Dan, ko sta zavladala Slovenca

Redko sem evforičen in morda bom po prespani noči razmišljal drugače, a zdaj sem prepričan, da je 6. september 2019 največji dan v zgodovini slovenskega kolesarstva. Slovenci so že zmagovali na svetovnih prvenstvih v mlajših kategorijah, Andrej Hauptman ima bronasto medaljo s svetovnega prvenstva v Lizboni, Primož Roglič srebrno s kronometra na svetovnem prvenstvu v Bergnu … ampak tokrat se je prvič zgodilo, da sta na svetovnem odru premagala ves svet kar dva Slovenca. In ob tem smo skoraj pozabili, da je dobršen del dneva majico državnega prvaka v begu na eni najtežjih etap razkazoval tudi Domen Novak.

Se še spomnite ekipnega kronometra?

Skozi cilj 12. etape sta Roglič in Pogačar pripeljala skupaj in zabavala sta se, kot da sta se vrnila s kolesarskega izleta. Naslednji dan sta razbila ves svet. In spet sta bila videti, kot da sta na izletu. 25-odstotni klanec se že nikoli ni zdel tako položen. In kolumbijski hribolazci v hribih še nikoli niso bili tako nemočni.

Po polovici dirke rezultati ne kažejo, da je Rogliču smola na ekipnem kronometru precej zapletla življenja. Ne kažejo niti, da je smola na ekipnem kronometru zapletla življenje tudi Tadeju Pogačarju. Po uvodni etapi je zaostajal za Miguelom Angelom Lopezom debelo minuto. Danes pa je oblekel belo majico.

Boljša na vseh terenih

Po strašljivem porazu v torkovem kronometru je bilo jasno, da Movistarju in Astani preostane le upanje, da se bo Primož Roglič zlomil. Moštvi Astane in Movistarja sta bržkone celo močnejši od Jumbo Visme, zato je bilo pričakovati pritisk na vse ali nič, kar je briljantno izvedla Astana, a kaj, ko Lopez še zdaleč ni spominjal na Supermana, napad Quintane pa je bil jalov in je bil verjetno bolj v funkciji pomoči Valverdeju.

Ne le dolgih sekund in celo debelo minuto, Pogačar in Roglič sta majhnima in žilavima Kolumbijcema na njunem domačnem terenu odščipnila še dobršen del samozavesti. Roglič ni boljši samo v vožnji na čas, kot nekoč Miguel Indurain, s katerim so Rogliča ponesrečeno primerjali v slovenskem časniku. Boljši je tudi na nečloveško strmih klancih.

Kaj si mora šele misliti Angel Miguel Lopez? Pri 25 letih sploh ni več tako mlad, majico pa mu je slekel 20-letnik, ki mu bo, tako kot verjetno Egan Bernal, štrene mešal še do konca kariere. Kolumbijci se bodo morali pogovoriti o vožnji na čas. Danes s slabim kronometrom ni več mogoče zmagati na tritedenski dirki, ne glede na to, da so jih organizatorji v zadnjih letih skrajšali in da ravninskih izvedb skoraj ni več. In Tadej Pogačar ima največ rezerve prav v kronometru. Res je, da jo imata tudi Angel Miguel Lopez in še posebej Nairo Quintana. A pri njima ni videti, da bi skušala to rezervo poiskati.

O državljanski dolžnosti

Od Primoža Rogliča nismo pričakovali dosti manj od tega, kar nam kaže zdaj. Od Tadeja Pogačarja pa je morda kdo pričakoval, da se bo Vuelte lotil kot šolar. Morda je bila njegova akcija v šesti etapi na Ares del Maestrat, kjer je ob izdatnem razmetavanju z energijo pridobil pičli dve sekundi, videti kot napaka. A obenem je bila to akcija samozavestnega moža, ki zdaj dokazuje, da dobro ve, kaj dela.

Do cilja je še osem etap in zaradi specifik tega športa njuna položaja še zdaleč nista zakoličena. Toda samomorilske akcije, ki jih bo med tekmeci verjetno vse več, so skoraj vedno obsojene na propad. Navsezadnje je tekmecev malo … medtem ko sta Primož in Tadej – letos še – zaveznika …

In potem je tu še Andrej Hauptman, ki spremlja Tadeja Pogačarja iz spremljevalnega avtomobila ekipe UAE Emirates. Po Giru je selektor slovenske reprezentance še razmišljal, ali naj sprejme službo športnega direktorja … ob letošnji Vuelti pa se zdi, da je to njegova državljanska dolžnost. Verjetno je nekaj posebnega spremljati na svetovnem odru fanta, ki ga poznaš, že odkar je vozil z mladinskimi prenosi. »Hvala … kaj češ ...« mi je po etapi odgovoril na mojo čestitko in retorično vprašanje: »Pa daj nehaj, no, kaj je to?«

To je očitno realnost slovenskega cestnega kolesarstva. Ki pa še zdaleč ni nekaj samoumevnega.