10 pravil za kolesarjenje s šibkejšimi

Ko gre zares, ni nobene milosti: kolesar postane kolesarju volk in bo naredil vse za zmago, tudi če je cilj pri krajevni tabli Kurja vas. Na sproščeni rundi pa je idealna grupa kot idealna socialistična družba. Močnejši pomagajo šibkejšim, ki tega ne izkoriščajo za podle namene. Toda grupa kolesarjev, ki se ne žre med seboj, je redek pojav. Vedno se najde nekdo, ki pokaže hudiča. Včasih nevedé. In ni hujšega kot cel dan kolesariti v nehomogeni skupini, kjer se po nepotrebnem ves čas čaka: ne zaradi tistih, ki so počasnejši, ampak zaradi hitrejših.

1 Postavite pravila!

Pravzaprav ni nič narobe z rundo, kjer se kolesarji med seboj zmrcvarijo po principu drži ali spusti. A je prav, da se postavi pravila vnaprej in da so jasna. Kako hitro gremo do klanca? Ali na vrhu čakamo vse ali počakamo samo pet minut? Kje so postanki? Kje so leteči in gorski cilji? Določite jih vnaprej. Določite tudi, kaj je namen runde. Je to kofirajd, trening ali celo dirka?

2 Držite se pravil!

Stara kolesarska laž: »Danes gremo počasi.« A izkaže se, da počasnost dojemamo zelo, zelo različno. Še huje: števec kaže 35 km/h, vsi že čutijo noge, a en in isti patron trdi, da ni tempo nič posebnega. Na Stravi bo rundo naslovil: »Razpeljava.«

Pravil torej ni težko sprejeti, težko se jih držati. Če kje, se demokracija v kolesarstvu izrodi v anarhijo in običajno v njej prevladajo močnejši, torej hitrejši, ne pa pametnejši. Zato najbolje funkcionirajo runde z avtoritativnim, a empatičnim vodjo.

3 Skakača pusti, da skače sam sebi!

Za to, da se skupina raztrga, običajno ni kriv prvi, ampak drugi: tisti, ki gre za njim. Dva sta običajno dovolj, da se razvija dirka in skupina razpade na prafaktorje. Tega nočemo. Nadaljujte v enakem tempu, divjak pa naj se sam odpelje imaginarnemu cilju naproti. Tam ga ne bodo čakale ovacije. Čakal bo on, ko bo ugotovil, da je skočil samemu sebi: ni zmagal, ker je bil najmočnejši, ampak zato, ker je edini dirkal.

4 Držite se skupaj!

Skupinske vožnje so zabavne, ker so skupinske. Zaradi tega so hitrejše. In zato so zabavne. A prehitro se zgodi, da skupina razpade. In ko se spet mukoma konsolidira, že na naslednjem nadvozu spet vozi vsak sam. Tako ni nujno le zaradi tistih, ki skačejo sami sebi. Vsi, od prvega do zadnjega so odgovorni za to, da ostane grupa en dobro delujoč organizem. Zato ne sanjari, ampak bodi pri stvari in poskrbi, da se ne bodo delale luknje. Velja za šibkejše in tudi močnejše. Že res, da boš sam z lahkoto priključil, potem ko boš zategnil šprinterice, ampak skupina lahko zaradi te malenkosti razpade.

5 Ob menjavi ne pospešuj!

Klasična napaka: kdor pride spočit na veter, takoj malo doda. Kilometerček na uro ali dva, saj to ni nič takega … a povej to tistemu, ki mora priključiti, potem ko je bil zadnjih pet minut na vetru. Glavna težava je učinek elastike, ki nastane ob vsakem pospeševanju, ker vsak naslednji v vrsti za trenutek zamudi. Zato je vsak naslednji prisiljen pospeševati še malo bolj, vse do zadnjega: to pa je tisti, ki je dal izmeno in mora zdaj še loviti priključek.

6 Štartaj počasi!

Elastika je še očitnejša, ko štartamo z mesta. So skupine, ki razpadejo na kilometru nič in potem pri vsakem naslednjem križišču ali semaforju. Računate lahko na to, da bo med šestimi kolesarji vedno eden zamudil sekundo ali tri že zato, ker šari po žepih, drugi pije, tretji ima silne težave pri vpenjanju v pedala. Sanjačev treba ravno čakat v nedogled, sicer se bodo razvadili, a se tudi ne spodobi pohoditi od štarta na polno.

7 Vleci dlje, ne hitreje!

Si najhitrejši v skupini in se počutiš kot superjunak? Take potrebujemo! Toda tisti, ki vleče hitreje, bo morda požel občudovanje, a ne nujno simpatij. Običajno ljudje na koncu runde plačajo pivo tistemu, ki vleče na čelu dlje in po pameti.

Velja tudi obratno: ne vleci počasneje, ampak manj časa. Ne vztrajaj tako dolgo, da na koncu ne boš mogel priključit.

8 Vozi po občutku, ne po cifrah na števcu!

Po izkušnjah je najteže voziti s tistimi, ki se zanašajo na moč ali srčni utrip, ne pa na občutke. Trdili bodo, da vozijo ves čas enako, ampak za tiste v zavetrju je to smrt. Že res, da je kolesar na čelu ves čas obrača 250 vatov in ima srčni utrip ves čas 150. A v zavetrju na vloženi napor vplivajo še moč in smer vetra, hitrost sama ter vzponi in spusti.

Dokler piha v glavo, tisti v zavetrju res pritiskajo na pedale z očitno manjšo močjo. A takoj, ko zavijete za 90 stopinj desno, je učinek zavetrja bistveno manjši. Vodilni bo še vedno obračal 250 vatov, a zdaj bodo tisti za njim praktično na istem.

Podobno se zgodi na vzponih. Prvi še vedno obrača 250 vatov, vendar se hitrost zmanjša in s tem tudi učinek zavetrja, več vpliva pa ima gravitacija. Zato morajo tisti v ozadju na lepem kolesariti z enako močjo.

9 Raztrgaj se navzdol, ne navzgor!

Obratno velja, ko se cesta prevesi navzdol: če vodilni obrača 250 vatov, bodo morali zadaj morda celo zavirati. Vožnja bo najbolj tekoča in skupina kot celota najhitrejša, če na vzpetinah uberemo udobnejši tempo in na spustih hitrejšega. Svojo moč zato razkazuj navzdol, ko ima zaradi visokih hitrosti zavetrje večjo vlogo.

10 Spremljaj dogajanje za seboj!

Na vzponih, še posebej na vrhu klancev, na koncu spustov in kmalu potem, ko štartate z mesta, preveri stanje v ozadju. Nadaljuj v zastavljenem tempu šele potem, ko je jasno, da ste vsi na kupu. Nič ne bo narobe, če se do vodilnega prenese sporočilo, da so vsi skupaj. Če je v tebi nekaj snoba, boš sporočil: »Gruppo compatto.«