Julian Alahilippe na pohodu

Loulou je spet dokazal, da je trenutno najatraktivnejši kolesar. Se obeta ponovitev lanskega scenarija? Danes bodo šprinterji izkoristili svojo drugo priložnost, a tokrat v bolj normalnih razmerah.

A.S.O./Alex Broadway

Letošnji prvi teden na Touru res najbolj spominja na Vuelto, toda favoriti za rumeno majico zaradi tega niso včeraj dirkali dosti drugače, kot bi sicer. Kdor je – morda zaradi damoklejevega meča pandemije, ki visi nad dirko – pričakoval lov na bonifikacijske sekunde, se je zmotil. Niso pa se motili tisti, ki so predvidevali, da bo dirko v svoje roke vzela Jumbo-Visma.

Preštevanje ranjencev

Potem ko je dirko zapustil John Degenkolb, je moral zaradi poškodbe kolega domov še njegov ekipni kolega Philippe Gilbert, Lotto-Soudal pa je ostal brez dveh ključnih mož in s kapetanom Calebom Ewanom, ki si tudi liže rane. Bahrain-Mclaren je izgubil hribolazca Rafaela Vallsa, ki si je zlomil stegnenico, medtem ko je z zlomljenim rebrom v drugi etapi vztrajal Wout Poels. Končal je 26 minut za glavnino.

Mikel Landa pa ni edini z ranjenima pomočnikoma. Thibaut Pinot (Groupama-FDJ), ki jo je tudi sam odnesel slabo, se bo v gorah zanašal na Davida Gauduja, ki pa je včeraj zaradi posledic padca in neprespane noči končal slabih 18 minut za glavnino – v skupini skupaj z Danom Martinom (Israel Start-Up Nation). Zgodaj, kakšnih 60 kilometrov pred ciljem, pa je v bolečinah odpadel tudi Ineosov Pavel Sivakov, ki se je v cilj privlekel z zaostankom več kot 28 minut.

Verjamemo lahko govoricam, da je poškodb precej več, a jih ekipe še ne razkrivajo. K sreči ranjence čaka danes miren dan, pretiranih težav pa ne bi smeli imeti niti v torkovi etapi, ne glede na to, da se konča na vrhu vzpona. Etapa ni zapletena in kapetani se bodo lahko znašli tudi brez njih.

Red dela na dirki najmočnejša ekipa

Carlton Kirby je ognjemet napovedoval ves dan, a pričakovano so ga vžgali šele na koncu. Potem ko je Alexander Kristoff odpadel med vzponom na Col de Turini, je v zaključku pobudo prevzela Jumbo-Visma. Enako je bilo že v prvi etapi, ko so umirili norenje. To mnogim ni bilo všeč, češ da so velike ekipe z velikimi interesi nič manj kot terorizirale manjše, ki v tej igri pobirajo drobtine medijske pozornosti. Ampak, v pelotonu očitno in k sreči še vedno vlada neformalna hierarhija.

A.S.O./Alex Broadway

Tako kot Bradley Wiggins, sem sicer tudi jaz počasi sit stalnih pritožb zaradi domnevno slabega dela Mednarodne kolesarske zveze, ki naj bi bila odgovorna celo za padec Remca Evenepoela. Kolesarji imajo vendar svojo pamet in morajo v tem nevarnem športu paziti nase. Po svoje je bilo normalno, da Uci ni nevtraliziral prve etape. Če to na poziv nekaj ekip naredi enkrat, čeprav z dobrim razlogom, lahko na poziv koga drugega naredi nekoč drugič. V tako nevarnem športu morajo biti odgovorni tudi glavni igralci. Vedno je bilo tako. Dobro je, da so vzeli pamet v roke, četudi so nas s tem prikrajšali za spektakel. No, za masaker. Osebno raje do konca Toura gledam resen boj med favoriti, kot pa kripel bataljon – pri čemer je peloton že zdaj videti tako.

Fenomen Alaphilippe, druga sezona

V drugi etapi se je tudi pokazalo, da bonifikacijske sekunde na izbranih klancih morda ne bodo odločale o končnem zmagovalcu, bodo pa začinile dirko. Vsi smo pričakovali skok Juliana Alaphilippa (Deceuninck-Quick Step) in pravzaprav je bilo presenečenje, da je nanj pravočasno odreagiral samo mladi Marc Hirschi (Sunweb). To, da je lahko držal Francoza pa tudi to, da je Adam Yates (Mitchelton-Scott) priključil tako rekoč zlahka, morda kaže, da Alaphilippe vendarle še ni v tako vrhunski formi, kot je bil lani. Vsekakor pa so mu delali krivico tisti, ko so ga pred Tourom odpisovali zaradi pomanjkanja rezultatov. Strade Bianche je res končal v ozadju, toda krive so bile tehnične težave. Milano–San Remo pa je pravzaprav odločil on in če ga je na koncu premagal Wout van Aert, to seveda ni sramota.

A.S.O./Pauline Ballet

Vprašanje je sicer, kdo bi zmagal, če se Tom Dumoulin (Jumbo-Visma) ne bi po neumnem zapletel in padel. Nanj je počakal Wout van Aert, ki mu je tak zaključek tape sicer ustrezal, a je vprašanje, če bi glede na vlogo v ekipi tudi dejansko dirkal na svoj rezultat. Toda čakala je pravzaprav cela Jumbo-Visma. To je bilo 12 kilometrov pred ciljem. Alaphilippe je skočil zgodaj, 13 kilometrov pred ciljem in štiri pod vrhom klanca. To po svoje nakazuje na samozavest, po drugi strani pa odpira vprašanja za špekulacije, kaj bi bilo, če bi bilo.

Kakorkoli, Alaphilippe pravzaprav ni potreboval bonifikacijskih sekund na vrhu Col des Quatre Chemins za to, da je oblekel rumeno majico. Mu pa utegnejo koristiti v nadaljevanju dirke, ko bo Francijo spet spravljal v delirij in se krčevito držal rumene majice. Favoritom, ki za njim zdaj zaostajajo pičlih 17 sekund, bi to seveda koristilo, saj bi nile ekipe tako manj obremenjene. Več bo tistih, ki se bomo spraševali, kdaj se bo Alaphilippe zlomil, in ne, ali mu bo uspelo priti do cilja.

Med najboljšimi dva manj

Adam Yates je kar naravnost povedal, da v tem šprintu ni imel prav nobenih možnosti za zmago, trdi pa tudi, da ga ne zanima skupni seštevek, ampak bo še naprej naskakoval etapne zmage. Če bo blizu vrha, utegne biti to težko. Takega kolesarja je vseeno nevarno spustiti daleč. Po eni strani očitno kaže na začetku Toura odlično formo, po drugi strani pa ne bomo smeli biti presenečeni, če bo nekje čudežno zaostal za petnajst minut.

Belo majico pa nosi Marc Hirschi, 22-letnik, za katerega Adam Yates očitno v prvi izjavi sploh ni vedel kako mu je ime in ga je imenoval kar little fella, mladi kolega. Res je dirkal impresivno: ko je Alaphilippe pohodil prvič, je šel za njim pravočasno, ko je pohodil tik pred ciljem drugič, pa je malo zamudil in za las zaostal. Seveda Hirschi ni kar nekdo, ampak je svetovni prvak med mlajšimi člani leta 2018, dobro pa je dirkal tudi lani poleti in na primer na Klasiki San Sebastian v šprintu za drugo mesto izgubil samo proti Gregu van Avermaetu.

Iz skupine z najboljšim izhodiščem sta izpadla dva. Daniel Martinez (EF Pro Cycling) je zaradi padca izgubil slabe štiri minute. Počakal ga je samo Hugh Carthy, medtem ko sta šla Rigoberto Uran in Sergio Higuita naprej. Dve minuti pa je izgubil Fabio Aru (UAE Emirates) in to je bil začetek konca njegove vodstvene epizode. Tadej Pogačar je po drugi strani celo peti, a se je moral potruditi. Po defektu je s Turinija lovil s Polančevim zadnjim obročnikom. Lahko smo veseli, da vozita z obročnimi zavorami, sicer bi lahko ob cesti gledali komedijo v slogu čeških mojstrov iz risanke.

Sagan že zbira točke

Že na začetku druge etape je resno zagrizel Peter Sagan, ki je bil priložnostno oblečen v zeleno, saj je imel Kristoff rumen komplet. Po letečem cilju na 16. kilometru se Slovak ni vrnil v glavnino, ampak je vztrajal ob Lukasu Pöstlbergerju. Vmes nas je zabaval s spustaškimi sposobnostmi, sicer pa je videti, da se je pri svojih tridesetih letih precej zresnil. Kakorkoli, na vmesnem šprintu ga je premagal Matteo Trentin (CCC), ki pa je potem menjal obročnik. Ta defekt mu je prišel kar preveč prav. Tako se je lahko vrnil v skupino in udobno nadaljeval pred današnjima izzivoma, medtem ko se je njegov tekmec kuril na soncu. Kakorkoli, zdaj je jasno, da Trentin misli resno.

A.S.O./Alex Broadway

Zanimiv je bil sicer tudi boj za pikčasto majico. Benoit Cosnefroy (AG2R-La Mondiale) je bil najboljši na Col de la Clomiane, potem pa popustil in vse je kazalo, da jo bo na koncu oblekel Anthony Perez (Cofidis). Toda Cosnefroy je potegnil energijo iz pet in se vrnil v skupino ter na koncu oblekel pikčasto majico, sicer z enako točkami kot Perez.

Kaj nas čaka v tretji etapi?

Tretja etapa je s 198 kilometri druga najdaljša na letošnjem Touru in služi kot transfer proti Alpam. Ocenjena je kot ravninska, a je v resnici ravnine malo. Pričakujemo lahko dolg beg, v katerega se bo verjetno poskušal vmešati tudi kdo, ki si želi obleči pikčaso majico vsaj pred jutrišnjim dnem. Ker bo na treh gorskih ciljih tretje in enemu četrte kategorije na voljo samo sedem točk, pa imata realne možnosti, da slečeta Cosnefroya samo Perez in Michael Gogl (NTT Pro Cycling). Zadnji gorski cilj bo sicer 46 kilometrov pred ciljem, a le osem kilometrov pred letečim ciljem. Vseeno bodo verjetno šprinterske ekipe pustile dolg beg in šprinterji se bodo na letečem cilju pomerili za peščico pik.
Prihod v cilj v Sisteronu sicer ni zapleten. Dva kilometra pred ciljem je zadnje krožišče, v katerem se gre naravnost, a je pot po levi strani bližja in manj zapletena. Cesta do krožišča je širša, potem pa se v mestu nekoliko zoži, a vodi tako rekoč naravnost oziroma le blago zavija levo. Ca cesti ni niti nadležnih robnikov, tako da lahko pričakujemo čist šprint. Ključen pa bo izhod iz krožišča.
V takem zaključku ima odlične možnosti Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step), ki pa ima zdaj v ekipi rumeno majico. To pomeni, da bodo že od začetka nadzorovali prednost ubežnikov, kar pride prav drugim šprinterskim ekipam. Počasi bo moral nekaj pokazati Elia Viviani (Cofidis), ki sploh še nima zmage, odkar je lani zapustil Deceuninck-Quick Step. Caleba Ewana (Lotto Soudal) bi vsekakor umeščali med glavne favorite, a po padcu v prvi etapi utegne v ne prav lahki etapi trpeti tudi danes, poleg tega pa je ostal brez dveh članov ekipe.
Zeleno majico bo branil Alexander Kristoff, ki ne bo zlahka prodal svoje kože, potem ko mnogi že namigujejo, da mu je v šprintu v prvi etapi pomagal tudi mraz. Seveda pa bo v zaključku sam. Ne bo edini, osamljen borec, vendar pa niti konkurenti nimajo zelo močnih ekip. Karkoli napovedovati je nehvaležno, saj šprint v prvi etapi ni bil najbolj normalen. V drugi etapi bomo lahko bolje razumeli kdo so favoriti. Zakaj ne tudi Luka Mezgec? Če bo seveda ujel pravi treneutek.

Komentarji

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.