Trans Balkan Race: balkanski bikepacking ekspres

Priznaj, da si si vedno želel spakirat najnujnejše in za deset dni odkolesarit v divjino, pozabit na vse in uživat v tem, da ti ni treba mislit na nič drugega, kot na hrano, spanje in gonjenje. Vedno si si želel, pa potem tega nisi naredil, ker, no, res ni najbolj udobno. Pa bicikel je težek. In volkovi so na terenu. Kaj, če bo tri dni deževalo? Nimaš dovolj časa. Dvomiš, da zmoreš. Ampak imel si odlično priložnost, da bi štartal tako rekoč z domačega praga. Štirinajst dni si imel priložnost v začetku januarja, dokler niso sto prostih mest za Trans Balkan Race že zagrabili tisti, ki si upajo.

Dirka, ki se je morala zgoditi

»Dirka se je rodila iz želje po raziskovanju sosednjih držav in otroške radovednosti – kako daleč na vzhod lahko kolesarimo z domačega praga,« je povedal Luca Petrinka, ena polovica organizacijske ekipe. Luca vodi kolesarsko trgovino v Sežani, za njim pa je že več pustolovskih dirk, tudi Silk Road Mountain Race, ki jo je uspešno končal leta 2019. Druga polovica ekipe je njegovo dekle Beatrice Mezzena Lona, vodja dirke, sicer znanstvenica, ki se ukvarja z mikrobi v ledenikih in zamrznjenih tleh.

Eno je želja, nekaj drugega pa odločitev za organizacijo resne dirke. Avgusta lani sta se odločila, da bosta prevozila Dinarsko gorovje in se konec septembra odpravila na pot iz Kotorja proti severu, torej v obratni smeri, kot bo potekala dirka. »Že takrat sva se noro zaljubila v pokrajino in enostavno nama je postalo jasno, da bi bila bikepacking dirka v tej regiji nekaj neverjetnega,« je povedal Luca. »Trans Balkan Race se je moral zgoditi!«

To je romantičen del zgodbe. Kaj pa praksa?

Ne gre? Torej se naredi 40-kilometrski ovinek!

Kdor je kdaj načrtoval pot na neznanem terenu, dobro ve, koliko dela ima že s stokilometrsko traso, kako si grize nohte v bojazni pred nepredvidenim in kaj vse gre potem dejansko narobe. Na krstni izvedbi dirke pa je treba stoterici udeležencev ponuditi odlično traso, napak ne sme biti. »Odpravila sva se na več raziskovalnih izletov in prevozila prav vsak kilometer, zato sva res zelo ponosna na traso prve izvedbe,« je povedal Luca.

Na prvem potovanju, ko sta se odločila za dirko, sta bila osem dni. Od Kotorja do Gospića sta naletela na vrsto neprehodnih ovir in naredila precej ovinkov. Hitreje je šlo čez Velebit, kjer so ceste boljše. Od Gospića do Reke, kjer sta zaključila prvo raziskovanje, sta naredila nekaj manjših in dve precej veliki spremembi: petkilometrski odsek se je na primer podaljšal na kar 40 kilometrov. »Dejansko lahko rečeva, da sva se vrnila z brazgotinami, saj je Luca tam precej hudo padel,« se smeje Beatrice.

Zanimivo je, da sta se precej dlje ukvarjala s trasiranjem v bolj domačih krajih. »Predvsem v okolici Sežane sva naredila ogromno sprememb. Na poteh bliže doma si bolj pozoren in imaš več informacij o stanju poti in spremembah, ki so se morda zgodile čez zimo,« je povedala Beatrice, Luca pa v šali dodal: »V Sloveniji bo tako vse perfektno in ljudje se bodo gotovo zaljubili vanjo.«

Zadnji pregled trase so opravili prejšnji konec tedna, torej štirinajst dni pred dirko. Skoraj v celoti jo je prevozil njun prijatelj, ki je potrdil, da je vse, kot mora biti, nekaj snega ponekod v višjih legah pa bo predvidoma v naslednjih dneh skopnelo.

Trasa

Po štartu v Sežani bodo na prvi junijski petek ob osmih zjutraj krenili čez Slavnik v Snežniški gozd in mejo prečkali na Babnem Polju. Sledi pot čez Risnjak in Velebit, kjer so menda krasne ceste in precej asfalta. Prvi večji kraj bo Gospić, potem bodo prevozili Narodni park Una. Nadaljuje se po cesticah ali širših stezah pohodniške poti Via Dinarica, po spustu v Knin pa trasa vstopi v Bosno in Hercegovino.

To so odročni kraji in do Mostarja, najnižje točke na poti, bo malo civilizacije. Več sence in vode kot na kraških planotah Dinarskega gorovja bodo deležni v dolini Sutjeske in pragozdu Perućica. Potem bodo že v Črni gori, kjer v Durmitorju dosežejo najvišjo točko na poti, prelaz Sedlo (1869 m). Cilj bo v Kotorju, kjer zadnje uspešne finisherje – nekateri bodo potovali dlje – pričakujejo 12. junija.

Dober glas je segel v deveto bikepackersko vas

Na štartni listi izstopa ime Lael Wilcox. Američanka z Aljaske je zmagovalka Trans Am Bike Race leta 2016, za pasom ima celo vrsto najboljših znanih časov z različnih tras, lani pa je zmagala na Unbound Gravel – varianti XL, dolgi 385 milj oziroma 620 kilometrov. Sam od sebe se vprašaš kako je mogoče, da pride na dirko, ki se šele mora uveljaviti.

»Zgodilo se je spontano,« zavrne Beatrice vprašanje, ali sta ji poslala posebno vabilo. Zavedala sta se, kako pomembna je prisotnost na družbenih omrežjih, zato sta že tedne pred objavo spletne strani dražila tesno povezano skupnost bikepackerjev s profiloma na Instagramu in Facebooku. Ustvarila sta veliko občinstvo in dosegla zvezde pustolovskega dirkanja, kot sta Jay Petervary in Scotti Lechuga. Glede udeležbe Lael Wilcox torej sploh ni kake zgodbe. Vprašala je, če se lahko pridruži in to je bilo to. Luca je spoznal Lael že na Silk Road Race, kar je gotovo pomagalo, a verjetno jo je navdušil tudi pridih eksotike Balkana.

Tudi sicer je bilo delo na družbenih omrežjih uspešno. Takoj po odprtju prijav 1. januarja se je v pičlih osmih urah prijavilo 35 udeležencev, v 14 dneh pa je bila dirka razprodana in zdaj je na štartni isti točno sto kolesark in kolesarjev. Poudarjam, da to ni ravno sprehod po parku, ampak hudičevo težka reč, za katero si moraš vzeti tudi precej dopusta. »Mislila sva, da bo težko doseči številko sto, ampak obenem je bilo to največ, kolikor sva si lahko privoščila za prvo izvedbo,« pravi Luca.

Konjiček je postal služba

Za vprašanje, ali bosta v prihodnje razpisala več mest, je seveda še prezgodaj, a sem vseeno vprašal. »O tem bova morala dobro razmisliti, ker je za dva človeka že to velik zalogaj.« Morda kdo misli, da je preprosto: trasiraš, ljudem podeliš štartne številke in jih pričakaš na cilju. »Ogromno dela je že s prijavami in logistiko, poskrbeti je treba za prevoz prtljage na cilj, midva pa imava še običajni službi, torej je to bolj konjiček oziroma nočna služba,« pove Beatrice, Luca pa doda: »Bil je konjiček, zdaj je služba.«

Marsikdo si ne predstavlja vseh organizacijskih izzivov. Na primer koliko prtljage si bo želelo prevzeti sto kolesarjev v cilju, od koder bodo večinoma potovali domov z letali. Predstavljaj si sto kovčkov za kolesa. Za to sta najela tovornjak. Beatrice in Luca ne bosta počivala niti med dirko, ampak se bosta sukala z avtom med najhitrejšimi, Luca bo kot nekdanji profesionalni fotograf med drugim poskrbel za fotografije. Proti koncu že močno razpotegnjeno karavano bosta sicer spremljali dve vozili, v enem tudi zdravniška ekipa z medicinsko sestro in anesteziologom.

Poseben izziv je birokracija. Misel, da bi mejo s Hrvaško prečkali na zeleni meji, sta opustila, saj je vendarle schengenska, in tako sta traso preusmerila za nekaj kilometrov na Babno Polje. Kakorkoli, s Hrvaške v Bosno in Hercegovino se bo vstopilo inkognito, za prehod meje s Črno goro pa sta pri črnogorskih oblasteh uredila prepustnice. In zdaj si predstavljajte balkansko birokracijo in koliko dela sta imela s tem.

Med sedmerico s slovenskim potnim listom tudi Klemen Čepirlo

Za Klemnom Čepirlom so med drugim Pariz–Brest–Pariz, Tuscany Trail, Veneto Trail in več izvedb Carso Traila, a to bo najdaljša samostojna offroad izkušnja v njegovi kolesarski karieri. »Zdaj je za menoj dolgo obdobje, ko se nisem spravil nikamor. Počutim se malo bedno, ne pa brutalno, divje bedno,« je potarnal v lanskem intervjuju, ko je že napovedal, da pride na Trans Balkan Race.

»Ne grem dirkat,« je poudaril ob pivu, ki sva si ga tri tedene pred njegovim štartom privoščila po gravlerski rundi. »Sem del dirke, ampak to je predvsem moj osebni izziv, potem ko sem imel covid in po lanskem letu, ko sem bil res malo na kolesu. Nadaljevanje leta bo v službi kar stresno, zato grem z razlogom, da se malo odklopim, izstopim iz cone udobja, spoznam nove terene.«

Trase se bo lotil v zmernem tempu, če seveda lahko tako opišemo devet dni kolesarjenja, ko bo vsak dan prevozil okoli 150 kilometrov in od 2000 do 3000 metrov višinske razlike. Na cilju bo predvidoma 11. junija in bo imel tako še vedno nekaj rezerve do polnoči 12. junija, ko se zapre časovna rampa.

Na triurni vožnji, ki si jo je otežil s toliko prtljage, kot je bo bo vozil s seboj na dirki, je dokazal, da leti. A na tako dolgi trasi je predvsem pomembno, da se ti ne mudi in se ne siliš v oranžni ali rdeči coni: »Moj plan je, da zjutraj štartam zgodaj, ob šestih ali sedmih. Tako bom vsak dan na cilju najkasneje ob 21. uri. Načrtujem vsaj en ali dva prava obroka na dan, torej tudi kosilo čez dan. S seboj bom imel tudi kak gel za rezervo, sicer bom jedel, kar se dobi v trgovinah.«

Na pot gre brez šotora, odločil se je za spanje v posteljah. Tako je poseben izziv tudi načrtovanje poti. Sled poti in potno knjigo z navodili na kar tridesetih straneh so dobili udeleženci že več tednov pred štartom, tako da je imel dovolj časa za podrobno proučitev trase. Po pravilih pustolovskega dirkanja ni dovoljeno vnaprej rezervirati prenočišč, seveda pa je ugotovil, kje so v teh odročnih krajih trgovine ter hoteli, penzioni, sobe, apartmaji, koče, karkoli že.

Gorsko kolo je boljša izbira

»Rada kolesariva in res nisva pristaša nošenja kolesa, zato je trasa stoodstotno prevozna,« pravi Luca Petrinka. Večina se bo dirke lotila z gravel kolesi, neglede na nasvet, da je najprimernejše gorsko kolo z 29-palčnimi obročniki, širokimi plašči in lahkimi prenosi za premagovanje skalnatih terenov. »Gravlerji bodo morali imeti močno voljo in visok prag trpljenja,« je povedal Luca, ki se je po Balkanu sicer vozil z gorskim kolesom. »Balkanski kras je precej grob za ozke gume in kolesa brez vzmetenja, zato gravlerjem priporočam vsaj plašče dimenzij 700c × 45 mm ali 650b × 47 mm.« Vemo, da gravel kolesom ne prizanaša niti Slavnik, ki bo na sporedu že prvi dan dirke.

Tudi Klemen Čepirlo bo gravlal, ampak, če kdo, se bo priprave kolesa resno lotil on. »Na trasi me je strah le slabih vzponov in spustov. Trailov, kot je videti na zemljevidu, skoraj gotovo ne bo, ampak zna biti ponekod slabo. Opazil sem, da bi šlo lahko ponekod po cesti tri, štiri kilometre, a se gre čez hrib. Vendar je to kar običajno na teh dirkah, tako je bilo že na Tuscany Trailu, tudi tam smo obredli vsak zadnji hrib. Ne vem, zakaj? Verjetno zato, da lahko rečejo, da imajo veliko višincev in malo asfalta.«

No, Slovenec ne jamra, ampak išče rešitve. Njegov Karussel mu omogoča namestitev 47-milimetrskih plaščev na obročnikih 700c. Sicer kot ljubitelj gladkega makadama vozi 40-milimetrske. Zamenjal bo tudi 40-zobi prednji zobnik in kaseto 10-42. »Malo bolj alpinistična oprema za res strme odseke, bolj obteženo kolo in utrujene noge,« se smeji. Prednji zobnik bo imel 36 zob, zadnji menjalnik mu omogoča namestitev kasete 10-46.

S torbami ne pretirava: imel jih bo toliko, kot jih vidite na fotografiji, torbe na krmilu ne bo vzel. Razmišlja pa o musette ali manjšem nahrbtniku za prevoz jestvin, ki jih bo nabavil v trgovinah in jih bo moral nekako pritovoriti do prenočišča.

In kaj bo naredil, ko – verjamem – srečno prispe v Kotor? »V soboto zvečer pridem na cilj in v nedeljo se bom verjeno namakal, zvečer pa bo zabava za udeležence.« Predvidevam, da bodo redki plesno razpoloženi. Organizatorja obljubljata odličen žar. Kaj pa drugega!

Druga priložnost je Istra Land: 30. september 2022

Če te še vedno mika, da bi spakiral najnujnejše, postavil telo – ter kolo? – in možgane pred resno preizkušnjo ter za nekaj časa pozabil na vse, je tvoja naslednja priložnost dirka po Istri, ki je povsem obvladljiva tudi v dveh, treh dneh. »Istra Land je krajša pustolovščina, a po enakem vzorcu, ki smo ga predstavili že za Trans Balkan Race,« pravi Luca Petrinka.

420 kilometrov dolga trasa s 6000 metri višinske razlike vsebuje vsega po malem. Turistične in povsem odročne kraje, tudi takšne, kjer je bilo na ogledu trase kot v Vietnamu, se pošali Luca, tako da bodo morali pred dirko še izsekati pot skozi goščavo. 80 odstotkov trase poteka izven asfalta, večinoma po gladkem makadamu. Odseki čez Slavnik, Učko in Kamenjak so bolj gorskokolesarske narave, a so prevozni tudi z gravel kolesi na širokih plaščih. Vendar, pozor, na spletni strani piše: »Vozili boste (verjetno s polnim plinom) po tehnični enoslednici, ki se spušča z vrha Vojak.«

Za dirko z malo bolj človeškim obrazom je razpisanih 200 mest. Toda sto je že zasedenih, zato bi bilo dobro pohiteti. Štartnina je 45 evrov. Časa za pripravo pa več kot dovolj, Vse o dirki najdeš tukaj.