Vštric s Primožem Porento

Vštric s Primožem Porento

Enfant terrible slovenskega amaterskega kolesarstva je po odlični tekaški sezoni letos napovedal veliko vrnitev na kolesarko sceno. Odločno napoveduje, da bo podiral rekorde na vzponih in z licenco elite se želi dokazati tudi v konkurenci najboljših.

osebni arhiv

Ko pohodi Primož Porenta, je težko, to morajo priznati tudi tisti, ki ga imajo v zobeh. Potem ko se je sredi leta 2018 umaknil z amaterske kolesarske scene, je lani dosegal odlične tekaške rezultate. Žal se je poškodoval pred najpomembnejšo tekmo, že med sezono pa ga je črvičilo, da v kolesarstvu še ni pokazal vsega. Med svojimi dosežki izpostavlja peto mesto na amaterskem svetovnem prvenstvu leta 2013 v Trentu, letos pa načrtuje zmage na vzponih. »Kaj naj rečem, raztural bommi je povedal v telefonskem pogovoru. Trenira trdo in pametno, kot še nikoli, uredil je prehrano, shujšal in dodelal detajle na kolesu. Pri 32 je v najboljših letih.

Primož, si že kdaj preštel svoje zmage?

Vitrina je nabita. Naštel sem 240 pokalov in več kot 30 medalj. Zdaj, ko spet začenjam dirkati v kolesarstvu, bo treba narediti še eno vitrino.

In katere praktične nagrade si se najbolj razveselil?

Na dirki na Pasjo ravan, ki je štela za Pokal polanskih puklov, sem dobil prenosni računalnik, tam so bile zelo dobre nagrade. Na Soriški planini sem za zmago leta 2015 dobil pa tekmovalne sanke. Na Franji sem dobil par osebnih tehtnic in enkrat 500 evrov za leteči cilj.

Dobro, to je že odlična denarna nagrada.

Hja, če tako pogledaš, bi moralo biti več denarnih nagrad, ampak sam veš kako je. Že organizacija prireditve stane veliko in potem ne ostane za nagradni sklad. Niti profiji ne dobivajo visokih nagrad. Kar zaslužijo, so plače v klubu in še to se bolj uboge, kot slišim. Samo v Adrii Mobil so plače kolikor toliko normalne, ampak še to … skoraj več dobim jaz v službi.

Letos sicer načrtuješ dvojni tekmovalni program …

Gorski tek se odlično dopolnjuje s kolesarjenjem. Pri tem je lažje z gorskega teka presedlati na kolo kot obratno. Če dobro kolesarim v klanec, z lahkoto v klanec tudi tečem. Z dobro pljučno in srčno kapaciteto, je to možno … drugače je na ravnini. Tek po ravnem ubija kolesarjeve noge. Ko sem lani tekel po ravnini in delal intervale, je bilo na klanec s kolesom noro težko, ker se mišice krčijo čisto drugače. Kot bi imel na nogah uteži. S treningom teka v klanec pa na kolesu leti … to je špica.

Kako daleč lahko prideš letos v gorskem teku?

V načrtu sem imel nekaj tekov in upam, da jih bo organizatorjem uspelo izpeljati. Že lani sem tekel na državnem prvenstvu na Ratitovcu. Lani sem se sicer uvrstil v reprezentanco, a so med šestimi potem izbrali le prve štiri, jaz sem bil pa peti. Zgrešil sem za kakšne pol minute. Ampak lani se tekel samo po ravnini in šel na gorski tek bolj izjemoma. Očitno bi moral več trenirati klanec.

Kako sicer komentiraš dejstvo, da se kot amaterski kolesar uvrstiš med gorskotekaško elito?

Na splošno sem imel od nekdaj dobre predispozicije.

Ampak letos si predvsem želim napadati klance s kolesom in se približati oziroma podreti rekorde na slovenskih vzponih. Podrl bi rad rekord na Vršič.

Torej boš dirkal na Jurišu?

Seveda. Čase imam približno v glavi in zato treniram samo na klancih. Ampak s tem je tako: če si v klanec hiter, si dober tudi po ravnem, vsaj pri meni je bilo tako.

Kako načrtuješ treninge?

En dan v tednu imam ponavadi prost, za lahkoten sprehod. Šest dni v tednu pa delam, a sta težja le dva treninga, ostalo v srednji intenzivnosti, v coni dve ali tri. Včasih sem delal napake, ker sem se iz dneva v dan preveč gnal, zdaj pa se pozna, da sem bolj spočit in svež.

Bi rekel, da si s treningom teka napredoval tudi na kolesu?

Rekel bi, da ja. Tek da večjo kapaciteto, ker dela celo telo. Na kolesu praktično sediš, srčni utrip je nižji. Na polmaratonu v Radencih, kjer sem bil med Slovenci tretji s časom 1:12, sem imel povprečni srčni utrip 178. To je ogromno – več kot eno uro v rdečem polju. Tek, sploh ravninski, je specifičen in zahteva tudi veliko kilometraže. Sicer sem v teku hitro napredoval, a če bi imel več kilometraže že od prej, bi tekel še veliko bolje. Po ravnini sem začel teči šele lani, pa sem takoj zmagal Triglav tek.

Kako so gledali tekači, ko si prišel in začel takoj zmagovati?

Malo čudno … v Novem mestu sem tekel prvi polmararton in bil drugi, takoj za Mitjo Krevsom, ki je v sami špici. Prehitel sem tudi precej mlajše, ki trenirajo že deset let.

Zakaj si sploh opustil kolesarsko dirkanje in se raje lotil teka?

Par stvari se mi je zamerilo. Vedno sem bil brez ekipe in sem dirkal proti vsem. In amaterske ekipe so pri nas tako močne, da sam proti njim nimaš pravih možnosti.

Hočeš reči, da se ti je dogajalo enako kot Petru Saganu na pomladanskih klasikah ali Primožu Rogliču na Giru in v Lombardiji, kjer so vsi dirkali proti njima?

Na splošno sem bil na kolesu vsestransko vrhunsko pripravljen, za klanec in ravnino. Vedno sem bil spredaj, skakal, vlekel 50 kilometrov na uro ... ampak šele v teku sem lahko pokazal, kako močno kapaciteto imam. Po mojem še ni bilo kolesarja, ki bi tako hitro tekel.

Pol leta sem tek treniral pod vodstvom Tomaža Zupančiča iz AD Olimpik, ki je videl, da imam ogromen potencial. Na testiranju sem imel VO2max 83, veš koliko je to! Ampak na začetku sem prve tri, štiri mesece pretiraval in prišle so poškodbe. Enkrat sem imel vneto pokostnico, en teden pred Ljubljanskim maratonom pa stresni zlom v stopalu. Na zadnjem treningu pred počitkom! Res sem bil razočaran, ker sem si največ obetal od Ljubljanca. Bilo je hudo, kost je počila in se še zlomila, malo je manjkalo pa bi moral na operacijo.

Si se torej na kolo vrnil zaradi poškodb?

Niti ne, nekje zadaj me je morilo, da imam še vedno to ljubezen do kolesa. Kaj vem, kar na lepem se mi je odprlo, ta želja po kolesu in klancih.

Zakaj prav vzponi?

Ne vem, klanci so mi bili vedno najljubši, čeprav bi rekel, da sem jih treniral pol manj kot ostali. Zdaj sem si rekel, da bom vozil samo klance in to se kar pozna. Že novembra in decembra sem gonil na trenažerju, januarja pa mi je zdravnik dovolil na kolo in takoj sem začel z gorskim kolesom voziti vzpone in teči v klanec. Začel sem tudi hujšati, a ugotavljam, da sem močnejši, če imam kak kilogram več. Ne vem zakaj, odvisno od človeka. Jaz ošibim ...

S kolegom sva ga lani kar dobro tiščala in srečala slovenskega profesionalca ki dirka v World Touru, tako da smo šli nekaj kilometrov skupaj. Ni mogel verjeti, da kolega tako leti. Misliš, da amaterje mnogii podcenjujejo?

Ja, ampak odkar je Primož Roglič tako uspešen, ne več toliko.

Tudi mene so na začetku podcenjevali, zdaj pa ne več, imajo velik rešpekt.

Veš, razlike niso več tako velike, kot nekateri mislijo. Roglič in Pogačar lahko na primer obračata 400 vatov eno uro, ampak tudi najboljši amaterji nismo več tako daleč od tega. V klanec grem lahko tudi jaz pol ure s 380 vati, ampak Roglič gre pa na primer s 420 vati. To je ta razlika. Ima pa prestavo več v nogah, kar je logično, saj je trening temu namenjen. Se ti ne zdi?

Seveda, seveda ...

In pomisli koliko je Roglič treniral pri Adrii! V sezonah 2013, 2014 in 2015 je tri leta trdo treniral, pa na začetku sploh ni bil tako dober, potem pa je prišel do te stopnje.

Ti je žal, da nisi poskusil med profesionalci?

Malo že, zdaj vidim kje je on … jaz sem bil vedno dovolj talentiran za te športe, ampak sem raje delal šolo in razmišljal kaj bi bilo, če se mi morda ne bi izšlo v športu … ali če bi bil samo pomočnik.

Sam bi se težko sprijaznil z vlogo pomočnika. Ne rečem, če bi me res dobro plačali, sicer pa me bolj vlečejo zmage.

No, v World Touru bi bil tudi pomočnik, veš kaj mislim? Poskusilo je veliko amaterjev, veliko talentov, a jim ni uspelo. Roko na srce, je imel malo sreče tudi Roglič. Slučajno je začel kolesariti in če ga nihče ne bi opazil …

Dobro, težko bi ga zgrešili in on je garal kot žival, ampak kje misliš, da je razlika med njim in, ne bom rekel teboj, ampak med tistimi, ki so tudi poskušali, pa jim ni uspelo.

Kaj vem ... Če si med amaterji v Sloveniji med top pet, se tudi med profiji z lahkoto voziš v sredini. Ampak, prvih dvajset, to pa pozabi. In kaj ti pomeni 50. ali 60. mesto? Pomembna so samo prva tri mesta. Je pa odvisno tudi od dirke … na klancu bi imel recimo amater veliko več možnosti.

Zasledil sem, da si želiš z elite licenco nastopiti tudi na državnem prvenstvu.

V prihodnosti si želim tudi na državno cestno ali državno v vzponu, ki bo letos septembra v Ilirski Bistrici. Isti dan bo na isti progi na Sviščake dirka za amaterje in elite. Proga je dolga 17 kilometrov, s 1000 metri višinske razlike, torej je klanec bolj položen.

Ti bolj ležijo položni ali strmi vzponi?

Če sem v formi, ni prav nobene razlike. Ko si enkrat v formi, ti gre povsod.

Kakorkoli, zdi se mi, da imajo mnogi še posebej dosti povedati o tebi.

Ko na kakšnem klancu naredim KOM na Stravi, se takoj pojavijo namigovanja, da goljufam. Rekel bi, da mi zavidajo. To se vidi. Niso vsi taki, eni pač, to je v Sloveniji običajno.

Tudi iz Rogliča so se vsi delali norca, vse sorte so govorili o njem, pa da je muha enodnevnica. In tudi meni so hoteli nekateri amaterji zbiti moralo, ampak jaz se jim ne dam!

Na Facebooku sem videl, da si se osredotočil tudi na pravilno športno prehrano.

Tako je, s tem sem začel letos, potem ko sem se 1. januarja zaobljubil, da se bom izogibal industrijski hrani … mislim, da to zelo vpliva na rezultate. Če uživaš preveč predelane hrane, telo nima od tega pravih koristi. Tak, zakislen postaneš. Jem čim bolj naravno. Na domačem vrtu imam veliko domače zelenjave in sadja. Saj ne rečem, kakšna sladkarija je vmes, ampak v normalnih mejah.

Res neseš 10 pirov?

Ne boš verjel, tudi. Ampak seveda ne med sezono, po njej pa kar pošteno steče dol.

Vidim, da po vzoru Ineosa namenjaš veliko pozornosti tudi drobnim izboljšavam … všeč mi je, da si spredaj za boljšo aerodinamiko namestil višji obroč. Boš s tem vozil?

Seveda. To sem naredil ob menjavi ležajev. Prek spleta sem naročil neke keramične ležaje in ko sem jih testiral, sem ugotovil, da je razlika kar opazna. Življenjska doba keramika je daljša in lepše se vrti, manj trenja je. Razlika se opazi po ravnini in tudi v klanec. Že po hitrosti čutim, kot bi imel prestavo več. Obroč, ki se vrti lahkotno, leti. Kakšen odstotek tu, odstotek drugje in to se sešteva.

Kaj si še izboljšal in ali imaš v načrtu še kakšne izboljšave?

Zaenkrat ne ... vse ostalo je OK, tudi okvir je še v redu. S tem Cannondalom sem naredil zelo malo kilometrov, nima jih niti 5000, pa je star že šest let.

Nekateri se vtaknejo v to, da imaš premajhen okvir.

Ne, ne. Tudi bike fitting je pokazal, da imam glede na trup zelo dolge. Vidim, da imajo drugi tekmovalci, ki so visoki toliko kot jaz, sedež osem centimetrov niže.

Za koliko imaš krmilo niže od sedeža?

Kaj pa vem ... kar veliko, gotovo kakšnih 15 ali 16 centimetrov. Ampak mi ustreza, nič me ne moti, nobenih bolečin nimam. Je pa res, da se večina s tem ne bi mogla peljati. Vsako telo je drugačno in vidim, da tudi v World Touru položaj prilagajajo vsakemu drugače. Kolesar Lotto-Soudala ima krmilo še više in sedež še niže kot jaz.

Verjetno misliš Adama Hansena ...

To mu ustreza. Enkrat mi je nekdo nastavil sedež drugače in ni šlo nikamor, noga je bila preveč pokrčena, nobene moči. Ko pa zdaj stisnem, je čisto drugače.

Pri 32-ih si v najboljših kolesarskih letih.

Čutim, da sem vsako leto močnejši. Vzdržljivost se izboljšuje. Včasih sem prišel s treninga zgaran, zdaj pa nič, malo se raztegnem in čez dve uri sem kot nov. Ne rečem, eksplozivnost se z leti zmanjšuje, a lahko to raven držiš visoko. Poglej Rebellina, star je že skoraj 50 let in na kakšni ravni je! Pri 38 letih je bil skoraj enako dober kot zdaj, ko jim ima 48. Ali pa Valverde, ki je star 40 let. Treningi dajo svoje, seveda pa je to tudi odvisno od človeka. Nismo vsi enaki.

Za konec pa še k prijetnejšim rečem … vidim, da je začelo kolesariti tudi tvoje dekle.

Malo ... prej je dosti tekla, zdaj sem jo pa malo na kolo spravil , dobro ji gre in je kar navdušena. Ne bo pa dirkala, ni tako kot jaz, ki uživam v trpljenju (smeh).

 

Najljubši vzpon doma in na tujem.
Dolgo sem se odločal med Krvavcem in Mangrtom, a bom izbral Mangrt, ker je pravi visokogorski vzpon z več serpentinami. V tujini sem vozil iz Železne Kaple na Jezerski vrh, ampak zaradi strmine mi je bolj všeč vzpon na Korensko sedlo z avstrijske smeri.
Najljubši spust doma in na tujem.
Domači, s Sv. Jošta nad Kranjem, sploh zadnji kilometer, ki je pregleden, zato lahko res spustiš. Tam je šlo tudi že blizu 90 km/h. V tujini pa bi izbral spust z Ljubelja na avstrijsko stran. Cesta je široka, tako da lahko ovinke bolj položiš.
Katere ceste še nisi prevozil, a si jo želiš?
Monte Zoncolan in tudi kakšen drug epski vzpon, recimo Stelvio.
S katerim kolesarjem in kolesarko bi šel najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
S Primožem Rogličem, ker mislim, da je najbolj fer kolesar. Lahko bi poklepetala o začetkih, ko sva še tekmovala skupaj. In s Tanjo Žakelj. V spomladanskih dneh, ko je za cestno kolesarjenje malo hladno, se usedem na gorsko kolo, zato bi z njo poklepetal o krosu, ki mi je bolj tuj.
Kaj najraje piješ pred, med in po rundi?
Zjutraj na primer dva decilitra mleka in kakav. Že doma spijem tudi nekaj izotonika, ki ga natočim tudi v bidon. Po rundi pa nič posebnega, malo vode in nekaj, s čimer nadomestim elektrolite.
Kaj najraje poješ pred, med in po rundi?
Zadnje čase se prehranjujem bolj zdravo in pojem manj sladkarij. Zjutraj vedno kakšno banano ali drugo sadje. Na polnozrnat kruh, zadnje čase imam rad pirinega, namažem margarino in marmelado. V zadnjem času pred treningi pogosto jem tudi čokolino.
Med vožnjo vzamem kakšen gel in energijsko ploščico ... peči sem jih začel doma, semenom primešam kake suhe fige in marelice, tudi orehe.
Po rundi pogosto jem jajca, ocvrem ali skuham tri ali štiri. Pa pusto meso, recimo piščanec. Ali makarone s tunimo in parmezanom.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Ker si zunaj v naravi, ves čas se nekaj dogaja, ni monotono, sploh na razgibanem terenu. Tudi tek se mi ne zdi monoton, sploh v klanec, a na kolesu se vseeno dogaja več.
Kakšno kolo voziš?
Zaenkrat imam še Canonndala SuperSix EVO letnika 2014.
Kakšno bi vozil, če bi bila meja nebo?
Verjetno Pinarello Dogmo F12, z okvirjem zlate barve, posutega z diamanti. Verjetno bi izbral Shimanove komponente, čeprav je Shimano bolj za ribiče, ampak uporablja ga največ ljudi in večinoma s Shimanom dirka tudi večina ekip v World Touru. Feltne? Lightweightke, take, ki jih je imel Ineos na Touru.

Komentarji

Wattie1. 4. 2020 ob 22:38

Ma on je srce. Želim si toliko navdiha, kot ga ima on. Ima odličen občutek iz katerega se malo delajo norca na stravi, ampak v bistvu izpade kot, da on trola vse robotke z 150ctl- ja. Srečno in varno Primož

Bajsikl2. 4. 2020 ob 20:00

Zelo me zanima v katerem dresu bo dirkal? Ali ostaja za bambi, bo individulc, ali kak drug klub?

Matej Zalar4. 4. 2020 ob 19:39

@Bajsikl

Vprašanje sem mu posredoval in odgovoril je, da bo dirkal "v firmskem dresu", ki so mu ga posebej zanj dali delat k Žolni leta 2017. Letos bo torej dirkal kot zasebnik, naslednje leto pa načrtuje včlanitev v kak klub.

Bajsikl4. 4. 2020 ob 23:10

Super hvala. Poznam firmo, vsaj njihov it..kul samo da je nazaj. Nekaj je manjkal na sceni zadnjo leto.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.