Kdor se nima rad, mu čelada ne pomaga

Več kot enkrat sem se v zadnjih tednih zapletel v pogovor o tem, ali se je sploh še smiselno voziti po cestah, ko pa je to postalo tako nevarno, da skoraj ne mine več dan brez resnega incidenta. Po eni strani je umik z asfaltiranih cest na makadam poraz. Tako zmagujejo močnejši, hitrejši, nevarnejši, tisti, ki mislijo, da imajo avtomobili prednost pred kolesi. V resnici je poražena država, ki kolesarje dejansko obravnava kot drugorazredne udeležence. A pri kolesarjih posameznikih gre na koncu za to, da se želijo domov vrniti umirjeni, ne pretreseni zaradi prometa. Doma imajo družine in bi radi preživeli. Kako je mogoče, da v takem vidimo vse več cestnih kolesarjev brez čelad?

Zgodi se tudi najboljšim

O tem sem spet razmišljal včeraj, potem ko mi je uspelo kreniti na pot brez čelade. Vprašanje je, kdaj bi to ugotovil, če me zgodaj zjutraj ne bi motil veter v očeh, in ko sem segel po očala, sem se dotaknil plešavega čela. Obrnil sem po vsega kilometru vožnje.

Ampak, jaz nisem med najboljšimi. Lansko zimo sem v mestu srečal slovenskega profesionalca, ki mu je glavo ščitila samo podkapa – in dobro vemo, kako butasto smo videti s podkapami. »Kaj se pa greš,« sem se režal, še preden se je uspel opravičiti. »Kaj, če te vidijo dečki, kakšen zgled je pa to?« Seveda, čelado je pozabil. In to ugotovil šele po dveh urah. Do doma ga je bilo strah.

Strah je bilo kolesarja iz ekipe svetovne serije. Takemu mojstru tega športa je seveda jasno, da je kolesarstvo nevaren šport.

Ne bodite kot predsednik

Zvečer pa so mi pa povedali, da je akcijska kamera zalotila na terenu brez čelade predsednika države. Ob fotografiji na Facebooku so se kolesarji, seveda bolj kot bi bilo to potrebno, zgražali, moralizirali, ugotavljali kaj pravi zakon, politizirali, pokali slabe štose in teoretizirali, da bi moral biti predsednik države zgled. To je po svoje res.

Ljudje se menda zgledujejo po politikih, kar se mi zdi naravnost bizarno. Navsezadnje nismo otroci, ampak odrasli, ki razumemo, da so čelade namenjene varnosti, približno tako kot v teh časih obrazne maske. Tiste, ki jih predsednik države in druščina niso nosili med lanskim sprehodom ob Kolpi. To, da je odtlej del ljudi kršenje pravil upravičeval s tistim sprehodom, pove več o nezrelosti teh ljudi, kot o politikih z vsemi njihovimi napakami.

Bi bilo pa smiselno predsedniku države jasno razložiti, da se ne spodobi kolesariti brez čelade, sploh če si želite izpasti dobro, kar, verjamem, je visoko na prednostni lestvici sedanjega predsednika. Vemo, da predsednik sicer ima čelado, ki celo sovpada z dresom Jumbo-Visme, in da je običajno zgledno zavarovan, torej ne le z varnostnikom.

Kdo ne nosi čelade?

Ne gre sicer za epidemijo ali kako novo modo, ker je pacientov brez čelad še vedno malo. Prepričan sem, da imajo prav dobro neumne izgovore. Eden od teh je, da je padec zaradi lastne napake skoraj nemogoč. Sicer hvalevrednega zaupanja v lastne sposobnosti nima smisla komentirati, saj so se padci zgodili že dosti boljšim od nas. In drugič?

Če te naloži na havbo avto z vso hitrostjo, je pa čelada blažev žegen, pravijo. Že mogoče, a običajno se avtu vseeno nekako izognemo, padec pa se zgodi šele potem. Ko je pred nekaj tedni nekdo prehiteval na pregledni cesti in v sončnem vremenu tako, kot da me sploh ni bilo na cesti, sem imel točno dve možnosti. Lahko ne bi naredil nič in v tem primeru mi čelada res ne bi pomagala. Raje sem zapeljal na bankino. Mislim, da nista minila dva tedna, ko me je s ceste zrinil avtobus.

Obakrat sem zvozil. Verjetno mi bo uspelo še desetkrat ali stokrat. Morda pa že naslednjič ne. Zapeljati na bankino pri visoki hitrosti je nevaren manever: z nekaj smole padeš in z nekaj več smole z glavo udariš v kak kol ali odbojno ograjo.

Kdo so torej ti ljudje brez čelad? Pozabljivci? Ali čelad sploh nimajo? Če jih imajo, kako se odločijo, ali jih bodo nosili ali ne? Običajno so res oblečeni bolj po partizansko ter kršijo večino nepisanih pravil. A to ni izgovor. Čudaki, ki nosijo spodnjice pod kolesarskimi hlačami, morajo skrbeti za varnost glave vsaj tako dobro, kot skrbijo za mikroorganizme, ki se na odrgnjeni koži množijo v prijetno vlažnem in toplem okolju prepotenih spodnjic.

Povsem mogoče je, da se nimajo radi

Nisem počasen na spustih, a si upam trditi, da sem kolikor toliko pameten. Če grem v ovinek skoraj po ušesih in nekdo vseeno pade mimo precej hitreje po napačni strani ceste in v nepregleden ovinek, potem verjamem, da je močno presegel mejo. Vsi smo debelo gledali.

Ni minilo pol ure, ko je kot edini v skupini dvajsetih zapeljal čez cesto v rdečo. Prvi, ki bi mu sledil, bi se morda usodnemu trku izognil, če bi kot ovca sledil tudi tretji, mu niti čelada ne bi pomagala.

No, ta model sedi na kolesu za vsaj deset jurjev, vendar ni nikoli investiral tistih 80 evrov v čelado.