Ekipna zmaga Jumbo-Visme. Pogačarjeva peta zmaga na grand tourih.

Jumbo-Visma je razbila Ineos Grenadiers in potolkla Egana Bernala. Neusmiljeno eksekucijo je znal izkoristiti Tadej Pogačar. Sta Slovenca res za razred boljša? Niti ne, sta pa odločno boljša.

A.S.O./Pauline Ballet

Po PCS-ovi enačbi je bila včerajšnja etapa druga najtežja na letošnji dirki, zahtevnejša bo samo še 17., edina z dvema gorskima ciljema ekstra kategorije in edina, kjer se bodo vzpeli več kot 2000 metrov nad morje. Jasno je bilo, da Ineosu Grenadiers zmanjkuje časa. Nekaj so morali narediti včeraj. Toda cel dan so bili do zloma popolnoma neopazni. Potem jih je gledal cel svet. To so bili boleči posnetki. Kdor je kdaj kolesaril in tekmoval ter je količkaj empatičen, je moral trpeti skupaj z Eganom Bernalom. Nečesa se moramo zavedati: jutri se lahko enako zgodi Tadeju Pogačarju (UAE Emirates) ali Primožu Rogliču (Jumbo-Visma). Lahko pa se zgodi tudi koronavirus. Danes, med dnevom počitka, poteka nova serija testiranj, rezultati bodo znani jutri zjutraj.

Pobeg v pričakovanju končnega obračuna med generali

Etapa se je začela porazno za Sergia Higuito (EF Pro Cycling), ki ga je ob menjavi z izmene sklatil Bob Jungels (Deceuninck-Quick Step). Kolumbijec je med lovom padel še enkrat. Medicinska služba mu je po kritikah, ker so kljub očitnim znakom pretresa možganov v 13. etapi dovolili nadaljevati Romainu Bardetu (AG2R La Mondiale), prepovedala nadaljevanje dirke. Tako je v pelotonu ostalo samo še 156 kolesarjev – dobrih 88 odstotkov vseh, ki so štartali v Nici.

A.S.O./Pauline Ballet

Boj za ubežno skupino je bil neizprosen. Peter Sagan (Bora-Hansgrohe) je kot obseden skakal v ospredje, a Sam Bennett v zeleni majici se ga je držal kot klop. Je pa uspelo Matteu Trentinu (CCC). Po slabih 30 kilometrih se je, prej kot je marsikdo pričakoval, sestavila simpatična osmerica ubežnikov. Premalo jih je bilo, da bi lahko računali na zmago, med njimi je bil tudi Pogačarjev kolega Marco Marcato, se je pa obetal boj na gorskih ciljih.

Na letečem cilju je seveda zmagal Trentin, a se je moral potruditi, saj je šprintal tudi Niccolo Bonifazio (Total Direct Energie) in se s tem, kot je cinično ugotovil Dan Lloyd na Eurosportu, s 37. mesta prebil na 26. v točkovnem seštevku. No, glavnina je imela na voljo samo boj za deveto mesto in spet se je ponovila stara zgodba z vrstnim redom Bennett-Mørkøv-Sagan.

A.S.O./Pauline Ballet

Trentin težko računa na to, da bo Slovaka, kaj šele Irca, premagal na cesti, seveda pa se zaveda, da morata oba najprej priti do Elizejskih poljan, tam pa bo za Trentina koristna vsaka točka prednosti pred ostalimi. Mimogrede je po letečem cilju pomagal Italijan še ekipnemu kolegu in tovarišu v begu Simonu Geschkeju. V ospredju se je sicer razvil boj za točke na gorskih ciljih, toda to je šele začetek. Jasno je bilo, da nihče ne bo mogel sleči Beonita Cosnefroyja (AG2R La Mondiale), čeprav je po zgodnjem poskusu pobega obtičal v pelotonu.

Kolumbijec v šprinterjevem mlinu

Jumbo-Visma je redčila peloton že na Selle de Fromentel in 63 kilometrov pred ciljem so že odpadli Bernalovi pomočniki Andrey Amador, Richard Carapaz (ki je na začetku etape padel) in Dylan van Baarle. V 25-erici preživelih je trpel tudi Pavel Sivakov, spredaj pa je bilo okoli rumene majice še pet rumeno-črnih.

A.S.O./Pauline Ballet

Glavnino je mlel odlični Robert Gesink, v ospredju pa smo videli tudi Jana Polanca (UAE Emirates). Na spustu se je okoli Bernala spet zbrala četica črno-rdečih, ampak vsi so vedeli, da razpadajo. Medtem je delovala Jumbo-Visma še skoraj bolje kot v najboljših časih Sky. Gesink se je na Cole de Biche izmenjeval z Woutom van Aertom in potegnil še na Grand Colombier.

Potem je prišel na čelo van Aert. Že 13 kilometrov pred ciljem sta spustila Nairo Quintana (Arkea-Samsic), ki morda še trpi posledice padca v prejšnji etapi, in Bernal, ki ni imel prav nobenega opravičila. Odpadla sta, ko je vlekel mož, ki premaguje šprinterje. Ko je van Aert vendarle popustil, se je zlahka peljal v cilj za Bernalom – potolčena žrtev, ki je kar naprej zmajala z glavo, in njegov krvnik, še vedno čvrst kot granit, po katerem bo naskakoval zmago na Pariz–Roubaixu.

A.S.O./Alex Broadway

Tokrat bela majica močnejša od rumene

Med preživelimi nihče ni niti pomislil, da bi skočil s tega vlaka – z eno izjemo. Že 7 kilometrov pod vrhom je poskusil Adam Yates (Mitchelton-Scott), kar je bilo noro, a pogumno. Tom Dumoulin (Jumbo-Visma) je devetsekundni zaostanek izničil zanesljivo in spet se ni dogajalo nič. Roglič je planil iz Dumoulinovega zavetrja šele 600 metrov pred ciljem, a ne dovolj dobro, da bi z repa stresel Pogačarja. Za njima je skočil tudi Sepp Kuss, očitno zato, da bi še enkrat potegnil za Rogliča. Zraven sta bila samo še Miguel Angel Lopez (Astana) in prerojeni Richie Porte (Trek-Segafredo), ki se je isztrelil slabih 400 metrov pred ciljem.

Na strmi rampi so sekunde tekle počasi in bilo je očitno, da Porte nima možnosti v šprintu, ampak nabiral je sekunde, poskrbel za to, da je odpadel tudi Lopez in bil morda nekoliko v napoto Rogliču, ki ni takoj opazil, da po levi prehiteva Pogačar. Nekateri so ocenili, da mu je Roglič prepustil zmago, vendar ne bi rekel. Pogačar je velik kaliber in takim se ne prepušča bonifikacijskih sekund. Tokrat je bil Pogačar močnejši in je odščipnil štiri sekunde.

A.S.O./Pauline Ballet

Težave v najbogatejši ekipi

Po dirkah po Ainu in Dofineji so bili morda relevantni pomisleki, ali je morebiti Jumbo-Visma v formi prezgodaj. Špekulacije, da v britanski ekipi blefirajo, pa so bile povsem neresne. Če je dirka druge kategorije še lahko poligon za trening, pa to ne velja za dirko World Toura. Dirka po Dofineji je več kot generalka za Tour. Tam se krepita moštveni duh in samozavest, vsi pa si želijo tudi zmagati in se vpisati med največje, kot se je leta 2010 Jani Brajkovič.

Ekipa Davida Brailsforda enostavno ni več taka, kot je bila v časih Skyja. Najprej jo je lani zapustil Rod Ellingworth, ki zdaj postavlja šampionske temelje za Bahrain-McLaren. Še večji šok pa je bila letopšnja nepričakovana smrt Nicolasa Portala, poveljnika v ekipi športnih direktorjev. Nekdanji športni direktor v Skyju Sean Yates je za l’Equipe opozoril na to, da se Ineos Grenadiers enostavno ne znajde v vlogi, ko niso najmočnejša ekipa na dirki, in da ob odsotnosti Portala vodstvo ekipe tudi na dirki ne deluje učinkovito.

A.S.O./Pauline Ballet

Očitno ne znajo improvizirati in se prilagoditi na spremenjene razmere, ki so tudi posledica prekinitve sezone zaradi koronavirusa. Ineos Grenadiers se ni mogel pripraviti tako kot prejšnja leta, priprav kolesarjev enostavno niso mogli imeti pod tako dobrim nadzorom. Egan Bernal je sam treniral v Kolumbiji. Dava Brailsofrda je presenetila tudi slaba forma Chrisa Frooma in Gerainta Thomasa, ki bo sicer danes v kronometru poskušal sleči rumeno majico Simonu Yatesu (Mitchelton-Scott) na Dirki Tirreno-Adriatico.

Po bitki nekateri generali trdijo, da je bila napaka tudi izločitev zmagovalcev petih Tourov iz moštva za Dirko po Franciji. Morda. Ali pa ne. Bernal je preslab in mu ne more pomagati nobena ekipa. Verjeti, da bi lahko Thomas po Kolumbijčevem polomu premagoval Rogliča in Pogačarja, je optimizem.

A optimistično je bilo pričakovati tudi, da bo Bernal kar zmagal. Še vedno trdim, da je lani oblekel rumeno majico z obilico sreče, po prekinitvi 19. etape zaradi plazu. Zmagal je kot Thomasov pomočnik ali kvečjemu kot so-kapetan. Lani so mu še lahko dovolili pobegniti. Letos mu tega ne bi pustil nihče. Vendar pa nikdar niti ni bil v položaju, ko bi se lahko izkazal za šampiona.

Sta Slovenca za razred boljša?

Ne.

Res pa sta tako dobra, da v normalnih okoliščinah ostali ne morejo upati niti na rumeno niti na belo majico. Pogačar in Roglič sta bila včeraj spet daleč najmočnejša v zaključku, a vse ostalih nista prehitela za več deset sekund ali za eno minuto. Razlike so še vedno majhne. Tudi Rigoberto Uran (EF Pro Cycling), Lopez, Yates, Porte, Mikel Landa (Bahrain-McLaren) in navsezadnje Enric Mas (Movistar) se peljejo odlično, zmanjka jih šele v zaključku.

Ogledal sem si generalno razvrstitev najboljše deseterice v zadnjih desetih letih. Med prvim in desetim ni bila razlika še nikoli tako majhna (5:12). Letošnji Tour je izenačen. Brez dvoma tudi zaradi specifične trase z edinim kronometrom tik pred koncem dirke in zaradi taktike najboljše ekipe, ampak številke so take, kot so. En malo slabši dan in že lahko majica zamenja lastnika. Včeraj sta se zlomila Quintana in Bernal. V naslednjih etapah se bo morda kdo drug.

A.S.O./Pauline Ballet

Veliko časa je pridobival pravzaprav samo Tadej Pogačar, ki je v sedmi etapi zaradi smole in vetra izgubil 81 sekund – do včeraj jih je nazaj pridobil 41. Njegova težava je šibka ekipa. Dokler gre vse kot po maslu, seveda lahko z zvito vožnjo in predvsem močjo enostavno sledi rumeni majici. Težava je, če ostane brez pomočnikov v težavah. Dober domestique mu lahko stisne v roko gel ali posodi kolo. Letos je na dirki v podobnem položaju kot je bil lani Bernal. Naslednje leto bodo vsi vedeli, da ga zanima samo rumena majica. In v tem primeru mora imeti poleg nog tudi dovolj dobro ekipo.

A.S.O./Alex Broadway

Oglejte si moštvo Jumbo-Visme in tresle se vam bodo hlače

Za razred boljša od drugih je kvečjemu Jumbo-Visma kot ekipa. Pogačar jim ne bi mogel pobegniti, to je priznal sam. In vprašanje je, kako daleč bi prišel Roglič, če bi napadel že daleč pred ciljem, za kar pa seveda ni bilo nobene potrebe. Tom Dumoulin je včeraj pridobil dve mesti in je zdaj med deseterico, pred njim pa je še nekaj etap in kronometer na Planche des Belles Villes.

A.S.O./Pauline Ballet

Ker se tudi po slovenskih bifejih pojavljajo vprašanja o kredibilnosti tako premočne ekipe, je treba omeniti, da njihovi kolesarji niso eksplodirali šele letos ali lani. Tom Dumoulin je zmagovalec Gira. Sepp Kuss je – od včeraj – 26 letnik, ki se z leti razvija v čedalje boljšega pomočnika in je zanesljiv, ko dobi svojo priložnost. George Bennett že od nekdaj velja za talentiranega kolesarja in že pred tremi leti je zmagal na Dirki po Kaliforniji. Robert Gesink dirka na 17. tritedenski dirki, petkrat je bil že v deseterici, na Touru leta 2016 je bil 6. Wout van Aert je bil pred kariero cestnega kolesarja trikratni svetovni prvak v ciklokrosu. Tony Martin pa je bil štirikrat svetovni prvak v kronometru.

A.S.O./Pauline Ballet

Ob pogledu na tako moštvo bi se vsakdo – po besedah Simona Yatesa na lanskem Giru) usral v hlače.

Komentarji

Chavanel14. 9. 2020 ob 13:52

Včasih smo za dobre komentarje in clanke morali brskati po britanskih blogih z neznanimi avtorji, do katerih si prišel samo z nasvetom od ljudi, ki kolesarstvo dejansko spremljajo 10+ ur na dan. Tisti, ki znamo kaj prebrati po nizozemsko, smo si lahko pomagali s kakšnimi flamskimi vsebinami. Danes pa imam na voljo spletno stran v slovenščini, ki prekaša vse to. Odlicni prispevki, le tako naprej!!!

Martin15. 9. 2020 ob 07:18

Se popolnoma strinjam! S takim uvidom piše zgolj Philippa York (bivši Robert Millar). Forza Runda!

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.