Vštric s Kajo Logar

Nekdanja ambasadorka za Rose je dejavna na Instagramu, kjer navdušuje tudi s fotografijami hrane, ob kateri si celo zapriseženi vsejedci rečemo, da je lahko veganska kulinarika zelo okusna alternativa. Tudi Kaja je med tistimi kolesarkami, ki pred leti ni razumela, kako lahko ljudje na kolesu uživajo ure in ure, zdaj pa priznava: »Odkar gonim, sem našla svojo ljubezen.« Njena ljubezen je kolesarjenje in idealen poligon je cesta. Lahko tudi virtualna, saj redno zvifta, vsega skupaj pa ima letos na računu že več kot 5000 kilometrov. Tako je, če ima človek nekaj zares rad.

Sposodil si bom vprašanje, ki sem za ga zasledil na tvojem Instagramu: a ti sploh delaš kaj v lajfu?

(smeh). Ja, delam v zdravi trgovini v Lescah, kjer prodajamo predvsem ekološko hrano.

To sprašujem, ker dobro vem kaj pomeni prekolesariti 1000 ali 2000 kilometrov na mesec. V takih obdobjih imam občutek, da samo delam, kolesarim in spim. In najbolj mi gredo na živce vprašanja, če sploh kaj delam.

Ta vprašanja dobivam ves čas tudi jaz, ker sem ves čas na kolesu. Ljudje se ne zavedajo, da je to ena od prioritet v življenju in da včasih vstanem tudi ob šestih zjutraj, če hočem na kolo. Zdaj, ko živimo v karanteni, pa delam zares veliko. Ljudje so doma, jesti morajo in kupujejo veliko več. Prodajamo tudi gajbice z zelenjavo in za vse to gre veliko časa. Ampak, vse se da, če imaš željo!

To so res nadležna vprašanja. Ali pa to: joj, kako si suha, saj boš še zbolela!

Oh, tega pa ne slišim pogosto. Vsekakor nisem tako suha kot nekatere druge kolesarke, sploh v noge.

Zadnjič si pisala, da je treba postaviti zdravje pred telesno težo. Si res tako ješča?

Še ko je moj brat treniral, sem včasih za kosilo pojedla več kot on.

Si prej postala veganka ali kolesarka?

Veganka. Predvsem iz etičnih razlogov, ampak se mi je ta odločitev zdela najboljša z vseh perspektiv. Morda se kdo ne bi strinjal glede vpliva na zdravje, ampak to sem videla tako.

Nekateri poročajo, da se jim je po odločitvi za veganstvo povsem spremenilo življenje pa da so ozdraveli in podobno. Kaj pa ti?

Nikdar nisem imela težav z zdravjem, sem pa imela pred veganstvom precejšnjo obsesijo s hrano – včasih sem imela še 10 kilogramov manj!

Zdi se mi, da mi je, odkar sem veganka, postalo glede prehrane precej bolj vseeno in tudi, da imam do hrane boljši odnos.

Vemo, da je marsikateri športnik, tudi kolesar, ovrgel mit, da vrhunski šport ne gre skupaj z veganstom. V pripravi na intervju sem ugotovil, da je vegan celo nekdanji boksar David Haye.

Vedno več jih je!

Tako, in ni sporno, da je lahko vegan vrhunski športnik, ampak ciniki vedno najdejo tisti ampak … morda bi bili še boljši, če bi uživali tudi hrano živalskega izvora?

Hm ... načeloma niso vegani od nekdaj, ampak so prej uživali meso, tako da veganska prehrana mora delovati. Plus: Simon Geschke je čedalje boljši.

Še en mit je, da je veganska kulinarika zapletena in naslednji, da je dolgočasna. Ampak, ko gledam tvoje zajtrke, ti kar malo zavidam, ker so videti desetkrat bolj barviti in verjetno tudi trikrat boljši kot moji. Kako dolgo se ukvarjaš s pripravo?

Če hočeš jesti zdravo, moraš biti definitivno bolj organiziran glede prehrane, neodvisno od tega, ali si vegan ali uživaš tudi meso in druge živalske proizvode.

Včasih doma kuhamo skupaj in zgodi se, da pripravim kosilo prej kot mami, ki se čudi, kako hitro gre. Tudi enostavne jedi so lahko zelo okusne.

Osebno me ob pogledu na sestavine – avokado, tropsko sadje, kvinoja in razne stvari, za katere ne vem kako se jih napiše ali izgovori – bega vprašanje ali je mogoče uživati zdravo vegansko življenje tudi z izključno lokalnimi sestavinami.

Greva še malo na kolesarstvo. Od kdaj? Zakaj?

Začela sem štiri leta nazaj. Ko je brat treniral cestno kolesarstvo, se spomnim, da sem se spraševala, kako lahko toliko časa preživi na cesti in kako lahko toliko ur gleda cesto ... in zdaj sem jaz tukaj. In mislim, da je imel tudi on nekaj vpliva name. Spomnim se tudi, da sem gledala videe na Youtubu in zdelo se mi je zanimivo, da lahko s kolesa vidiš toliko stvari in da obstaja neka kolesarska skupnost.

Kako postaneš ambasadorka za Rose?

Nisem več, bila sem lani. Imam pa še vedno kolo.

Zakaj se skoraj vedno slikaš od zadaj?

(smeh) Ne vem, Instagram pač.

Greš dostikrat na kolo z bratom, zdi se mi, da kar precej voziš v družbi.

Ne toliko, kot bi si želela. Z bratom goniva vedno manj, ker je tudi on čedalje manj na kolesu. Tako sem večinoma jaz pobudnica za skupne vožnje oziroma ga prosim, če grem lahko zraven ko se dobi s svojo družbo. Načeloma pa res večinoma vozim s fanti, z dekleti skoraj nikoli.

Kako to, da bolj malo dirkaš?

Po svoje bi rada tekmovala več, ampak dirkanje me morda privlači malo manj kot treningi. Sicer sem tekmovalna, a si mogoče naložim preveč pritiska, da bi bila čim boljša … in potem raje sploh ne grem dirkat.

Lani sem bila najprej na Maratonu treh občin v Grosupljem, potem je bil že Maraton Alpe. Vozila sem tudi nekaj vzponov – na Krvavec, Pokljuko in Vršič –, na koncu sezone pa še na Istria Granfondo, kjer mi je bilo tudi zelo všeč.

Tudi tebe bom vprašal to seksistično vprašanje: se dalj časa urejaš za kolo ali za službo?

Za kolo. Ampak zaradi tega, ker po hiši iščem cunje, ki se sušijo. Dres in nogavice morajo pasati skupaj!