Jezni, anksiozni in mentalno izmučeni

V še kar zabavnem filmu Dokler sva še mlada navidez srečen par v zgodnjih štiridesetih letih zapade v krizo zgodnjih štiridesetih let. Ne moreta se zaposliti z otroki, ker jih nimata, pri teh letih pa se skoraj gotovo začnemo spraševati tudi o smislu službe, ki jo opravljamo. Življenje v New Yorku niti ni naklonjeno resni rekreaciji s kolesom. Slučajno pa naletita na petnajst let mlajši hipsterski par, ki živi iz dneva v dan … med drugim jo zvlečeta na obred z ajavasko.

Vas nažirajo demoni?

Na psihedeličnem društvu Slovenije zapišejo: Ajavaska (špan. ayahuasca) je enteogeni napitek amazonskega porečja, najpogosteje narejen iz stebel ovijalke Banisteriopsis caapi, redkeje B. Inebrians ali B. quitensis. Ali, kot prijateljici iz filma Dokler sva še mlada precej bolj razumljivo razloži Cornelia: »Šaman je tam, oblečeni moramo biti v belo in piti brozgo iz perujske korenine. Potem imaš privide in izbruhaš svoje demone.«

Sliši se grozno. In v resnici je menda še huje, kot se sliši.

»Poznam ljudi, ki nažigajo intervale v klanec in prav tako izbruhajo svoje demone,« pravi Blaž, tekaški trener, ki pozna veliko ljudi, ki delajo intervale v klanec.

Rekreacija poživlja

Marsikdo bo rekel, da kolesarjenje vendar ni namenjeno sproščanju frustracij. Napaka! Seveda ne gre samo za sproščanje, ampak tudi za to. Z rekreacijo se po definiciji sproščamo in se krepimo. Beseda rekreacija izhaja iz latinskih re (spet) in creare (ustvariti), torej oživiti, obnoviti, znova ustvariti.

Demonom se lahko na primer uprete tudi tako, da si na zavidljivo ostro definirana meča tetovirate ogromnega zmaja. Šokiranim vrstnikom lahko razlagate, da ogenj, ki ga bruha pošast, simbolizira vaše strahove, ki ste jih ozdravili z dejanjem boleče poslikave telesa. Sliši se neumno, ampak isto si marsikdo misli, ko jim novopečeni kolesar v srednjih letih razlaga o pozitivnih učinkih intervalnega treninga na fizično in psihično počutje.

Bljuvanja pri maksimalnem srčnem utripu sicer večina ne bo doumevala kot nečesa sproščujočega. Ampak ljubitelji intervalov niso edini, ki bruhajo med zabavo – ali sproščanjem frustracij. Poznamo precej bolj nezdrave načine, ki izzovejo bruhanje, a imajo tudi precej škodljivih stranskih učinkov.

Je res treba bruhati, da bi se počutili bolje?

Kolesarjem ni treba k šamanu po psihedelični napitek ali pri tetovatorju trpeti neznosnih bolečin, da se znebijo demonov, ki jih nažirajo, ker pri 45 letih še nimajo otrok ali ker imajo otroke ali pa jih razjeda kaj tretjega …

Morda naporen delavnik izterjevalca dolgov, ali svetobolja, ker pri 45 letih niso uresničili tistega, kar so si želeli ali so to uresničili in vseeno niso srečni ali pa niso uresničili tistega, česar si niso želeli, pa je okolica to od njih pričakovala. Kaj je boljšega kot izbruhati demone med treningom in v nedeljo nabrisati konkurenco v kategoriji master D?

Je bicikel zdravilo za sproščanje nabrane jeze in lajšanje anksioznosti? Verjetno. Je dokončna odrešitev? Zagotovo ne. Bicikel je rekvizit, s katerim se zabavamo. Pandemija in maske gor ali dol – čeprav je videti, da imamo težav več kot kadarkoli prej, živimo v precej udobnem obdobju zgodovine človeka.

Že to, da je lahko ventil nekaj tako zabavnega kot je kolo, je dokaz, da nam niti ne gre slabo.