Trači se rodijo na servisu

Pripelješ kolo na servis in mehanik te bo vprašal enako kot vodovodar, ki pride za zidarjem: »Kdo ti je pa to delal?«. Ne laži. Priznaj, da si šalabajzar. Sprijazni se s tem, da bodo vsi izvedeli.

Ko pripelješ kolo na servis, ti je vedno malo nerodno. Zanemaril si pesta. Krmilni ležaj je videl boljše čase. Kdaj si že nazadnje zamenjal verigo? Veliko te bo koštalo, ampak težava ni v denarju. Ko dobi mehanik na stojalo zanemarjen bicikel, si misli o tebi nekaj podobnega kot mati, če bi prišel na kosilo s črnim za nohti. Ko te vpraša kdaj si nazadnje menjal bovdne se počutiš podobno kot na pregledu, ko te zdravnik vpraša koliko alkohola spiješ. Seveda se boš malo zlagal. Olepšal resnico.

»Menjalnika se nisem niti dotaknil.«

Koliko zgodbic o šalabajzarskih mehanikih sem slišal. Vsak pozna kakšno. Nekatere postanejo urbane legende. Dejstvo je, da gonilni ležaj na servisnem stojalu nikoli ne poka, a poženi ga na cesti, pa se ti lahko še zmeša. Menjalnik je perfektno nastavljen, ampak ko je kolo na tleh in ga obremenjuje tvojih sedemdeset kilogramov, bo nekaj ružilo. Tako pač je. Ni serviserja na tem svetu, ki bi lahko odpravil pokanje v sredini.

Urbane legende postanejo hujši primeri, ampak raje ne bi o preveč odrezani krmilni opori, kar so na servisu rešili potihem, z varilnim aparatom, kar se je na cesti končalo zelo slabo.

Precej boljše so zgodbice mehanikov, Kaj vse so že videli ti ljudje! Kakšna kolesa nekateri pripeljejo na servis! In kako potem lažejo. »Sedežna opora je kar naenkrat počila.« Baje se je ni nihče dotikal. Objemka pa je zategnjena z nekaj deset newton metri. (Po drugi strani je to uspelo ušpičiti nekemu serviserju in zelo zanimivo je, da je trdil podobno kot tista stranka, ki je vijak objemke verjetno zategnila s poldrugi meter dolgim vzvodom.)

Pred časom sem slišal v trgovini tak pogovor.

Mehanik: »Gospod, kdaj ste nazadnje namazali verigo?«

Lastnik pet tisoč evrov vrednega električnega kolesa: »Nikoli!«

Mehanik: »Veste, verigo je treba od časa do časa namazat.«

Lastnik pet tisoč evrov vrednega kolesa, ki je glede na količino prahu in blata na okvirju prevozilo nekaj sto kilometrov: »Saj je novo kolo.«

Zgradi zaupanje, ustvari si zaveznika

Z mehanikom je treba gojiti nežen odnos, kot si ga s šolsko kuharico, če si bil pameten. Ne pametuj. Raje mu prinesi pivo. Sploh, če si se menjalnika lotil sam in si bil pri tem popolnoma neuspešen. Bodi ponižen. Priznaj, da si budala. Če še nikoli nisi namazal verige, povej, da nisi še nikoli namazal verige. Prej ali slej bo mehanik prišel stvari do dna. Ni mu treba gledat v oči, da vidi, da mu lažeš.

Res pa je, da mehanik ni noben spovednik. Ko plačaš storitev, nisi plačal za zavezo molčečnosti. Res so dragi, ampak ne toliko, kot dermatologi. Proktolog, recimo, ti ne bo povedal, da ima vajin skupni znanec hemoroide. Mehanik pa bo veselo širil zgodbico o tem, da si zelo neuspešno popravljal gonilni ležaj.

Ravno danes me je znani ljubljanski trgovec s kolesi obiral zaradi traku na balanci, ki sem jo menda, tako je vsaj videl na fotografiji na Instagramu, povil kot popoln amater. Kar v resnici tudi sem. Toda to niti ni bistveno. Strah me je komu vse je to še povedal.

»A si videl kako si je Zalar povil balanco? Na koncu si je pustil pet centimetrov traku, da ga bo lahko obrnil in uporabil še enkrat.«
In se mi režijo, ko v kevdru srebajo kavo.

Nikomur ni prizanešeno

Na radost mehanikov, da širijo trače, sem se spomnil zadnjič, ko je Alex Dowsett omenil, da je lani na kolo namestiti 36- ali celo 34-zobi mali verižnik. Človek živi v Andori. V Andori ni ravnine, sami klanci so. Sploh ne vem kako greš tam na sproščeno vožnjo. Verjetno potrebuješ kompaktno gonilko. Točno to si je zaželel Alex in delo zaupal mehaniku v lokalni trgovini.

Mehanik v lokalni trgovini je to povedal kolesarju Movistarja.

Kolesar Movistarja je to povedal vsem, ki jih pozna.

Ti so to povedali vsem, ki jih poznajo.

Profesionalec s kompaktno gonilko? Tisti, ki se je lotil svetovnega rekorda na eno uro?

»Then I was jovially ridiculed,« je napisal Dowsett: »Potem so me veselo zasmehovali.«

In še zgodba z naslovnice

Na naslovni fotografiji dela človek, ki je v rekordnem času prestavil zadnjo in prednjo zavoro. Kaj se je zgodilo? Na testnih dnevih sembicikel lepo nastavil na svoje mere, naredil krog ali dva po parkirišu ter mirno čakal še petnajst ali dvajset minut, potem pa slučajno ugotovil, da je nastavljen za Angleže! Če ne veste: ti ljudje imajo ročico sprednje zavore na desni, zadnje pa na levi strani. Recept za smrt!

Gotovo še danes širi zgodbico o nekem Slovaku: »Pol ure časa so imeli, da preverijo bicikle in potem mi ta tip pride pet minut pred štartom testnega kroga ter teži, da mu prestavim zavore.«

Gotovo je v naglici oba trakova povil bolje kot jaz.

Komentarji

Eno kolo imam nastavljeno na britanski način. Čakam, da pristanem na tleh.

Sam sem vztrajal par mesecev, češ saj se bom ze navadil. Ni šans, na vsakem spustu sem se vozil kot po jajcih.

Top!
Ves kaj je zlato pravilo? Ko te en dobro poservisira, nikar ne hodi srece iskat k drugemu.

Tako kot zobje niso kot prostitutke da jih bo vsakic drug jebal, tud kolo ni.

In dober servis potrebuje svoj cas, mehanik pa zaupanje in spostljiv odnos. In 6pack. Pa sendvic s parisko. Mala gesta.

Manjka pa tem mehanikom ena stvar. Mislim, tole si bi ze zdavnaj lahko izborili: da prevzamejo odgovornost za opravljeno delo. (Punce bi ti na to temo znale zlahtne anekdote nizat. Kolumna zase)

Jaz sem sicer z mojim serviserjem nad zadovoljna, in vejamem da bo tako tud ostalo. Kamorkoli drugam sem sla za kaksno minimalko... sem na ooncu prijokala k njemu nazaj. Pa se ena stvar mi je vsec. Direkt pove. Vse. Tud to, da naj kaj sama zbrskam. ;) Fer.

Tako! Dober mehanik je tudi vzgojitelj.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.