Giro 2022: 2. teden – uspavanka in marš

Razlike med najboljšimi v generalnem seštevku ostajajo majhne, prav pri vrhu skoraj nepomembne, a resnici na ljubo glede na traso nismo mogli pričakovati drugega. Da je bil drugi teden dolgčasen? Nikakor. Vseeno pa vladalo zatišje pred odločilnimi spopadi v tretjem tednu. V zadnjih šestih etapah se bodo kandidati za generalno razvrstitev aktivno spočili v četrtek, štiri etape so gorske z zaključkom bodisi na vrhu klanca bodisi po precej lahkem spustu. Če razlike ne bodo narasle, si bodo navijači grizli nohte do nedeljskega kronometra.

Girmayev kavelj 22

Kdor meni, da je Giro dolgočasen, podcenjuje atraktivnost etap, namenjenih kolesarjem, ki so brez resnih možnosti za zmage na klasikah in v gorskih etapah etapnih dirk. Že torek ni razočaral. Najprej se je bilo treba znebiti šprinterjev, potem je napadal celo Simon Yates, a favorita sta bila samo dva. Mathieu van der Poel je strašansko priljubljen, seveda zaradi ataktivnega načina dirkanja, a tudi ob napadih v zaključku te etape je bilo videti, da se predvsem boji šprinta z Biniamom Girmayem. Ne brez razloga: Eritrejec, ki je lahko v miru čakal na šprint, je imel prestavo več, morda tudi zato, ker je imel bolj spočite noge.

Giro je vozil Girmay skoraj perfektno. Malo je manjkalo, pa bi prvi dan oblekel rumeno majico. Ves čas je bil zraven in bi lahko z zmago in še petimi uvrstitvami v peterico resno računal na ciklamno majico. A na etapnih dirkah moraš biti zbran tako rekoč 24 ur na dan. Gledati v zamašek steklenice, ki jo odpiraš, je podobno, kot gledati v cev nabite pištole. Kavelj 22: še sreča, da je vsaj zmagal, a če ne bi zmagal, se niti ne bi ustrelil ...

Na polno tudi na pico

Van der Poelovo početje nam je všeč. Seveda mu najbolj ustrezajo težke dirke, a je težko razumljivo, da si želi greniti življenje sebi še celemu pelotonu dan na dan. V dvanajsti etapi je bil spet v begu, a se je ekipi splačalo. Zmagal je njegov moštveni kolega Stefano Oldani, potem ko so se vsi člani ubežne skupine ukvarjali bolj ali manj z van der Poelom. A je MVDP bežal še v štirinajti etapi, kjer ni imel skoraj nobenih možnosti, in v petnajsti, kjer ni imel sploh nobene šanse. Včasih imam občutek, da želi dokazati, da zmore vse, kar zmore Wout van Aert.

Njegovim napornim eskapadam sledi dan počitka, a če želi končati Giro in Tour, bi moral verjetno dirkati bolj taktno. Kot kaže, pa ne vozi počasi niti, ko se s cilja vrača do avtobusa: očitno se mu je res mudilo na pico. Morda pa njegov način dirkanja samo kaže, kako tudi sicer trdo trenira.

Ker je odšel Jakob Mareczko domov, ne bom presenečen, če bo van der Poel poskusil še v 18. etapi, ki je sicer namenjena šprinterjem. Ampak ...

Imajo šprinterji še kakšno priložnost?

Osip med šprinterji je, pričakovano, velik. Caleb Ewan ni počakal niti na 13. etapo, ampak je odšel domov po 11., ko spet ni imel nog. Je na račun treninga vzponov izgubil hitrost? Cees Bol je zaključil po 13. etapi, a ostaja za DSM v igri še presenetljivi zmagovalec 11. etape, Alberto Dainese. Giacomo Nizzolo je tudi že doma. Mark Cavendish je hendikepiran zaradi odstopa Michaela Mørkøva.

V taki situaciji je lahko očitati Arnaudu Demareu, da spet zmaguje zaradi manjše konkurence. Konec koncev ima edini popolno ekipo šprinterjev. Fernando Gaviria je blizu, a ima smolo ali pa se zapleta, vendar niti nima resnega vlaka in mora improvizirati. Ciklamno majico si je Demare praktično že zagotovil, če se bo seveda prebil čez klance. Če kdo, se bo on.

Zaradi osipa šprinterjev ni mogoče stoodstotno pričakovati, da bo v četrtek dejansko prišlo do mnoćičnega šprinta. Za to imajo interes Groupama-FDJ, Quick Step-Alpha Vinyl, DSM in UAE Emirates. A v UAE Emirates je Joao Almeida in če bo ekipa delala zanj v gorah bolje, kot v preteklih dneh, bodo na štartu napol mrtvi, ob tem pa bodo vedeli, da jih čakata še dva brutalna dneva. To bi pomenilo, da bo lovila ena ekipa manj. Pozabimo lahko na Bahrain Victorious s Philom Bauhausom, saj bo treba delat za Mikela Lando, morda za Pella Bilbaoa.

Precej pa bo tudi nezadovoljnih, ki na tem Giru niso naredili še ničesar in bodo obupano iskali skoraj zadnjo priložnost: na lepem lahko nastane ogromna skupina ubežnikov, ki jo bo nemogoče nadzirati. Marsikdo bo štedil z močmi v preteklih etapah – morda celo MVDP? AG2R-Citroen in Israel-Premier Tech niso naredili na Giru ničesar, EF Education-EasyPost bo poskušal v gorah s Hughom Carthyjem, Magnus Cort pa bi znal zablesteti prav v 18. etapi. A uspe mu lahko samo, če zraven ne bo Gavirie, Demarja, Daineseja, Bauhausa ...

Prva dva tedna dirka na izpadanje

Pri vrhu generalne razvrstitve nihče posebej ne izstopa, so pa nekateri odstopili ali izgubili možnosti tudi za deseterico. Tom Dumoulin je bil slab že na začetku dirke, potem dobil zagon z zmago Koena Bouwmana, a slednjič odstopil, ker praktično ni mogel dirkat. Simptomi, ki jih opisuje, spominjajo na dolgi covid, čeprav je zgodovina njegovih težav z motivacijo dolga in se najbrž vleče že od zadnjih let pri Sunwebu.

Eden največjih udarcev za zgodbo o letošnjem Giru je bila bolezen Romaina Bardeta. Kazalo je, da bo med dvema ali tremi največjimi konkurenti Richardu Carapazu, potem pa ga zdela bolezen z drisko. A prvi udarec za dirko je bil slab dan Simona Yatesa v deveti etapi na Blockhausu. Toliko bolj ga grize, da je potem zmagal v peklenski vročini v Torinu, in to s 15 sekundami prednosti. Etapna zmaga je bila zanj slaba tolažba, a ne pozabimo, da ima letos na Giru že dve in bo favorit še v štirih etapah, morda celo v nedeljskem kronometru.

Guillaume Martin dirka v skladu s svojim slovesom: zamočil je na Etni, se vzpel na četrto mesto v Neaplju, zaostal na Blockhausu, ostal na napačni strani grupe v Torinu in se z napadom vrnil v deseterico v nedeljski etapi. Boleče je, ker se zdi, da ga nihče ne jemlje resno in si mislijo, da ga bo prej ali slej odpihnilo.

Stara garda rešuje mlade borce

Movistar je računal na 24-letnega Ivana Soso, a jih rešuje 42-letni Alejandro Valverde, ki je tik za deseterico in z lepimi možnostmi, da se tja vrne – takoj, ko bo spet odneslo Guillauma Martina, če sem hudoben.

Astana-Kazahstan je računala na 28-letnega Miguela Angela Lopeza, ki je v najboljših letih, a je na tritedenskih dirkah odstopil četrtič zaporedoma. Ekipo v svoji zadnji sezoni rešuje 37-letni Vincenzo Nibali, ki je čvrsto na osmem mestu. Običajno je najboljši v zadnjem tednu in ima čedne možnosti za etapno zmago v 16. ali 17. etapi, ki se končata s krajšima, zapletenima spustoma.

Intermarche-Wanty-Gobert Materiaux morda ni računal na deseterico, a je 39-letni Domenico Pozzovivo zdaj čvrsto na petem mestu, kar je sicer tudi njegov najboljši končni rezultat na Giru. Dirka relativno neopazno, a je ves čas pri vrhu. Še najbolj opazen je bil v bistvu v vlogi leadouta za Girmaya v deseti etapi.

Strmine nad Torinom za zgodovino

Pred dirko smo precenjevali pomembnost nedeljske, petnajste etape, čeprav je bilo precej očitno, da zaključni vzpon s strmim prvim delom in čedalje bolj položnim preostankom ni najboljša odskočna deska za napade. Podcenili pa smo štirinajsto etapo v okolici Torina. Tako sem napisal v napovedi etape: »Norišnica. Ubežniki bodo dirkali svojo dirko. Specialisti za klance brez možnosti za dobro generalno uvrstitev bodo dirkali svojo dirko. Kandidati za rožnato majico bodo dirkali svojo dirko, a bodo razmišljali predvsem o precej bolj odločilni nedeljski etapi.«

Nisem se zmotil. Razen! Nihče ni razmišljal o nedelji. To je bila po mojem ena najboljših etap na grand tourih, čeprav sta klanca na Supergo in Maddaleno kratka – ali pa ravno zato. Pojavljajo se zamisli o več kratkih, krožnih etapah s krajšimi klanci, ampak verjetno je treba gledati širšo sliko: koliko takšnih etap je mogoče vzdržat?

Bora-Hansgrohe je vse šokirala z imenitno ekipno predstavo, ki je zrušila teorije, da se bosta Wilco Kelderman in Jai Hindley gledala kot pes in mačka. Dobro, Kelderman je že davno izpadel kot kapetan in se je lahko posvetil resnemu delu, preden sta se Hindley in Carapaz udarila za rožnato. Carapaz je po napadu od daleč sicer oblekel rožnato, a potegnil nekoliko krajšo v dvoboju s Hindleyjem, ki je pridobil več odbitnih sekund. Poraženca etape sta bila Joao Almeida in Mikel Landa, a sta jo odnesla kar dobro.

Juan Pedro Lopez je verjetno računal, da bo majico zadržal še ta dan, a to pač ni šlo ... morda bi bilo, kot so ocenjevali komentatorji na GCN, celo bolje, da bi prej popustil in v udobnejšem tempu do cilja izgubil manj časa. A boril se je za roza majico, ne za obstanek v deseterici, ki je še vedno realna.

Specialist brez možnosti za dobro generalno uvrstitev pa je bil seveda nihče drug kot Simon Yates ...

Nedelja, dan živih mrtvecev

S sobotnim desantom se je Bora-Hansgrohe sicer izpostavila napadom v nedeljski etapi, ko so lahko vsi iz Ineos Grenadiers, razen Carapaza, prihranili precej moči. Toda v nedeljo je šel lahko njihov vlak le toliko hitro, kolikor je bil sposoben kapetan v rožnati majici. Pa še padel je v začetku etape, a tega druge etape niso skušale obrniti v svoj prid tako, kot Ineos Grenadiers padca Simona Yatesa v četrti etapi.

Ubežniki, ki so prihranili nekaj energije prejšnji dan, so lahko tako resno računali na zmago in uspeh Giulija Cicconeja niti ni bil presenetljiv, bolj način, kako navidez zlahka jo je dosegel. Glede na to, da je želel dirkati na generalni seštevek, bo Ciccone zmago vseeno cenil precej bolj, kot Yates. Anglež je sicer na etapnih dirkah nestanoviten, a je sposoben tudi zmagati, za Cicconeja pa bi bilo verjetno bolje, če bi se posvetil manjšim ciljem.

Mini zgodba dneva je bila, da naj bi Pavel Sivakov pred Joaom Almeido zaviral, ko je Carapaz šprintal v cilj ... za 13. mesto. Kdo bi storil kaj takega? Seved,a nekdo, ki upa, da bo ustvaril več kot sekundo razlike in si s tem pripisal sekundo boljši čas. Da pa bi njegov kolega ob tem nalašč zaviral, je finta iz obupa, ki ne sodi na najvišjo raven dirkanja. Če je Sivakov seveda res zaviral.

Zadnji teden: pet odločilnih etap

Verjetno ima še vedno najboljše možnosti Carapaz, a ne more čakati. Hindley ima načeloma boljši šprint in lahko nabira bonifikacijske sekunde, njegova ekipa pa pušča odličen vtis. V 14. etapi je Bora-Hansgrohe Carapaza osamila in ga po svoje prisilila v prezgodnji napad. S tem je naredil olimpijski prvak dirko težko za vse, preprečil, da bi ga napadali kot obadi, z nekaj več sreče in energije pa bi lahko celo profitiral. Pričakujem njegov napad, navsezadnje se spodobi na poti do končne zmage tudi dvigniti roke v etapi.

Joao Almeida je vsakič znova v težavah, a se iz njih reši. Razen, če se ne. V soboto je izgubil precej časa. Energijo izgubljal na spustih in to se potem maščuje na vzponih. Težko razumljiv je tudi način dirkanja UAE Emirates Že z Gavirio in Maximilianom Richezejem je Almeida ob dva pomočnika, a priložnosti iščejo iz dneva v dan Rui Costra, Davide Formolo in Diego Ulissi. Almeida lahko računa na vožnjo na čas v zadnji etapi, a prav zato mu ostali ne bodo pustili dihati.

Mikel Landa zaostaja še pol minute več, a tik za njim je Pozzovivo, ki bi verjetno pred Girom podpisal peto mesto, potem ko pozimi sploh ni dobil pogodbe. Ostali zaostajajo precej več: Pello Bilbao je poleg tega v službi Mikela Lande, Emanuel Buchmann bo delal za Hindleya. Vincenzo Nibali zaostaja na osmem mestu že slabe tri minute, a vsaj Buchmanna in Bilbaoa bi morda lahko prehitel. Predvsem je simpatično, da razmišlja o etapni zmagi in da zanjo ni pripravljen žrtvovati dobre skupne uvrstitve. Dirkač od glave do peta!

Za zdaj še vedno mnogi računajo na končno zmago, torej se še ne dogaja, da bi kdo branil mesto med prvimi tremi ali petimi. Skratka, Giro se jutri začenja skorajda na novo, resda z manj favoriti in mnogo težkimi nogami. Kar pet etap pa bi bilo lahko odločilnih. Glede na videno lahko pričakujemo nepričakovano. Tudi to, da bo kdo želel izkoristiti za nori napad v slovenski, 19. etapi. Res se po prečkanju Kolovrata konča na drugi strani Italije, a v zamejski Sloveniji, na Stari Gori nad Čedadom.