Vštric: John Zopfi

Johna je med obiskom Slovenije sredi novembra prijetno presenetila gozdnata in gorata pokrajina z aktivnimi športniki, ki radi preživljajo prosti čas v naravi. Že spomladi lahko v Sloveniji pričakujemo prve kolekcije 7mesh. Pogovarjala sva se o njegovem dojemanju kolesarjenja in športa ter o precej neizprosni industriji kolesarskih oblačil.

Na Instagramu sem videl, da ste v sedemdesetih in osemdesetih letih dirkali s cestnimi kolesi. Kako resna je bila ta epizoda v vašem življenju?

Jaz sem bil resen. Ampak dirkal sem samo na lokalni amaterski sceni. Začel sem pri osmih letih in se s kolesarstvom zelo fanatično ukvarjal do osemanjstega, ko sem šel v vojsko. Pozneje sem bil preveč zaposlen za dirkanje, a sem se še naprej ukvarjal z drugimi športi. Razvilo se je zanimanje za različne športe, a kolesarstvo je vedno ostalo v moji podzavesti, le dirkal nisem več.

Kako to? Vseeno bi lahko dirkali na amaterski ravni, tudi v kategoriji masters?

Lahko bi, ampak, veste, že med delom tekmujem vsak dan. In to je dovolj. V preostanku mojega časa ne bi smelo biti tekmovanja.

Še vedno si lahko fanatično privržen športu, delaš dolge ture in si hiter, a se mi ni več treba primerjati z drugimi. To počnem v poslu, ne med kolesarjenjem.

Tudi mene preseneča koliko ljudi s karierami v zelo tekmovalnih okoljih vseeno najde motivacijo za dirkanje s kolesi.

V tej industriji zdaj delujem že kar nekaj časa. Nekateri so res vsak dan ob petih na treningu, potem opravijo cel delavnik in ob koncih tedna tekmujejo. Ampak to nisem jaz. Ko med kariero vzgojiš tri otroke in ob tem ogromno potuješ, je čisto v redu, če ne dirkaš, ampak samo uživaš v kolesarjenju in še posebej v naravi.

Ne ustrašite pa se dolgih, epskih voženj, tudi daljših od tristo kilometrov.

Zame je to dolga vožnja, ampak če pogledam nekatere naše ambasadorje, pomislim, da tega sploh ne bi smel deliti na Instagramu. Ko je Fiona Kolbinger, ena od naših ambasadork, leta 2019 zmagala na zadnji dirki Transcontinental, je v desetih dneh v povprečju prekolesarila 400 kilometrov na dan.

Dobro, ti ljudje so vesoljci. Prevoziti 300 kilometrov na dan je vseeno odličen dosežek za običajne smrtnike.

Zame je bil dosežek, tudi zato, ker je bila to gravel vožnja z obilico vetra. Torej, imel sem svojo avanturo.

Delali ste za Patagonio, Sole Technology, zadnji dve, tri leta pa za 7mesh. Je to vaša prva služba v podjetju, ki stoodstotno deluje v kolesarski industriji?

Delal sem tudi za Gore Bikewear, ampak večino časa za outdoor industrijo. Pri Patagonii sem bil skoraj devet let in v tistem čau sem zelo užival. Patagonia je podjetje z multišportno kulturo. Spomnim se prvega dne, ko sem prišel v pisarno in so me takoj hoteli testirati, glede na to, da sem bil videti fit. Preden sem se zavedal, sem delal sklece in vzgibe.

Na razgovoru za službo?!

Ne, ko so me že zaposlili, ampak takrat sem se prvič srečal z ekipo. Trenirali so v mali telovadnici, ki so si jo naredili sami. Opazoval sem jih in povabili so me, da se jim pridružim. Ampak čisto zares so me preizkušali.

Ste se izkazali?

Reciva, da sem bil dovolj pameten, da jih nisem premagal (smeh).

7mesh je mlada blagovna znamka, ustanovljena leta 2014, prvo kolekcijo so predstavili leta 2015. Danes je videti, da se nove znamke pojavljajo celo hitreje kot raste kolesarska skupnost. Kaj so glavni izzivi, sploh glede na to, da je prav industrija kolesarskih oblačil izredno konkurenčna?

Prvič, vzrok za to, da so trije fantje, Tyler, Calum in Ian, ustanovili 7mesh je bil, da po njihovem mnenju v kolesarskem svetu ni bilo dovolj dobrih proizvodov. Vsi trije izhajajo iz outdoor industrije, prihajajo iz Arcteryxa, podjetja, ki slovi po premiumskih proizvodih, ki bi bili lahko uporabni tudi na kolesu, a seveda za ta šport niso ustrezno ukrojeni.

Vedno so sanjali, da bi te tehnologije vnesli v kolesarsko industrijo. Nekatere druge znamke, na primer Gore, delajo z enakimi tehnologijami, a ne z enako brezkompromisno osredotočenostjo. To je bil Tylerjev, Calumov in Ianov glavni cilj, s čimer so letvico postavili visoko, ampak z vsemi svojimi izkušnjami, znanjem in mrežo jim je uspelo, da je bila že prva kolekcija takoj zadetek v polno. Seveda zdaj dodelujemo barvne sheme, kroje in funkcionalnosti, ampak že s prvo kolekcijo so zaznamovali kolesarsko industrijo.

Potem je seveda treba graditi prepoznavnost znamke. Pripeljati jo je treba na trg in prodati. Pri tem imamo srečo zaradi že obstoječe mreže in odnosov s prodajalci in tovarnami, ki šivajo naša oblačila. Te odnose so gradili skozi leta že pred nastankom 7mesha. Če se lotiš tega posla od samega začetka, pa je skoraj nemogoče. Veliko znamk poskuša, a je zelo težko.

Skratka, 25 let dela je bilo opravljenega že pred ustanovitvijo znamke. Seveda pa je bil 7mesh neznan in to je bil eden od izzivov. Nekateri so poznali ustanovitelje in njihovo delo, vendar niso vedeli, s čim se ukvarjajo zdaj, niso poznali logotipa. Gradnja blagovne znamke je več kot samo razvoj produkta. Ustvariti moraš izvirne zgodbe in pri tem paziti, da naslavljaš prave ljudi. To terja čas. Po osmih letih se je zgodil obrat: zdaj veliki trgovci stopijo v stik z nami, ne več toliko mi s trgovci. S tem se preminja tudi miselnost.

Bi lahko rekla, da je outdoor industrija korak pred industrijo kolesarskih oblačil?

Vsekakor. Outdoor, kot pravimo, je začel doživljati bum kakšnih petnajst, dvajset let nazaj. To je bilo obdobje velike rasti in zdaj ta industrija stoji na čvrstih temeljih. V kolesarstvu pa kolesarji porabljajo na tisoče evrov za kolesa, potem pa gredo cenena oblačila kupiti v najcenejše trgovine.

Hitro sem spoznal, da mnogi kolesarski veteran, ki kolesarijo že več kot trideset let, niso še nikoli preizkusili udobnih kolesarskih hlač ali dobre jakne, ki je dejansko odporna na dež, ker verjamejo, da je trpljenje del kolesarstva.

Sprejmejo, da jih mora bolet rit. Ampak ni treba, ni nujno! Sprejmejo tudi, da se bodo zmočili. Ni tako, ni nujno, da si moker. Ko to enkrat spoznajo, začno verjeti: »Nikoli si nisem mislil, da lahko tri ure kolesariš v dežju, ne da bi se počutil klavrno.« Tudi med kolesarjenem v dežju se lahko zabavaš.

Odgovorili ste mi na to, kar sem hotel vprašati: Ali ljudje porabijo preveč denarja za kolesa in premalo za kakovostna oblačila? Dejanko je smešno, da zapravijo na tisoče evrov za kolesa na ravni World Toura in potem trpijo zaradi slabe opreme.

Med kolesarjenjem ne uživajo, kot bi lahko. Kolo je perfektno, ampak vozijo ga v plastičnih vrečkah in se potijo kot konji. Poleg tega je zaradi slabe vprašanje tudi varnost, recimo ko se spremeni vreme in lahko postane vožnja precej nevarna že zaradi slabe opreme.

Ko greš hodit v gore, ti je jasno, da lahko umreš zaradi slabe opreme, na kolesu pa je okolje vendarle precej bolj nadzorovano.

To je res, če ostaneš na cestah. Ko pa greš z asfalta … fantje gredo do konca, do vrha, in pri tem tvegajo. Na dirkah, kot je Silk Road Mountain Race v Kirgizistanu, se vremenske razmere spremenijo v minuti. Temperature so lahko nad 30 stopinjami Celzija ali minus pet stopinj. Če tam nisi zaščiten z dobro jakno, si resno ogrožen.

Ob tem se spomnim na Sveina Tufta, mislim, da je tudi on ambasador 7mesh. Grozni zimski pogoji ga ne ustavijo, da ne bi šel na bikepacking v kanadsko divjino.

Svein je krasen dečko. Do lani je živel v Andori, kjer je želel po upokojitvi organizirati avanturistične bikepacking ture. Žal mu je to preprečil covid-19, zato se je preselil nazaj v Kanado. Med tem časom sem bil v stiku z njim, prijetno sva poklepetala in vzpostavila dobro povezavo, zato sem ga vprašal, če bi vozil v naših oblačilih. Zdaj kot ambasador pomaga tudi pri testiranju in razvoju. Prototipe vedno pošljemo fantom kot je Svein, ker imajo ogromno izkušenj in dobro vedo, kako mora funkcionirati dober proizvod.

Kakšne so vaše ugotovitve o kolesarskem trgu v Sloveniji? Tu ste bili sicer samo dva dni, ampak verjetno ste dobili širšo sliko.

Ne morem še narediti zaključkov, ampak prijetno me je presenetila raven trgovine, ki sem jo videl. Za Extreme Vital je takoj jasno, da so trgovine na zelo visoki ravni. Ne mislim le na kakovost blagovnih znamk v trgovini, ampak tudi na predstavitev, znanje zaposlenih in strast do kolesarjenja, smučanja in drugih športov.

Spoznal sem, da sploh mlajši Slovenci, tja do petdeset let, gojijo kulturo aktivnega življenjskega sloga in mislim, da se to zelo ujema z nami. S kanadsko blagovno znamko se ujema tudi narava z veliko gozdovi in gorami.

Nekaj sezon bo trajalo, da se bo znamka tu uveljavila in postala uspešna, ampak to je odvisno tudi od razvoja okoli vas. Mislim, da je veliko slovenskih kolesarjev naše proizvode doslej kupovalo v Nemčiji, ker tu niso bili dostopni, ampak ko se modo zavedeli, da jih lahko kupujejo v slovenskem jeziku pri lokalnem prodajalcu, bodo to verjetno tudi storili.

Nisem toliko star, da bi mi bilo neugodno nakupovati po spletu, to redno počnem – ampak, ko gre za kolesarska oblačila, pravzaprav katerokoli kolesarsko opremo, grem raje v lokalno trgovino. Zato so mi všeč blagovne znamke, ki razvijajo svojo prodajno mrežo tudi na terenu.

To je moje delo. Moja odgovornost je vzpostaviti globalno mrežo trgovcev. Vse skušam tudi obiskati in vzpostaviti dobro povezavo ter razumeti kulturo njihovega okolja. Tudi zato, da se prilagodimo tej kulturi. Le tako smo lahko uspešni. Ne moremo reči: »OK, mi smo 7mesh, mi to delamo tako, pa srečno!« To ne deluje. Včasih prodajalcem pošteno povem: »Hej, za vas je še prezgodaj. Mislim, da se ne ujemamo.« Včeraj sem dobil v Extreme Vitalu zelo dober vtis, tudi zaradi urejenosti trgovine, ki se sklada z našim pogledom na šport. Še vedno pa bo težko. Spletna prodaja je dobro orodje za pomoč tem trgovcem. Sposobni morajo biti prodajati prek spleta, a tudi povabiti stranke v trgovine, kjer lahko prevzamejo proizvod, če so ga kupile prek spleta, ga morda zamenjati ali morda vložiti reklamacijo ali pritožbo. Fizične trgovine morajo obstajati ob spletni prodaji, kajti neizogibno je, da bo ta v prihodnosti še pomembnejša kot zdaj.

Menda pridete nekoč na dopust v Slovenijo. Kakšen je sicer vaš idealen dopust?

Ha (smeh)! Mislim, da sva ga imela lani. Imamo starejši avtodom, žena in jaz – najine tri hčere ne potujejo več z nami. Z Nizozemske sva odpotovala v Apulijo v južni Italiji. Na poti sva se ustavljala v kampih, kolesarila, hodila, pila vino in … živela življenje. To je moj najljubši način preživljanja dopusta. Če pa me sprašujete kam bi šel, v katero državo, pa zagotovo na Islandijo. Narava je tam … še nikoli nisem videl česa takega. Zadane te, sem te zadane (pokaže na srce). Tako je lepo in mislim, da bi bilo tam sanjsko gravlati.