Dopingiranca skrbi … cepivo

Nekako je tudi v svetu, polnem skepse, prevladalo splošno prepričanje, da nas lahko samo cepivo reši pandemije. Težje pa bo prepričati skeptične posameznike. Skoraj neverjetno se zdi, da so nasprotniki cepiva ljudje, ki vnašajo strupe v telo s kajenjem, rekreativnimi drogami in navsezadnje tudi z običajnimi zdravili. Prav na dan, ko so se na ekipnih pripravah v Združenih arabskih emiratih cepili vsi kolesarji in člani osebja ekipe UAE Emirates, pa se je na Facebooku v zvezi s cepljenjem oglasil še nekdanji čudežni deček Riccardo Ricco.

Igle so bile del njegovega vsakdana

Raztogotila so ga mnenja, da bi moralo biti cepljenje obvezno in na Facebooku je zgroženost izrazil z vsemi običajnimi prvinami jeznega komuniciranja na tem družabnem omrežju – od štirikratnih klicajev in brez vseh ostalih ločil, pa do trditve, da pozna neke zdravnike, ki vedo več od drugih zdravnikov.

»Bral sem mnenja mnogih ljudi ki pravijo da bi moralo biti cepljenje obvezno!!!! Se šalimo!!!! S svojim telesom delam kar sam hočem. Nihče me ne more prisiliti da naredim nekaj kar ima lahko negativne učinke na moje telo in zaradi česar bi bil edini ki bi bil oškodovan Zato: Lahko tudi vas cepijo z kdo ve katerim sranjem a ne zajebavajte ljudi kot sem jaz ki smo dobro obveščeni (s strani prijateljev zdravnikov) in ne bomo vzeli prekletega cepiva zaključeno«

Nekaj je res: Riccardo Ricco je s svojim telesom počel, kar je sam hotel. Verjetno je to res počel bolj ali manj prostovoljno. Že na začetku njegove profesionalne kariere so se vzbudili določeni sumi zaradi visokih vrednosti hematokrita. A ko je sklenil pogodbo z ekipo Saunier Duval, je športni direktor Mauro Gianetti pri Uciju dosegel, da so Riccove visoke vrednosti hematokrita prepoznali kot naravne.

Strup v majhni flaški

Zaradi atraktivnih napadov, ko se je zdelo, da ima tri prestave več od ostalih, si je prislužil vzdevek Kobra. Leta 2008 je po dveh etapnih zmagah na Giru in skupnem drugem mestu – ki ostajajo zapisana na njegovem seznamu dosežkov – v atraktivnem slogu zmagal v dveh etapah tudi na Touru. V 12. etapi ni štartal, ker so v njegovi krvi odkrili sredstvo CERA, takrat v športu nov preparat, ki je nadomestil eritropoetin. Ricco je očitno že takrat poznal dobro obveščene zdravnike.

Obtožili so ga, da je uporabljal strupene substance, on pa je seveda trdil, da je nedolžen: »Zelo sem zagrenjen. Noč sem preživel na policijski postaji, kjer je bilo, kot v zaporu. Preiskovalni sodnik je poslušal kar sem imel povedati. Preiskali so moje torbe, a našli le nekaj vitaminov, ki jih uporabljamo vsi, in se odločili, da me spustijo domov.«

So pa neuporabljene pripravke za injiciranje našli v njegovi hotelski sobi in kasneje je prišlo v javnost, da je skušal že po četrti etapi Toura pobegniti kontrolorjem, s čimer je dosegel le to, da so ga testirali po vsaki etapi. Kasneje je priznal, da se je dopingiral, ob izreku dvoletne prepovedi nastopanja pa izjavil, da je zagrenjen, ker je pričakoval razumevanje. Kazen so mu zaradi vzornega sodelovanja skrajšali na 20 mesecev.

Drugi poskus, drugi greh

Leta 2010 je že dirkal na prokontinentalni ravni, do konca avgusta za italijansko Ceramico Flaminio. Sezona je bila uspešna, zmagal je kar desetkrat, med drugim na Dirki po Avstriji, in še isto sezono sklenil pogodbo z nizozemskim Vacansoleilom.

Že naslednja sezona se je končala bedno, skoraj tragično. Konec januarja je dobro dirkal na enodnevni dirki v Franciji, čez teden dni pa je pristal v bolnišnici v kritičnem stanju zaradi sepse in odpovedi ledvic. Razlog? Krvna transfuzija z lastno krvjo, ki jo je očitno shranil preveč po domače in ji je po 25 dneh potekel rok trajanja. Bržkone ga je rešilo to, da je krvno transfuzijo izvedel v družbi tedanje partnerke, tekmovalke v ciklokrosu Vanie Rossi. Mimogrede, leta 2010 so tudi v njenem vzorcu krvi odkrili sredstvo CERA, v vzorcu B pa ne, zato so jo oprostili

Ricco naj bi zdravniku v bolnici razkril, da je izvajal transfuzijo, kasneje pa je to zanikal, a obenem napovedal zaključek kariere. Drugače ni moglo biti: leta 2012 je dobil 12-letno prepoved. Za Gazetto de la Sport je pred leti vseeno napovedoval, da se bo preteku kazni, ko bo dopolnil 40 let, vrnil na sceno. Četudi s svojo lastno ekipo, je trdil.

Tretji greh

Vprašanje pa je, ali kolesar, za katerega se govori, da se je dopingiral že kot mladinec, sploh zna dirkati in trenirati čist. Odgovor smo morda dobili leta 2014, ko ga je italijanska policija zalotila na parkirišču McDonaldsa v Livornu. Ni prišel na hamburger s krompirčkom. V okviru njemu posvečene, večletne operacije Kolesarska steza, so ga zasačili v družbi dveh preprodajalcev dopinga. Kupiti je skušal EPO in testosteron. Ricco se je zagovarjal, da se je tam znašel slučajno – »ob nepravem času na nepravem mestu«.

Zaradi tretjega greha so ga suspendirali doživljenjsko. Verjetno tudi v njegovo dobro.

Skrbi ga cepivo. Ga je skrbel doping?

Ne. Vsaj glede zdravje, ne.

Za časopis La Gazetta della Sport je pred leti govoril o splošni razširjenosti dopinga in iskal razloge zanj v tem, da šport vodi denar in da tako delujejo tudi agenti in menedžerji. Vse to smo še slišali, bolj zanimivo je njegovo mnenje v zvezi s samim dopingiranjem: »Pomoč s kemijo pod nadzorom zdravnika, četudi se ji reče doping, je manj nevarna, kot hipotetično dirkati na Touru na kruh in vodo.« Dodal je še misel o mehanskem dopingu: »Lahko dodam, da imam raje kemični kot mehanski doping. Tako moraš imeti vsaj pogum staviti na samega sebe. Z motorji pa je to drugi šport. Nikoli ne bi mogel uporabljati motorja. Počutil bi se kot drek.«

Na vprašanje, ali se je bal dopinga, pa je odgovoril: »Da. Bal sem se, da me bodo ujeli na protidopinškem testu. Zaradi tega razloga sem vedno naredil manj, kot so rekli. Nikoli me ni skrbelo za moje zdravje.«

Že pred leti se je lotil sladoledarskega posla, sprva na Tenerifu, kjer je imel idealne pogoje za trening, pred časom pa se je vrnil v Italijo, kjer z nasmeškom na obrazu prodaja svoj lasten sladoled. Dobro bi bilo, če bi se držal tistega, kar obvlada.