert kje v bližini, pa greva na kolo. Peljala sem ga na Mangrt in Jezersko, skupaj z njim in dvema drugima članoma smo odvozili Granfondo Stelvio Santini.

Za konec: krajše ali daljše nogavice?

Daljše nogavice! The Funkier the Better.

Bele ali črne torej odpadejo?

Bele odpadejo, črne so lahko izjemoma. Če jih imaš pod galošami (smeh).