Slovenec na britanskem državnem prvenstvu v vzponu

Zmagala sta Bithja Jones in Tom Bell, na vrhuncu sezone vzpenjanja pa je zadnjo oktobrsko nedeljo dirkal tudi Tim Podlogar, zelo verjetno šele prvi Slovenec na britanskem državnem prvenstvu v vzponu.

Hill Climb je častitiljiva kolesarska disciplina z dolgo tradicijo in to velja tudi za Winnats Pass. Čeprav je vzpon dolg pičlih 1.500 metrov, je Winnats kulten angleški prelaz. Dirka se strmejšem odseku, le 900 metrov dolgi progi s 140 metri višinske razlike. Prvič je bilo državno prvenstvo v vzponu tam leta 1947, nazadnje pred letošnjo izvedbo pa že daljnega 1977. Dirka na sicer slikoviti cesti med zelenimi hribi v okrožju Peak je minila v obupnem vremenu, ki je poskrbelo za malo slabše čase, a je vseeno padel rekord. Ob temperaturah okoli sedem do osem stopinj je lilo, tako da se je pas ceste spremenil v potok – a niti to ni ustavilo množic gledalcev. Na vrhu, pravi Tim Podlogar, je bilo vzdušje kot na Touru – vključno z rdečim hudičem.

Padel 55 let star rekord

Prelaz Winnats si je Tim ogledal že prejšnji vikend in ugotovil, da je okrožje Peak res prijetno za kolesarjenje. Cesta se vzpenja tudi po ciljni črti in se nadaljuje po planoti. Klanci so kratki, a se cesta vzpne približno 450 metrov visoko. “Če ne bi vedel, da sem v Angliji, bi rekel, da je to alpski prelaz,« pravi Tim.

Med dirko seveda ni tako lepo, je pa bučno. Povprečen naklon na 900 metrov dolgi progi je uradno 16 odstotkov in se proti koncu napne celo do 23 odstotkov. Dva ovinka, hrib na levi in desni, naravni amfiteater torej, in bučanje množice.

Tokrat so za neuradne državne naslove gor dirkali enajstič, zmagovalec Tom Bell – lani viceprvak – pa je potreboval do vrha dobre tri minute  - 3:01.6. Prejšnji, res že starodaven rekord iz četa 1966, je izboljšal za slabih deset sekund in lanskega državnega prvaka Andrewa Featherja prehitel za slabih sedem sekund, Andyja Nicholsa na tretjem mestu pa že za 10 sekund.

Lanska prvakinja Bithja Jones je s 4:00.4 za 1,4 sekunde prehitela Mary Wilkinson, ki je bila druga tudi lani, tretja je bila Rebecca Richardson. Ženske so sicer na prelazu Winnats dirkale prvič.

Tim po dirki ni bil najboljše volje, a ni iskal izgovorov v tem, da je nastopil v najslabših razmerah in da tako kratek klanec res ni njegova skodelica čaja. Prišel je na 32. mesto s časom 3:41.9 in izpostavil predvsem pomanjkanje izkušenj.

Uci ilegalno

Državno prvenstvo je vedno tudi razstava norih tehničnih idej, čemur so se posvetili pri BikeRadarju. Opazili so celo zmagovalno, pravzaprav rekordno kolo Peta Greenhalgha iz leta 1966 in še nekaj kuriozitet, klasika pa so seveda kolesa brez prednjih menjalnikov, trakov na krmilu in podobno. Tim ni pretiraval, mu je pa uspelo spustiti težo kolesa pod Ucijev limit na samo 6,55 kilograma. Z vsem, kar mora sicer imeti kolo, razen košaric za bidone. Za kitajski karbonski sedež je dal okoli dvajset evrov in je vzdržal, verjetno pa ne bo del konvencionalne opreme kolesa, glede na to, da je že med montažo ugotovil, da je izdelan skrajno šlampasto.

Je pa v skladu s tradicijo prihranil dobrih 200 gramov pri čeladi, ki ni obvezna, a jo organizacija Cycling Time Trials, kot sem lahko prebral v biltenu, seveda priporoča. Mimogrede, zmagovalec je dirkal s čelado, njegovo kolo pa je po pisanju Bike Radarja tehtalo 5,7 kilogramov.

Žal je dobil Tim nove obročnike šele v ponedeljek, tako da si je teden dni pred dirko ogledal traso s starimi in z drugimi plašči. Kakorkoli, pogoji so bili v nedeljo tako ali tako popolnoma drugačni, po cesti je voda drla v potoku in po moji oceni je bil tlak 5,5 bara pri njegovi teži precej previsok. Prav zdrsovanje mu je namreč vzelo precej časa, pravi.

6,55 kilogramov kolesa

6,55 kilogramov kolesa

Drsališče navkreber

Državno prvenstvo je organizirano na čisto drugi ravni kot lokalne dirke. Pred dirko so dobili bilten z vsemi informacijami na 18 straneh, cesta je zaprta, čas se meri s čipi. Štartalo se je na 30 sekund, zato so postavili dve štartni mesti, seveda pod streho, kolesarji pa so lahko štartali z vpetimi nogami, kar sicer ni praksa na teh dirkah.

Med ogrevanjem, za razliko od večine najboljših ga je Tim opravil na cesti in ne na valjih pod streho, se je vreme začelo umirjat. Upal je, da bo morda štartal celo na suhi cesti. O, ne, nebo se je odprlo in cesta se je spremenila v reko. Če je šlo pri pospeševanju med ogrevanjem vse kot je bilo treba, mu je že takoj po štartu zadnje kolo zdrsnilo in enako je bilo tudi više, ko je na strmini bolj pritisnil: "Nisem mogel voziti, kot sem si zamislil, in prenesti vse svoje moči na cesto, kar me je vrglo iz tira. Neizkušen sem in bilo je, kar je bilo."

Najbolj ga je navdušilo, koliko gledalcev se je ob cesti nekje bogu za hrbtom zbralo v res obupnem vremenu: "Daješ vse od sebe, v glavi se ti vrti in na koncu te drži pokonci skoraj samo še navijanje. Ta občutek je res neverjeten." Ob prijavi je vsak udeleženec dobil zvonček in s tem so potem navijali, ko so svoje oddelali.

Na vrh je prišel napol mrtev, slinast, a organizator priskrbi enega ali celo dva, ki kolesarja v cilju primeta, da se ne bi zvrnil. Potem dobiš Raphin anorak, ki je pravzaprav vreča z luknjo in logotipom ter se previdno spustiš po isti cesti dol.

Prehrana pred triminutno dirko: ne počnite tega sami

Glede na to, da je Tim strokovnjak za prehrano, se samo od sebe ponudi vprašanje, kako se je zadeve lotil s tega vidika. Pred vzponom si želiš biti čim lažji, a niti med tako kratkim naporom ne gre brez glikogenskih zalog – glikogen pa veže nase precejšnje količine vode. “Dolgo sem razmišljal o tem,” pravi Tim. “Vem, da nekateri štartajo s precej praznimi glikogenskimi zalogami, a po mojih izkušnjah so noge v tem primeru precej šibke.”

Precej glikogena pa se porabi že med ogrevanjem, glede na to, da je treba narediti nekaj intervalov. Ob tem Tim omeni študijo, v kateri so morali merjenci opraviti tri 30-sekundne šprinte. V le minuti in pol ekstremnega napora so porabili polovico svojih glikogenskih zalog. Med anaerobnimi napori, kot je 30-sekundni šprint, se ne vzpostavi dihalna veriga, zato se porabi kar okoli desetkrat več glikogena.

V redu, kaj pa praksa? Kaj je jedel? In koliko je pil, da ne bi prišel na štart težak?

Tri dni pred dirko je užival hrano brez vlaknin, praktično izključno riž, zadnji dan pa samo Haribo bonbone. Izogibal se je soli in dan pred dirko pil velike količine vode. S tem je spravil iz telesa sol, ki veže vodo, zato se je dehidriral in vse še pospešil s kofeinom. Aktivacijsko vožnjo dan prej je izvedel v neprezračenem prostoru, s čimer je pospešil znojenje – da bi izgubil čim več soli. Na dan dirke je pazil, da ni spil preveč.

Vem kaj se sprašujete: je dan pred dirko res jedel samo gumijaste bombone? Da. Ničesar drugega. Ni pa vedel – ali želel povedat – koliko. Veliko? “Ja.”

Še enkrat: ne počnite tega sami, ker ni zdravo.

Vrnil se bo izkušenejši

Naslednje leto bo spet dirkal na državnem prvenstvu in upal na kak daljši klanec. Šušlja se, da bo prvenstvo v Walesu, a to ne pomeni, da bo klanec daljši. Vsekakor bo optimiziral trening, laže bo tudi, ker bo vedel, kako se lotiti birokracije: “Letos nisem vedel kako je to videti, kako se prijaviti na državno prvenstvo, potem sem obupano iskal dirke, na katerih bi se kvalificiral. In tri od teh so bili dolgi klanci, samo eden je bil kratek.« Seveda pa ne bo vsega podredil uphillu, čez leto bo raje dirkal na dolgih maratonih, jesenska kampanja pa bo pika na i.

REZULTATI

Komentarji

Zmagovalec Tom Bell je 3 minute tlačil povprečno 476W, kar pri njegovi teži znese 8,7W/kg. Že dolgo časa na rastlinski pogon.

Na severu in drugih državah šele vidiš kje smo amatersko.

"Prejšnji, res že starodaven rekord iz četa 1966, je izboljšal za slabih deset sekund."

Fascinantno! Takrat, s tisto opremo in tistim znanjem.

Super. Mogoče poseben članek o njegovem kolesu. O detailih ki jih je spremenil. Kje je koliko teže prihranil.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.