Vštric: John Zopfi

Vodja globalne prodaje znamke kolesarskih oblačil 7mesh je pred kariero v outdoor industriji dirkal s cestnim kolesom in na velodromu. Po nizozemskih gozdovih in poljih je v osemdesetih letih gravlal še preden smo temu rekli gravel. Uživa v vsem, kar je povezano z gibanjem – kolesari, teče, vesla s kajakom, drsa in potuje z avtodomom.

Johna je med obiskom Slovenije sredi novembra prijetno presenetila gozdnata in gorata pokrajina z aktivnimi športniki, ki radi preživljajo prosti čas v naravi. Že spomladi lahko v Sloveniji pričakujemo prve kolekcije 7mesh. Pogovarjala sva se o njegovem dojemanju kolesarjenja in športa ter o precej neizprosni industriji kolesarskih oblačil.

Na Instagramu sem videl, da ste v sedemdesetih in osemdesetih letih dirkali s cestnimi kolesi. Kako resna je bila ta epizoda v vašem življenju?

Jaz sem bil resen. Ampak dirkal sem samo na lokalni amaterski sceni. Začel sem pri osmih letih in se s kolesarstvom zelo fanatično ukvarjal do osemanjstega, ko sem šel v vojsko. Pozneje sem bil preveč zaposlen za dirkanje, a sem se še naprej ukvarjal z drugimi športi. Razvilo se je zanimanje za različne športe, a kolesarstvo je vedno ostalo v moji podzavesti, le dirkal nisem več.

Kako to? Vseeno bi lahko dirkali na amaterski ravni, tudi v kategoriji masters?

Lahko bi, ampak, veste, že med delom tekmujem vsak dan. In to je dovolj. V preostanku mojega časa ne bi smelo biti tekmovanja.

Še vedno si lahko fanatično privržen športu, delaš dolge ture in si hiter, a se mi ni več treba primerjati z drugimi. To počnem v poslu, ne med kolesarjenjem.

Tudi mene preseneča koliko ljudi s karierami v zelo tekmovalnih okoljih vseeno najde motivacijo za dirkanje s kolesi.

V tej industriji zdaj delujem že kar nekaj časa. Nekateri so res vsak dan ob petih na treningu, potem opravijo cel delavnik in ob koncih tedna tekmujejo. Ampak to nisem jaz. Ko med kariero vzgojiš tri otroke in ob tem ogromno potuješ, je čisto v redu, če ne dirkaš, ampak samo uživaš v kolesarjenju in še posebej v naravi.

Ne ustrašite pa se dolgih, epskih voženj, tudi daljših od tristo kilometrov.

Zame je to dolga vožnja, ampak če pogledam nekatere naše ambasadorje, pomislim, da tega sploh ne bi smel deliti na Instagramu. Ko je Fiona Kolbinger, ena od naših ambasadork, leta 2019 zmagala na zadnji dirki Transcontinental, je v desetih dneh v povprečju prekolesarila 400 kilometrov na dan.

Dobro, ti ljudje so vesoljci. Prevoziti 300 kilometrov na dan je vseeno odličen dosežek za običajne smrtnike.

Zame je bil dosežek, tudi zato, ker je bila to gravel vožnja z obilico vetra. Torej, imel sem svojo avanturo.

Delali ste za Patagonio, Sole Technology, zadnji dve, tri leta pa za 7mesh. Je to vaša prva služba v podjetju, ki stoodstotno deluje v kolesarski industriji?

Delal sem tudi za Gore Bikewear, ampak večino časa za outdoor industrijo. Pri Patagonii sem bil skoraj devet let in v tistem čau sem zelo užival. Patagonia je podjetje z multišportno kulturo. Spomnim se prvega dne, ko sem prišel v pisarno in so me takoj hoteli testirati, glede na to, da sem bil videti fit. Preden sem se zavedal, sem delal sklece in vzgibe.

Na razgovoru za službo?!

Ne, ko so me že zaposlili, ampak takrat sem se prvič srečal z ekipo. Trenirali so v mali telovadnici, ki so si jo naredili sami. Opazoval sem jih in povabili so me, da se jim pridružim. Ampak čisto zares so me preizkušali.

Ste se izkazali?

Reciva, da sem bil dovolj pameten, da jih nisem premagal (smeh).

7mesh je mlada blagovna znamka, ustanovljena leta 2014, prvo kolekcijo so predstavili leta 2015. Danes je videti, da se nove znamke pojavljajo celo hitreje kot raste kolesarska skupnost. Kaj so glavni izzivi, sploh glede na to, da je prav industrija kolesarskih oblačil izredno konkurenčna?

Prvič, vzrok za to, da so trije fantje, Tyler, Calum in Ian, ustanovili 7mesh je bil, da po njihovem mnenju v kolesarskem svetu ni bilo dovolj dobrih proizvodov. Vsi trije izhajajo iz outdoor industrije, prihajajo iz Arcteryxa, podjetja, ki slovi po premiumskih proizvodih, ki bi bili lahko uporabni tudi na kolesu, a seveda za ta šport niso ustrezno ukrojeni.

Vedno so sanjali, da bi te tehnologije vnesli v kolesarsko industrijo. Nekatere druge znamke, na primer Gore, delajo z enakimi tehnologijami, a ne z enako brezkompromisno osredotočenostjo. To je bil Tylerjev, Calumov in Ianov glavni cilj, s čimer so letvico postavili visoko, ampak z vsemi svojimi izkušnjami, znanjem in mrežo jim je uspelo, da je bila že prva kolekcija takoj zadetek v polno. Seveda zdaj dodelujemo barvne sheme, kroje in funkcionalnosti, ampak že s prvo kolekcijo so zaznamovali kolesarsko industrijo.

Potem je seveda treba graditi prepoznavnost znamke. Pripeljati jo je treba na trg in prodati. Pri tem imamo srečo zaradi že obstoječe mreže in odnosov s prodajalci in tovarnami, ki šivajo naša oblačila. Te odnose so gradili skozi leta že pred nastankom 7mesha. Če se lotiš tega posla od samega začetka, pa je skoraj nemogoče. Veliko znamk poskuša, a je zelo težko.

Skratka, 25 let dela je bilo opravljenega že pred ustanovitvijo znamke. Seveda pa je bil 7mesh neznan in to je bil eden od izzivov. Nekateri so poznali ustanovitelje in njihovo delo, vendar niso vedeli, s čim se ukvarjajo zdaj, niso poznali logotipa. Gradnja blagovne znamke je več kot samo razvoj produkta. Ustvariti moraš izvirne zgodbe in pri tem paziti, da naslavljaš prave ljudi. To terja čas. Po osmih letih se je zgodil obrat: zdaj veliki trgovci stopijo v stik z nami, ne več toliko mi s trgovci. S tem se preminja tudi miselnost.

Bi lahko rekla, da je outdoor industrija korak pred industrijo kolesarskih oblačil?

Vsekakor. Outdoor, kot pravimo, je začel doživljati bum kakšnih petnajst, dvajset let nazaj. To je bilo obdobje velike rasti in zdaj ta industrija stoji na čvrstih temeljih. V kolesarstvu pa kolesarji porabljajo na tisoče evrov za kolesa, potem pa gredo cenena oblačila kupiti v najcenejše trgovine.

Hitro sem spoznal, da mnogi kolesarski veteran, ki kolesarijo že več kot trideset let, niso še nikoli preizkusili udobnih kolesarskih hlač ali dobre jakne, ki je dejansko odporna na dež, ker verjamejo, da je trpljenje del kolesarstva.

Sprejmejo, da jih mora bolet rit. Ampak ni treba, ni nujno! Sprejmejo tudi, da se bodo zmočili. Ni tako, ni nujno, da si moker. Ko to enkrat spoznajo, začno verjeti: »Nikoli si nisem mislil, da lahko tri ure kolesariš v dežju, ne da bi se počutil klavrno.« Tudi med kolesarjenem v dežju se lahko zabavaš.

Odgovorili ste mi na to, kar sem hotel vprašati: Ali ljudje porabijo preveč denarja za kolesa in premalo za kakovostna oblačila? Dejanko je smešno, da zapravijo na tisoče evrov za kolesa na ravni World Toura in potem trpijo zaradi slabe opreme.

Med kolesarjenjem ne uživajo, kot bi lahko. Kolo je perfektno, ampak vozijo ga v plastičnih vrečkah in se potijo kot konji. Poleg tega je zaradi slabe vprašanje tudi varnost, recimo ko se spremeni vreme in lahko postane vožnja precej nevarna že zaradi slabe opreme.

Ko greš hodit v gore, ti je jasno, da lahko umreš zaradi slabe opreme, na kolesu pa je okolje vendarle precej bolj nadzorovano.

To je res, če ostaneš na cestah. Ko pa greš z asfalta … fantje gredo do konca, do vrha, in pri tem tvegajo. Na dirkah, kot je Silk Road Mountain Race v Kirgizistanu, se vremenske razmere spremenijo v minuti. Temperature so lahko nad 30 stopinjami Celzija ali minus pet stopinj. Če tam nisi zaščiten z dobro jakno, si resno ogrožen.

Ob tem se spomnim na Sveina Tufta, mislim, da je tudi on ambasador 7mesh. Grozni zimski pogoji ga ne ustavijo, da ne bi šel na bikepacking v kanadsko divjino.

Svein je krasen dečko. Do lani je živel v Andori, kjer je želel po upokojitvi organizirati avanturistične bikepacking ture. Žal mu je to preprečil covid-19, zato se je preselil nazaj v Kanado. Med tem časom sem bil v stiku z njim, prijetno sva poklepetala in vzpostavila dobro povezavo, zato sem ga vprašal, če bi vozil v naših oblačilih. Zdaj kot ambasador pomaga tudi pri testiranju in razvoju. Prototipe vedno pošljemo fantom kot je Svein, ker imajo ogromno izkušenj in dobro vedo, kako mora funkcionirati dober proizvod.

Kakšne so vaše ugotovitve o kolesarskem trgu v Sloveniji? Tu ste bili sicer samo dva dni, ampak verjetno ste dobili širšo sliko.

Ne morem še narediti zaključkov, ampak prijetno me je presenetila raven trgovine, ki sem jo videl. Za Extreme Vital je takoj jasno, da so trgovine na zelo visoki ravni. Ne mislim le na kakovost blagovnih znamk v trgovini, ampak tudi na predstavitev, znanje zaposlenih in strast do kolesarjenja, smučanja in drugih športov.

Spoznal sem, da sploh mlajši Slovenci, tja do petdeset let, gojijo kulturo aktivnega življenjskega sloga in mislim, da se to zelo ujema z nami. S kanadsko blagovno znamko se ujema tudi narava z veliko gozdovi in gorami.

Nekaj sezon bo trajalo, da se bo znamka tu uveljavila in postala uspešna, ampak to je odvisno tudi od razvoja okoli vas. Mislim, da je veliko slovenskih kolesarjev naše proizvode doslej kupovalo v Nemčiji, ker tu niso bili dostopni, ampak ko se modo zavedeli, da jih lahko kupujejo v slovenskem jeziku pri lokalnem prodajalcu, bodo to verjetno tudi storili.

Nisem toliko star, da bi mi bilo neugodno nakupovati po spletu, to redno počnem – ampak, ko gre za kolesarska oblačila, pravzaprav katerokoli kolesarsko opremo, grem raje v lokalno trgovino. Zato so mi všeč blagovne znamke, ki razvijajo svojo prodajno mrežo tudi na terenu.

To je moje delo. Moja odgovornost je vzpostaviti globalno mrežo trgovcev. Vse skušam tudi obiskati in vzpostaviti dobro povezavo ter razumeti kulturo njihovega okolja. Tudi zato, da se prilagodimo tej kulturi. Le tako smo lahko uspešni. Ne moremo reči: »OK, mi smo 7mesh, mi to delamo tako, pa srečno!« To ne deluje. Včasih prodajalcem pošteno povem: »Hej, za vas je še prezgodaj. Mislim, da se ne ujemamo.« Včeraj sem dobil v Extreme Vitalu zelo dober vtis, tudi zaradi urejenosti trgovine, ki se sklada z našim pogledom na šport. Še vedno pa bo težko. Spletna prodaja je dobro orodje za pomoč tem trgovcem. Sposobni morajo biti prodajati prek spleta, a tudi povabiti stranke v trgovine, kjer lahko prevzamejo proizvod, če so ga kupile prek spleta, ga morda zamenjati ali morda vložiti reklamacijo ali pritožbo. Fizične trgovine morajo obstajati ob spletni prodaji, kajti neizogibno je, da bo ta v prihodnosti še pomembnejša kot zdaj.

Menda pridete nekoč na dopust v Slovenijo. Kakšen je sicer vaš idealen dopust?

Ha (smeh)! Mislim, da sva ga imela lani. Imamo starejši avtodom, žena in jaz – najine tri hčere ne potujejo več z nami. Z Nizozemske sva odpotovala v Apulijo v južni Italiji. Na poti sva se ustavljala v kampih, kolesarila, hodila, pila vino in … živela življenje. To je moj najljubši način preživljanja dopusta. Če pa me sprašujete kam bi šel, v katero državo, pa zagotovo na Islandijo. Narava je tam … še nikoli nisem videl česa takega. Zadane te, sem te zadane (pokaže na srce). Tako je lepo in mislim, da bi bilo tam sanjsko gravlati.

 

Najljubši vzpon.
Visok sem 185 centimetrov in težak 90 kilogramov, zato nisem dober hribolazec. Ampak rad se spuščam, torej moram najprej gor. Ko se vzpenjam s svojo hitrostjo, uživam. Rekel bi, da mi je najljubši Splügenpass, prelaz med Italijo in Švico s 50 ali 60 serpentinami. Gor moraš iti počasi, sicer ne prideš do vrha. In ker greš počasi, imaš čas za razgledovanje po okolici. To je cestni vzpon, ampak podobnega sem z gravel kolesom prevozil v Squamishu v Britanski Kolumbiji, kjer je 7meshov sedež. Gre za Sea to Sky Trail, ki povezuje Squamish z Whisterjem in se nadaljuje še naprej proti severu. To je ena najbolj čarobnih tras, kar sem jih kdaj prevozil. Ni pa to samo vzpon, ker se vmes trasa tudi spušča. Osupljivo!
Najljubši spust.
Vsak. Ko sem bil še mulec, sem se spuščal hitro, v teh dneh pa grem počasneje, tako da se lahko razgledujem in preprosto uživam v vetru.
Kje še niste kolesarili, pa si želite?
Slišati je nenavadno, ampak v otroštvu sem imel načrt, da bom šel s kolesom na Novo Zelandijo. Kot štirinajstletni fant sem začel precej avanturistično. Z enoprestavnikom sem šel na 240 kilometrov dolg enodnevni izlet v nizozemsko provinco Zeeland. Šele leta pozneje sem izvedel, da mi je oče skrivaj sledil, takrat sem bil pa prepričan, da kolesarim povsem sam. Ko sem prispel na cilj, sem si mislil, dobro, če grem lahko sam v Zeeland, lahko pridem tudi na Novo Zelandijo. Ime je vendar enako, kajne? Tako je Nova Zelandija še vedno v mojih mislih. Mogoče bom po upokojitvi vzel kolo in šel tja.
S katerim kolesarjem bi šli najraje na kavo ali pivo?
Ah, to je dobro vprašanje. Mislim, da s Tomom Dumoulinom, ker je precej skrivnosten. Zelo je inteligenten in marsikaj se mu plete po mislih, kar je včasih zanj zelo dobro, a ga včasih tudi moti. Bori se sam s seboj in z veseljem bi z njim poklepetal, da bi ugotovil, kaj ga tare, zakaj enostavno ne uživa na kolesu, kot na primer Tadej Pogačar. Če bi bil Tom tako sproščen kot je on, bi imel po mojem veliko boljše rezultate.
Kaj najraje jeste pred, med in po rundi?
Sem jutranji človek, zato grem na kolo najraje zjutraj. Včasih celo pred zajtrkom, tako da pred krajšimi, dvournimi vožnjami spijem samo vodo in kavo. Pred daljšimi vožnjami pa pojem kosmiče z rozinami in sojinim mlekom ter spijem kozarec pomarančnega soka. To mi zadostuje. Dovolj rezerv imam (smeh).
Med vožnjami v glavnem ne jem ničesar, če so krajše od štirih ur. Na daljših, do dvanajst ur dolgih, ki se jih lotim morda enkrat ali dvakrat letno, pa vzamem s seboj za hiter vir energije nekaj Snickersov in sendvičev z arašidovim maslom.
Po vožnji pa pojem kar je na voljo. Najraje dobro pico ali pašto, torej nekaj z obilico kalorij.
Kaj najraje spijete pred, med in po rundi?
Pred kolesarjenjem samo črno kavo, ne premočno, in seveda vodo. Ne uživam športnih napitkov, ker mi povzročijo slabost. Kavo lahko sicer pijem kadarkoli, tudi med kolesarjenjem, ko pa potrebujem hitro gorivo, je v veliko pomoč kokakola. Po vožnji imam najraje pivo, a običajno brezalkoholno.
Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?
Ker se je tako preprosto odpeljati na najlepše točke, kamor ni dovoljeno iti z avtom, a bi trajalo predolgo, da bi prišel peš. Kolesarjenje mi je všeč, ne le zaradi rekreacije, ampak tudi zaradi uživanja v naravi. Ko vidim kaj lepega, se ustavim, fotografiram in uživam. Kaj sta ti dve minuti v primerjavi s celim dnem? Nič.
Sicer se ukvarjam z več športi. Tečem, boksam, veslam in kolesarim. Ko sem kot otrok dirkal s kolesom, mi je športni zdravnik svetoval, da bom močnejši na kolesu, če bom razvijal tudi zgornji del telesa, še posebej pozimi. Skupaj s kolegi iz ekipe sem zato začeli boksat in to počnem tudi še po štiridesetih letih. Boks je odličen šport, ker se z mislimi preseliš nekam drugam in poleg treninga zgornjega dela telesa je dober tudi za razvoj refleksov in ravnotežja.
Rad imam tudi kajak. V obdobjih, ko sem zelo zaposlen, grem najraje za tri, štiri ure veslat na majhno, tiho reko. Telefon takrat ostane doma. Tečem pa med številnimi potovanji, ko s seboj ne morem vzeti kolesa, tekaški copati pa so vedno v kovčku in ko imam zjutraj pol ure ali uro časa, grem na tek.
Kolesarjenje pa je osnova, medtem ko so ostali športi predvsem podpora.
Kakšna kolesa vozite?
Slišal sem, da ima povprečna nizozemska družina v garaži osem koles. Mislim, da moja družina po moji zaslugi to povprečje presega. Sem ljubitelj titanovih koles. Nič nimam proti karbonu, a nikoli nisem imel karbonskega kolesa in verjetno bo tako tudi ostalo.
Živim na Nizozemskem, torej v popolnoma ravni deželi, zato mi je najljubši enoprestavnik za gravel. To je Lynskey. Prestavno razmerje 38-15 je za Nizozemsko idealno. V skupini so na makadamskih in asfaltiranih cestah povprečne hitrosti od 32 do 33 kilometrov na uro, če greš sam v gozd, pa moraš na trailih kar trdo garat.
Imam tudi cestno kolo avstralskega proizvajalca Curve, titanov vzdržljivostni model Belgie z malo daljšim okvirjem, na katerega lahko namestim plašče širine 32 milimetrov. Zelo je udoben in ga zato izberem za celodnevne vožnje.
Za počitnice, vožnjo po plažah in snegu pa imam še tolsteža.
Kakšno kolo bi vozili, če bi bila meja nebo?
Všeč mi je Speedvagnova estetika. Slišal sem, da je čakalna doba zanj vsaj eno leto, ampak če bi lahko kar tako zapravil deset ali petnajst tisoč evrov, bi verjetno kupil enega od teh strojev.
 
 

Komentarji

Brez zamere John, ampak za ta denar niti pod razno ne mislim podpirat nekaj kar je narejeno v Guangzhou in Southern China. Obstaja precej znamk, enako ali ceneje pozicioniranih, ki so narejene v Evropi. Marketing BS. Najlažje je pa reči saj je itak vse na kitajskem narejeno...

Precej? Kje v Evropi in ali je tam to bolje izvedeno? Tudi ta proizvodnja je, podobno kot za večino športnih oblačil, obutve in opreme nasploh, za veliko večino znamk s količinami, večjimi od manufakturnih, že davno v Aziji. Razlogov je več, a so prepričljivi. Trditi in verjeti v nasprotno ne zdrži resne presoje.

7mesh je odkrit: https://7mesh.com/manufacturing. V KTC daje šivati nekaj vodilnih znamk. Nasploh pa se (ne glede na lokacijo) znamke razlikujejo (poleg uporabljenih materialov, seveda) tudi po tem, kako izdelke razvijajo, kakšen del proizvodnje prepustijo tovarni (ali npr pripravo vzorcev izvedejo same ali tudi to prepustijo tovarnam in jim pošljejo le skice oziroma se celo le odločajo med ponujenimi vzorci), seveda tudi po nadzoru kakovosti itd. Podloge npr velika večina znamk naroča izmed možnosti pri največjem ponudniku (pustimo ime ob strani).

Tudi ta proizvodnja je, podobno kot za večino športnih oblačil, obutve in opreme nasploh, za veliko večino znamk ( vsaj tistih s količinami, večjimi od manufakturnih), že davno v Aziji. Razlogov je več, a so prepričljivi. Seveda proizvajalci običajno začnejo doma, a vzpostavitev pogona količinsko in kakovostno konkurenčne proizvodnje je druga zgodba.

7mesh je odkrit: https://7mesh.com/manufacturing. V KTC daje šivat nekaj znamk visokega razreda – in cen. Nasploh pa se (ne glede na lokacijo) znamke razlikujejo (poleg uporabljenih materialov, seveda) tudi po tem, kako izdelke razvijajo, kakšen del proizvodnje prepustijo tovarni (ali npr pripravo vzorcev izvedejo same ali tudi to prepustijo tovarnam in jim pošljejo le skice oziroma se celo le odločajo med ponujenimi vzorci), seveda tudi po nadzoru kakovosti itd.

Seveda je v Sloveniji potencial omejen z velikostjo trga, "kupovanjem popustov", možnostjo nakupov preko klubov in klubskih/sponzorskih oziroma dresov od tekmovalcev in dostopnostjo tako rekoč vseh znamk po internetu. A ker gre za kakovostna oblačila za zahtevne, ki se pravzaprav ne želijo izpostavljati z videzom, uporabljajo pa jih za vse kaj drugega kot za "runde" in vikend dirke, posebej cestne, potencial obstaja. Slabše kot je vreme, bolj je 7mesh aktualen, večinoma pa za off-road in različne avanture, posebej v hladnejšem delu leta. Izdelki pač, ki delujejo in trajajo. Kdor dvomi, naj si za začetek prebere objavljene teste vodilnih verodostojnih medijev.

@M@ticV Viva Italia!
Tako kot razmišlja Atilla, razmišljam tudi sam. Praktično vsa kolesarska oblačila ki jih imam, so izdelana v Evropi. Res pa je mogoče, da nisem dovolj zahteven uporabnik.

Iz intervjuja vemo, da ima Matic Vo, znani biznisman rad mesh7. Nihče ni rekel da je kitajska nujno slaba kvaliteta. Kolesarske okvirje made in R.O.C še prenesem. Made in P.R.C pa enostavno ne prenesem pa naj gre za otroške igrače ali pa kolesarske cunje. Nekaj znamk: La passione, café du cycliste, pedal ed, pella, lusso (UK), isadore (Slovakia), Santini, cima coppi, giordana. Moja assos zimska jakna je pa made in SLO :) Pa brez zamere, če sesuvamo marketinški podvig. Člani uprav, zobarji, arhitekti ipd si bodo vseeno privoščili 7Mesh brez skrbi

Poleg Assosa (nekaj zdaj sicer proizvajajo v Tuniziji, če se ne motim) je v Evropi še proizvodnja Q36.5. Sem bil dolga leta navdušen nad Assos, ampak so me Q36.5 hlače (Dottore) popolnoma navdušile.

Res je, mene so Dottore tudi, nasploh imajo kvalitetne izdelke. In tudi niso ravno poceni.

Izjemno navdihujoce je bilo prebrati vse te komentarje. To, da smo postali pozorni na made in, je izjemno. Pa naj se nadaljuje. Tudi pri izbiri materialov in pad-ov.
Z izbiro evropskega 'origina' se bo cena izdelka znatno zvisala. Mogoce kdaj tudi le na racun lastnikov znamke in ne korektno placanih delavcev.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.