En dan, dva šampiona grand toura

Mislim, da se še nikoli ni zgodilo, da bi na isti dan na grand touru zmagala dva kolesarja iz iste države. Ni se moglo zgoditi. Ko je bilo mogoče, pa sta zmagala Slovenca.

RCS Sport

Kolesarski svet bi obnemel, če se ne bi navadil na to, da Slovenca zmagujeta serijsko. Vajen je Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča. In če na sceni ni Pogačarja, je tu Jan Tratnik. Na Sloveniji najbližji etapi. Zmagal je v najlepšem mogočem slogu, ki si ga lahko zamisli ubežnik. Na dolgi, zahtevni etapi. Z dolgo solo vožnjo, ki mu jo je na koncu hotel pokvariti Ben o’Connor (NTT). Za gledalce in tekmovalca je bil zaključni obračun lepši, kot če bi prišel v cilj sam. Samo kakšno uro pozneje je z vsemi opravil Primož Roglič. Pričakovano, v njegovem slogu. Z majhno časovno prednostjo, a brez vsakega dvoma, da je spet daleč najmočnejši. Na njegove zmage smo se navadili. Vsi so vedeli, da bo zmagal.

Kalvarija na poti do zmage na Giru

Jan Tratnik ni serijski zmagovalec, je pa mož, o katerem bi lahko posneli film. Veliki mladinski talent je postal profesionalec leta 2011. Danes, ko dirkajo za ekipe World Toura mladeniči, ki še niso končali srednje šole, ne bi bilo to nič posebnega, takrat pa so bili časi drugačni. Še bolj kot danes, so profesionalni kolesarski svet prežemale skoraj srednjeveške dogme. Jan Tratnik je prišel v veliki Quicksep kot 21-letni, zelo obetaven, a nekoliko zalit mladenič. Ekipni zdravnik je ocenil, da je predebel in ga poslal hujšati. Jan je hujšal. In se zlomil. Kot se je verjetno še marsikateri kolesar. O tem je javno spregovoril tudi Jani Brajkovič.

Vendar Jan Tratnik ni obupal, tudi potem, ko je že naslednje leto izgubil mesto v ekipi. Vrnil se je domov v Radensko, potem pa je še štiri leta dirkal v Avstriji. Pet let je tekmoval na kontinentalni ravni in vmes leta 2012 zmagal na evropskem prvenstvu za mlajše člane, preden je leta 2017 dobil mesto v poljski prokontinentalni ekipi CCC Sprandi Polkowice. V svetovni seriji tako dirka šele od lani. Za leto 2021 po PCS še nima zagotovljenega mesta, vendar pa zmagovalci etape grand toura praviloma ne ostanejo brez službe.

Poskus samomora ali pametna taktika?

Ekipa, od katere se letos po komaj enoletnem sodelovanju poslavlja McLaren, letos ni med uspešnejšimi. Imajo devet zmag, a le dve na ravni World Toura. Z nekaj sreče pa bi imeli po Tratnikovi zaslugi tri. V peti etapi dirke Pariz–Nica je imel namreč zmago v žepu, a so ga šprinterji ujeli in prehiteli manj kot sto metrov pred ciljem.

Tokrat je peloton pustil ubežnike pri miru in skoraj bi lahko rekli, da sta se po Furlaniji - Julijski krajini vozili dve glavnini. V begu je bilo namreč 28 kolesarjev, Jan Tratnik pa je ostal sam več kot 40 kilometrov pred ciljem. Morda se je zdelo soliranje tako daleč od cilja kot samomor, a po mnenju analitikov je storil, kar je bilo najpametneje. Kot odličen kronometrist – v sobotni vožnji na čas je bil deseti – si je lahko privoščil enakomerno samostojno kolesarjenje in se izognil nategovanju na klancih. Obenem pa je dirkal dovolj pametno, da mu je tokrat ostalo dovolj moči tudi za zadnji klanec. Ben o’Connor blesti na vzponih, ampak v torek je bila po več kot 220 kilometrih Tratnikova dirka.

RCS Sport

Jan sicer ne zmaguje veliko, ampak če zmaga, se govori o njem kot o velikem junaku. Lani je na kronometru na Dirki po Romandiji za sekundo prehitel Rogliča, včerajšnja zmaga pa je njegova druga na dirkah World Toura. In brez dvoma tudi najlepša.

Mi vsi smo kolesarji

Ko se skušam vzdržati evforije in ostati objektiven, sem morda prestrog v poudarjanju, da Slovenija vendarle ni velesila v kolesarskem svetu, ki ga obvladujejo precej večje države s precej daljšo tradicijo. Tudi od včeraj, po letošnji deveti in deseti slovenski zmagi na dirkah World Toura, še vedno trdim, da so velesile Francija, Belgija, Italija, Kolumbija, Nizozemska, Španija, Avstralija, Nemčija, Danska, Velika Britanija (…). Po svoje imam prav. Vendar se tudi motim.

Slovenija je z deveterico kolesarjev v ekipah World Toura, brez kolesarja v ekipah Pro in s samo dvema kontinentalnima ekipama smešno majhna. Ampak, na svetovnem prvenstvu je bil slovenski spremljevalni avto na prvi poziciji, kar je čast, pa tudi precej praktična posledica. Na avtu je bila številka eno zato, ker je Slovenija prva na Ucijevi lestvici držav. Pred vsemi zgoraj naštetimi, ki se zvrstijo do enajstega mesta. 10.437 točk so zbrali SLovenci, več kot tisoč več, kot Francozi z vsemi svojimi 61 tekmovalci v ekipah svetovne serije.

Res pa je, da sta 8.790 točk prinesla Primož Roglič na prvem in Tadej Pogačar na drugem mestu. Wout van Aert in Mathieu van der Poel, najatraktivnejša kolesarja na enodnevnih dirkah in ob Alaphilippu gotovo tudi najbolj priljubljena, sta po točkah daleč za njima.

Ob tem pa je treba opozoriti, da bi bila Slovenija brez najboljših dveh komaj v dvajseterici in na svetovno prvenstvo bi se komaj kvalificirali s šestimi tekmovalci. Kolesarji opravijo svoj posel vrhunsko. Glede na traso letošnje Vuelte, kjer lahko skoraj vsak dan zmaga ubežnik, lahko več kot samo upamo, da bo roke v zrak dvignil tudi Matej Mohorič.

Na organizacijski ravni pa je treba poskrbeti za to, da se ne bo čakalo na nove diamante, ki jih izbrusijo v slovenskih klubih na bolj ali manj altruističen pogon. Slovenija je globalna sila in tako mora tudi razmišljati ter izkoristiti uspehe za čvrstejše temelje v vrhunskem športu – in izven njega. Vendar ne na amaterski ravni, temveč na rekreativni in praktični, ki zajema vsakodnevno kolesarjenje kot obliko transporta. Vsi smo namreč kolesarji in predsednik KZS Tomaž Grm to razume, kot je lepo razložil v podkastu Kofirajd. Tudi zato je ta oblika tekmovanja, rekreacije in transport tako lepa. Ker je tako raznolika.

Vsak, tudi študent z razmajanim biciklom. bi si moral želeti biti del Kolesarske zveze Slovenije, po enakem principu, kot so vozniki avtomobilov člani AMZS. Ker se jim na nek način splača. V kolesarstvu pa imamo še to prednost, da ga promovirajo vrhunski ambasadorji.

 

Komentarji

bostjan.potocnik2
21. 10. 2020 20:36

Slovenija je tretja država, ki ji je uspelo na isti dan zmagati etapo na Giru in Vuelti, pred njo sta bili Italija 2x in Belgija.

Matej Zalar
22. 10. 2020 08:29

Aha, zanimivo! Upajmo, da je Slovenija tudi zadnja...

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik? Ustvari račun.