Recenzija: Magični zateg: svet kolesarstva po Carltonu Kirbyju

Recenzija: Magični zateg: svet kolesarstva po Carltonu Kirbyju

Najbolj razvpiti kolesarski komentator – vseh časov? – ima za seboj na tisoče ur komentiranja. O kolesarstvu je povedal že skoraj vse. V knjižnem prvencu pa se dotakne zakulisja prenosov kolesarskih dirk.

Cartlona Kirbyja imate lahko radi. Ali pa ga sovražite. Priznam, da – diplomatsko rečeno – raje slišim glas koga drugega, pravzaprav mi je celo žal, da ne razumem flamsko. A priznavam, da so nekatere Kirbyjeve domislice odlične in še posebej blagozvočno sedejo v uho v časih politične korektnosti in prijaznosti do vseh. Škoda bi bilo, če ne bi napisal knjige, ki jo bodo verjetno njegovi sovražniki brali z enakim veseljem, kot oboževalci njegovega lika.

Magični zateg/nateg

Moči je pri ustvarjanju knjige združil z Robbiejem Broughtonom, soustanoviteljem in izvršnim urednikom spletne strani Ride Velo. Začelo se je s kratkim intervjujem za Broughtonov portal, ki je vodilo v ure in ure dolge pogovore, skozi katere se je razvil material za knjigo. Kot zapiše Kirby, je Broughton ta material kirbificiral – in to je naredil mojstrsko, saj se knjigo bere točno tako, kot bi slavnega komentatorja poslušali.

V slovenščini je izšla knjiga letos po zaslugi založbe Aktivni mediji, za prevod je poskrbela Jolanda Blokar, že prekaljena prevajalka kolesarskih knjig, med drugim Pomočnika (Domestique) Charlyja Wegeliusa.

Izvirni naslov knjige Magic Spanner se sicer nanaša na pomoč kolesarju, ki si po okvari ali padcu olajša kakšen kilometer med lovljenjem glavnine tako, da hlini okvaro kolesa in si priskrbi brezplačno vožnjo, medtem ko mehanik visi skozi avto in si daje opravka s sedežno oporo ali z zavorami. Kolikokrat vam je dol zlezla sedežna opora? Enkrat ali nobenkrat v življenju? No, profesionalcem se to dogaja kar naprej. Kirby trdi, da si je sam izmislil ta izraz leta 1996 – in bržkone mu lahko celo verjamemo. V vsakem primeru gre za odlično igro besed.

O kolesarstvu

Knjiga ni avtobiografija in šele na koncu se Kirby le na kratko dotakne začetka kariere, ki se ni začela na BBC-ju – ker naj bi bil njegov glas preveč obrobno metropolitanski, kot se je angleško vljudno izrazil njegov mentor za govorne vaje –, temveč na regionalni televiziji ITV, še v časih, ko je bilo na Otoku kolesarstvo obroben šport.

Manj kot bi pričakovali, se dotika tudi svojih lastnih pogledov na kolesarstvo samo po sebi. Seveda ne more brez hvale britanskih kolesarjev, ki jim posveti celo poglavje, pravzaprav odo z naslovom Pet levov. Kdor ni Britanec, Kirbyju ob očitnem – nakladanje o temah, ki nimajo s kolesarstvom nobene zveze – očita še navijaštvo, ki včasih preraste v aroganco državljana ne-več-tako-bleščečega imperija. Ampak, tako je. Kirby se niti ne trudi dajati vtisa objektivnosti, ki v novinarstvu, še posebej v športnem komentiranju, seveda nikoli ni obstajala.

In po svoje lahko zdaj Britanci s svojimi levi vrnejo milo za drago Francozom, ki so gledali zviška na rosbife, toda Francozi so tisti, ki čakajo na zmagovalca Toura od leta 1985, medtem ko so rožnati fantje iz Velike Britanije prinesli iz države na drugi strani Rokavskega preliva prinesli šest rumenih majic.

Vseeno se Kirby ne izogne glavnim temam, ki tarejo kolesarstvo. Morda nekoliko preveč površinsko in predvsem preveč prizanesljivo do Britancev piše o dopingu, nekoliko širši pa je njegov pogled na šibek poslovni model tega športa. Ob tem se ne izogne nekaj insajderskim informacijam. Za dobro mero se seveda loti še klasičnih tem, ki ga iritirajo med prenosi. Saj vemo: do neodgovornih navijačev in nesposobnih motoristov v karavani nima dobri, stari Kirby prav nobenega usmiljenja.

Seveda ne more niti mimo vprašanj, ki jih nekomu s takšno kilometrino verjetno zastavi vsak drugi. In če je za najveličastnejšo vožnjo seveda izbral – resnici na ljubo res epsko – vožnjo britanskega leva, je po drugi strani ob vprašanju najveličastnejše dirke ni vrnil daleč v zgodovino in je izbral edini Tour v zadnjih petih letih, na katerem ni zmagal Britanec.

O komentatorskem delu

V glavnem pa vendarle piše o svojem delu. In delo športnega komentatorja ni lahko. Še posebej, če komentira Formulo 1. Ali kolesarstvo. Poskusite govoriti pet ur. Karkoli. In poskusite govoriti pet ur, če se ne zgodi čisto nič. Carlton Kirby naklada, ko vam še niti na kraj pameti ne pade, da bi vklopili televizor in opazovali, kako se peloton svaljka za peterico ubežnikov, ki nimajo nobenih možnosti. In naklada dobro. Pet ur ni mogoče govoriti o kolesarstvu. In zakaj nas ne bi naučil še kakšne banalnosti, ki nima prav dosti zveze niti s splošno razgledanostjo?

Sean Kelly mu je v pomoč, a kaj, ko pogosto komentar pospremi le z besedico »yeš«. Rdeča nit je v Kirbyjevih rokah. A očitno je Kirby rojeni nakladač, kar v uvodni besedi zapiše tudi sam Kelly in tudi prizna, da je nekajkrat pomislil, da bi »Carltonu zatlačil žemljo v usta«. Verjetno ni dobil take zamisli prvi, a Kirby se na kritike požvižga – kar je verjetno edina možnost za preživetje v času, ko ljudje prežijo na vsako napako. Okusov je skoraj toliko, kot je gledalcev, komentator pa en sam.

In komentiranje je le en del njegovega delavnika. Kolesarji dirkajo tistih pet ur, potem pa jih vozijo, hranijo, masirajo in jim urejajo sobe drugi. Komentator Eurosporta se mora po končanem prevozu izviti iz nepopisne gneče, voziti na drug konec države ali trpeti, ko ga vozi irski kolega – in vemo, kako vozijo Irci –, potem pa še trpeti v kakem zanič hotelu, kamor pa mu soigneur ne prinese njegove omiljene žimnice.

Seveda se v tem času nabere malo morje anekdot, ki v Kirbyjevem primeru med drugim vključujejo probleme s parkiranjem, nekaj je golote, celo poglavje je namenjeno gatam Seana Kellyja, nekaj se napiše tudi o pijančevanju, malo je dirkanja z avtomobili, pa o tehničnih težavah … in prikrajšani nismo niti za straniščni humor – pa ne samo na račun Toma Dumoulina.

Kakšen dan!

Kirbyju lahko očitamo marsikaj, ne pa osladnosti, ki je sicer pogost spremljevalec športa, še posebej tako intrigantnega, kot je kolesarstvo. Kirby je neprizanesljiv, neposreden, in kljub temu, da kolesarje spoštuje, jih tudi ne kuje v mala božanstva, ampak jih raje predstavi kot ljudi. Mark Cavendish, silak. Chris Froome, psihiater. Peter Sagan, Pavliha. Cadel Evans, zenovski menih.

V Magičnem zategu ga v romantiziranje zanese šele proti koncu, ko da bralcu vedeti, kaj vse je potrebno, da si lahko ob popoldnevih krajšamo čas pred zaslonom. Veliko! Že sredi knjige pa razkrije skrivnost komentiranja kolesarstva. Ki pravzaprav ni skrivnost. Pomembno je, da se zabavaš. Tako ni nenavadno, da celo na koncu bedne transferne etape Carlton Kirby izdihne: »Kakšen dan!«

 

Magični zateg: svet kolesarstva po Carltonu Kirbyju

Avtor: Carlton Kirby in Robbie Broughton
Naslov izvirnika: Magic spanner: The World of cycling according to Carlton Kirby
Založba: Aktivni mediji d.o.o., 2020
Prevod: Jolanda Blokar
Mehka vezava, 303 str.
Cena: 23,90 EUR

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.