Vštric s Klavdijo Žele

Iskriva študentka angleščine iz okolice Razdrtega šele odkriva lepote kolesarskega športa, a na kolesu sploh ne daje vtisa, da je praktično še začetnica. Za njo je že prvi bike-fitting, spoznava se z osnovami treninga, tudi trenažer ji ni tuj saj si želi naslednjo sezono pričakati dobro pripravljena. Zato, da se bo na kolesu zabavala. Klavdijo najdete tudi na Instagramu.

Kaj prime dekle v zgodnjih dvajsetih letih in brez športnega ozadja, da se loti enega najbolj napornih športov?

Prej se nisem ukvarjala z nobenim športom, razen da sem občasno tekla. Bila sem med tistimi, ki se vozijo v avtu in se zgražajo nad kolesarji. Mislila sem si, da je to neumno pa kako so ti ljudje oblečeni in kaj so ta kolesa s spuščenimi krmili. Ampak o kolesarjenju nisem razmišljala, dokler se ne začneš z nečim ukvarjat, tega sploh ne opaziš in ti je tuje. Ko smo šli s prijatelji ven, pa je eden od njih prišel z zelo staro specialko. Hecno se mi je zdelo, da nekdo pride ven s takim kolesom. Zanimalo me je kako je in ko sem se z njo zapeljala, me je totalno navdušilo kako hitro se lahko s tem pelješ in kako lahko je v primerjavi z gorskimi kolesi. Ugotovila sem, da imamo doma staro jekleno specialko, težko, a v odličnem stanju. Z njo sem lansko poletje prevozila tisoč kilometrov in ugotovila, da je to najboljša stvar na svetu. Že takrat sem začela varčevati za karbonsko kolo.

O kolesarstvu ne razmišljam kot o enem najbolj napornih športov. Zame je dosti več kot šport, pomaga mi pri razvijanju samozavesti, ki je prej nisem imela, ker nisem imela ničesar, s čimer bi se poistovetila in kar bi me definiralo.

Zdaj pa lahko rečem, da je moj konjiček kolesarjenje. Ogromno mi pomeni, da imam nekaj, v kar vlagam, na čemer gradim in kar imam zelo rada.

Velja prepričanje, da se mladini nič več ne ljubi, še najmanj pa se jim ljubi gibati. Trdim, da je bilo tako že pred petnajstimi leti. Se ti zdi, da je to res?

To je res. Spomnim se, da smo v srednji šoli iskale izgovore, zakaj ne bi počele tega ali onega, recimo kako se izogniti Cooperjevemu testu. Menstruacijo smo imele po trikrat na mesec (smeh). Spomnim se, da nam je profesorica rekla: »Punce, boste videle, na faksu boste začele plačevati za vadbo.« Takrat sem si mislila: »Ja, ja, bomo videli …« No, in zdaj plačujem za vadbo in še komaj čakam nanjo. Če če bi bila zdaj v srednji šoli, bi res cenila telovadbo, ampak takrat imaš v mislih druge stvari, takrat si upornik, začneš hoditi na žurke, v igri so fantje in za šport ni časa, razen če nisi treniral že prej. Ko si star 22 let in po stopnicah prideš v četrto nadstropje zadihan in imaš srčni utrip verjetno čez 160, se pa malo zamisliš in ugotoviš, da moraš nekaj spremeniti.

Kako je pa s tvojimi vrstnicami in vrstniki?

Večini se še zdaj nič ne ljubi, a opažam, da se v mojih letih vedno več ljudi začne ukvarjat z nečim, predvsem, zato, da se sprostijo. Če ne zaradi drugega pa zato, da so videti bolje, kar je večinoma glavni razlog.

Prepričaj nas v vegansko prehrano!

Veganka sem postala že preden sem začela kolesariti. Nisem enostavno nehala jesti mesa in mlečnih izdelkov, ampak sem se pozanimala kako to narediti čim bolj preprosto, ne da bi morala spremeniti življenjski slog, ampak še vedno zdravo. Ko enkrat ugotoviš vse to, je zelo preprosto. Včasih sem bila zelo izbirčna, zdaj pa jem veliko zelenjave, o kateri prej nisem niti razmišljala.

Ne morem zares reči kako bi bilo, če bi še vedno jedla meso, se pa definitivno počutim dobro in se mi ne zdi, da bi moja prehrana vplivala na šport, če že, pa kvečjemu pozitivno.

Zakaj pa si postala veganka?

Zaradi živali. To je zanimivo, ker živim na kmetiji, kjer imamo svoje meso. Ampak prišel je dan, ko sem se vprašala, kako je mogoče, da kot ljubiteljica živali uživam meso. Res pa je, da sem že prej jedla malo mesa, mleka pa že od malega ne, ker mi ni bilo všeč. Zato je bilo veganstvo nekako logičen korak naprej. Nisem se počutila kot da se omejujem ali da spreminjam življenjski slog, ampak je bil zame to samo en korak naprej, ki sem ga naredila brez težav. Kakorkoli, zdaj se mi zdi veganska prehrana nekaj tako normalnega, da mi je misel na hrano živalskega izvora že nenavadna.

Spremljaš dirke?

Niti ne, ker so tako dolge (smeh). Ponavadi nimam časa sedeti tri ure pred televizijo. Spremljam pa rezultate in novice ter Instagram in Facebook. Ne sedim pa tri ure pred televizijo, žal ne, čeprav so dirke zelo zanimive. Ponavadi gledam zaključke, ki so najbolj zanimivi, predvsem v gorskih etapah. Bi si pa želela imeti več časa.

Morda me bo kdo obtožil seksizma, moškega namreč tega ne bi vprašal, ker tako ali tako poznam odgovor. Se dalj časa urejaš preden greš na predavanja in v službo ali preden greš na kolo?

Ne poznam odgovora za moške!

Moški se dlje urejamo pred kolesarjenjem, saj smo vendar največji pozerji med športniki.

Tudi jaz se dalj časa oblačim za kolo, sploh pozimi. Sicer imam vse na enem mestu, ampak nikoli ne vem ali so hlače v pranju, se sušijo, so umazane? Velikokrat se zgodi, da grem že iz hiše in ugotovim, da sem pozabila ali rokavice ali bidon ali ključe ... Ko greš na kolo, pa moraš najprej planirati kaj boš oblekel, potem se deset minut odločaš ali boš vzel s seboj vetrovko ali ne, ker se ti je ne ljubi nositi, ali imaš dovolj hrane, imaš dovolj napolnjen števec … Če se odločim, da grem ven, gotovo rabim še vsaj pol ure, da se uredim.

Kaj pa ličenje, frizura …

Ah, kje, pa ne za kolo! Za ostale reči sem pripravljena v desetih minutah, če se dogovorimo za kolo, pa si raje vzamem eno uro časa.