Vštric z Alešem Arnežem

Weight weenie, ki res dobro obvlada karbon. Ta je njegova služba že odkar je sprejel delo pri Juretu Berku. Zdaj ima svojo delavnico na skrivni lokaciji na Viru pri Domžalah. Zakaj bi kdo delal na skriti lokaciji? Ker ne sili v ospredje. Navsezadnje je trajalo več kot pol leta, da sem ga spravil pred diktafon. Rad ima svoj mir. Dela za resne naročnike, tudi ekipo World Toura, a se s tem ne šopiri. Še glede dejstva, da ima v lasti 3.941 gramov težko kolo, je precej bolj skromen, kot bi bil lahko.

Lahko ali aero?

Lahko.

Zakaj?

Ker nisem dovolj hiter za aero.

Najljubši del kolesa?

Zadnji menjalnik. Zaradi estetike. Vedno se mi je zdelo fascinantno kako malo prostora je med poganjanjem med stopalom in zadnjim menjalnikom.

O tem pa res še nisem razmišljal.

Enkrat poglej! Sicer mi je všeč tudi krmilo, ker je to del kolesa, ki ga ves čas gledaš.

Kakšni so tvoji kolesarski začetki?

Nikoli nisem dirkal. Kot mulec sem imel BMX. Živeli smo na Viru pri Domžalah, kjer je bila takrat BMX proga. Bil sem na nekaj lokalnih dirkah, ampak mislim, da tega ne moremo jemati resno.

Zakaj ne?

Ni bilo ravno mednarodne zasedbe (smeh). Če si se z nekom zapletel, si se naslednji dan z njim grdo gledal v šoli. Pozneje je prišla muslauf scena, ki mi je bila všeč zaradi estetike in kul družbe. Takrat se biciklov ni kupovalo, ampak rihtalo. Prišel je moment retro starih cestnih koles. Osnova za karkoli je bilo tako obdobje osemdesetih in malo tudi devetdesetih.

Potem sem spoznal Jureta (Berka, op. a.). Ko sva se dobila na kavi, sem ugotovil, da sva živela 300 metrov drug od drugega. Skupaj sva oblekla dva sedeža in enkrat mi je rekel, da potrebuje za delo nekoga, kot sem jaz. Seveda, stari, raje to, kot risat načrte.

Kaj si po izobrazbi?

Absolvent arhitekture.

Ves čas sanjaš o biciklu po meri in potem dobiš ponudbo: »Ej, a bi delal bicikle in bil za to plačan?« OK, kje podpišem?

Zanimiv se mi zdi preskok s fiksija, popolnoma osnovnega bicikla brez vsake navlake in jekla …

… uh, ja, to ...

… na nekaj tako zelo drugačnega, kot so smešno lahki karbonski izdelki, ki so tako rekoč več let pred časom …

Zarečenega kruha se največ poje. Steel is real in to. Še vedno se odlično počutim na jeklenem biciklu, pravzaprav na vsakem. Zdaj, ko nimam časa, celo na Bicikelju … samo da se peljem! Ni več kot včasih, ko si si skoraj rekel, pod narekovaji: »Raje grem peš.«

V glavnem, z Juretom sem začel spoznavat karbon. Čez dan se je delalo kar se je moralo, popoldnevi in večeri ter vikendi pa so bili namenjeni eksperimentiranju.

Lahko rečeva, da se nikoli nisi naučil švasat, si se pa naučil izdelat karbonski okvir oziroma karkoli karbonskega.

To je kar smešno. Me pa na trenutke mika, da bi poskusil delat z jeklom. Ali aluminijem. Ampak zdaj imam v planu karbonske poganjavčke.

Karbonske poganjavčke?

Seveda. Ne bosta mi mulca sramote delala (smeh). Tak je načrt, imam tudi idejo, vprašanje pa je čas. Če mi ne uspe to zimo, bo že prepozno.

Kaj so rekli fantje z muslauf scene, ko si se lotil karbona? So te izločili ali kako je to videti?

Ne, ne. Ko sem se loteval karbona, je skupnost muslaufa že zamirala ... ljudje so odrasli in šli po svoje. Fantje zdaj vozijo karbonce.

A lahko rečemo: ko prideš do denarja, si kupiš karbonsko kolo?

Ne … če si pameten, najdeš hud karbonski bicikel za dosti malo denarja. Solidnega Scotta CR1 s komponentami Sram Red, ki je bil v mokrih sanjah vsakega weight weenieja leta 2011 ali 2012, se danes dobi za jurja. To je super osnova za lahek bicikel. Če si vzameš čas, lahko sestaviš lahko kolo za zelo malo denarja. To je glavni žur pri vsem tem, kar počnemo.

Seveda. Ne to, da imaš najlažje kolo na svetu, ampak pot, kako do tega prideš.

In to je vedno drugi bicikel v garaži. Sicer sem in tja kdo trdi, da ga ves čas vozi, ampak bodimo realni: večino časa je razdrt, ker se ta zgodba nikoli ne konča. To je enostavno konjiček, ob katerem tudi zelo dobro spoznavaš komponente.

Junaki everestinga in britanskih vzponov počno vse živo: režejo balance, vozijo brez čepov na krmilu …

Za everesting sem slišal, to poznam, ampak ne vem zakaj bi to počel, niti ne poznam teh ljudi, To je ekstremno. Hill climbing mi je pa všeč (smeh). Dirkajo brez čelad. Žagajo krmila. Noro! Naredi kar hočeš, vse gre skozi. Nekateri bodo rekli, da so taki bicikli neuporabni. Ne strinjam se. Za svoj namen so uporabni.

Moje kolo ima aluminijasto kaseto. Če boš prestavljal med obremenitvijo, bodo zobje leteli, to piše tudi v navodilih za uporabo. Kdor dirka, seveda prestavlja pod obremenitvijo. Bolj čigumijaste so tudi druge komponente. Lahko se pelješ, ne moreš pa podirat rekordov in šprintat. 160-gramski tubularji? Delajo super, ampak tehtajo 160 gramov.

Koliko ljudi te je vprašalo, če je to kolo vozno?

Skoraj vsak.

To sem si mislil. Seveda je vozno, saj je kolo, ampak bolj primerno vprašanje je morda, če bi šel z njim na Franjo?

Ne, ker bi se bal, da me bo kdo zbil. Ne zaradi kolesa. Na Franji sem bil enkrat in zadnjič. Nisem pa eden tistih, ki bi bil navezan na kolo. Rad ga imam – no ja, rad imam otroke. Ampak kolo ni samo izdelek, ki ga gledaš. To nima smisla.

Malo bom zašel, ampak z Juretom sva se enkrat peljala v službo za Kamniško Bistrico, on na Lightweightkah, jaz na karbonskih Mavicih. Na makadamu sva začela drug drugega spraševat po tubularjih, ki kar vzdržijo. Medtem ko so kamni leteli v okvir … ampak, če bo kaj počilo, bova že popravila.

OK, imata pač to prednost, da lahko popravita sama. Če karbonski okvir zbijem jaz, je drugače.

Ja, ampak ali boš kolo vozil ali ga boš imel? Zdaj sva pri še enem fenomenu. Pri nasprotju med ljudmi, ki imajo denar in nimajo časa ter tistimi, ki imajo čas, pa nimajo denarja.

So ljudje s kolesi, ki so mokre sanje vsakega kolesarja, pa jih nimajo časa vozit. Potem pa srečaš tipa, zagorelega, definiranega, na deset let starem kolesu s 105-ko. Ki si želi top kolo. Ampak, poglej, ta ima vsaj čas uživat med kolesarjenjem. Tisti s top kolesom pa sanjari o tem, da bi imel več časa. Kdo se ima bolje v življenju?

Najti srednjo pot, imeti kolo, ki ti je všeč, in voziti toliko, kot ti paše, je po mojem največja umetnost.

Če se vrneva na hill climberje ... kdor se gre to zares, ne vozi sprednjega menjalnika, ker ga pač ne potrebuje. Ti pa pri svojem projektu nisi sprejemal teh kompromisov, čeprav je leta 2021 legitimno voziti kolo brez prednjega menjalnika. Ali pač ne?

Weight weeenie sceno spremljam od leta 2010, ko je bilo kolo brez prednjega menjalnika preprost izhod. To so si lahko privoščili tisti, ki so se že brez tega spustili pod štiri kilograme. Če pa kažeš kolo, težko 3.982 gramov z eno šajbo ... ne, to ne velja. Ni prav. Potem je tu še estetika kolesa. Govorim o klasični obliki – če ni aero, po mojem mora imeti prednji menjalnik in dva zobnika na gonilki, sicer nekaj manja.

Dobro, manjkajo mu tudi prestavna razmerja, če recimo pozabiva na videz (smeh).

Če sem čisto iskren, menjalnika sploh ne znam uporabljat. Izhajam iz muslaufa in kar si tam imel, si imel. Skoraj ne uporabljam prestav. Realno sem uporabljal tri.

Predolgo si bil na muslaufu, da bi ponotranjil uporabo menjalnikov.

Všeč mi pa je kako so narejeni in kako so videti. Sicer pa: kaj si dosegel s tem, da si snel dva prednja zobnika in menjalnik ter zadaj namestil večjo kaseto, ki tehta 350 gramov? Glede teže si tam-tam. Je pa to čisto v redu za nekoga, ki se mu ne ljubi ukvarjat s prednjim menjalnikom.

Kako resno slediš pravilom Velominatija?

Se kar trudim. To so prva pravila, ki bi si jih moral prebrat vsak kolesar. Po mojem porabim največ časa za to, da se sploh pripravim, da grem na kolo. Ker to je projekt.

Zato, da ne prekršiš kakšnega pravila?

Nisem hiter, ampak videti sem tako.

Kdo bo dobil vtis, da si samovšečen.

Ne, to je drugo. Poglej me zdaj.

Razumem, trenirka in to … Na kolesu morajo pa stvari štimat.

Ja, če že drugje ne (smeh). Dres, nogavice, kapa … vse to je del kolesarske kulture, ki jo mnogi Slovenci jemljejo premalo resno.

Ljudi ne moti, če na biciklu izpadejo kot pajaci, ko gredo zvečer v mesto, pa prekleto pazijo kaj bodo oblekli.

Kupi si najhujši bicikel, kar si jih lahko privošči, obleče se pa, kot da bi se v Porscheja usedel z deset let staro trenirko, ki je že popolnoma zguljena. Poglej kolesarje nekje v Franciji: v hotelu so pri zajtrku vsi lepo urejeni. Ne da bi bili ne vem kaj – enostavno je normalno, da so urejeni. Potem zunaj sede na precej osnovno kolo z aluminijastimi obročniki. Namesto da kupiš kolo z Ultegro, vzemi model s 105-ko in se za preostanek denarja obleci. Kot rekreativec boš dosti bolj užival v dobrih hlačah.

No, da ne bova preveč kritična: moraš priznat, da se situacija izboljšuje.

Ja, ja, priznam. Ampak po mojem se to še vedno dogaja prepočasi. Ljudem enostavno več pomeni, da pokažejo elektronske komponente, kot da se dobro oblečejo. In ne gre le za videz, ampak za kakovost. Tudi sicer je po mojem premalo tistih, ki gredo ven recimo zato, da se imajo dobro v naravi.

V naravi lahko uživa tudi nekdo v dresu Jumbo-Visme z AliExpressa.

Ja. Greš ti v opero v trenirki?

Ne, ampak zraven mene sedi nekdo, ki si je čez flanelasto srajco oblekel ribiški lajbič z ogromno žepi. Ne dogaja se samo na kolesarski sceni, ampak povsod.

To je res. Ampak na koncu ni s tem nič narobe. Dokler nekdo uživa na kolesu, je res vseeno kaj ima oblečeno. Kritičen sem do tistih s kolesi za pet jurjev in več, oblečeni so pa v komplet za 40 evrov.

Če nekdo uživa na treking kolesu med izletom v naravo in ima naramnice oblečene čez majico … super, to mu pristaja in ne bom ga obsojal. Če se odločiš, da boš jači od sudbine, se pa drži pravil. Investiraj v to.

Greva k projektu sub4. S tem okvirjem si spustil težo kolesa najprej na 4,9 kilogramov. Predstavljam si, da to ni taka težava. Potem se pa začne ...

Če gor naložiš najlažje komponente, prideš nekako na 4,5 kilogramov.

To lahko narediš z denarjem.

Ja.

Koliko denarja potrebuješ za 4,5 kilogramov?

Kakšnih petnajst tisoč evrov. Potem se začne tuning. Vprašanje je kako ovrednotiti iznajdljivost in tuning. Kako vrednotiti čas, ki si ga zvečer zabil z brskanjem po forumih in ugotavljanjem kompatibilnosti komponent. V tam času lahko praktično narediš faks.

Fairwheel Bikes so na primer sestavili kompletno kolo in zanj skupaj s kovčkom zaračunal stranki 50 tisoč dolarjev. Sodelovali so tudi pri tuningu najlažjega kolesa vseh časov: 2,7 kilograma. Za to nikoli niso objavili cene … ta bicikel sicer ne obstaja več.

Ampak bistvo je v tem, da zadevo narediš sam.

V romantičnih časih tuninga je vsak vse delal sam. Nekatera manjša podjetja so sicer izdelovala dele za tuning. Na primer komplet vijakov za določene menjalnike.

Koliko časa je trajalo, da si prišel s 4,9 kilogramov na 3.986 gramov?

Dve leti. To je konjiček, tega se ne dela na silo. Zato traja tako dolgo.

Še dobro leto je trajalo, da si ga olajšal za 41 gramov.

Če bi obdržal prejšnji nosilec bidona, bi bil 55 gramov lažji, a sem namestil običajnega. Sicer pa sem obdelal zadnji menjalnik (15 gramov), objemko prednjega menjalnika in gumo na ročkah zamenjal s karbonom (39,1 gram). En gram sem pridobil še zaradi vijakov pri prednjem menjalniku. Pol leta sem jih čakal, ker so se izgubili na pošti.

Kje najdeš te vijake?

eBay. Sicer pa, če te zanimajo vijaki, klikni na r2. To ne stane nujno veliko denarja. En mesec kupiš vijake za deset, dvajset evrov. Drugi mesec lahke bovnde – spet deset, dvajset evrov. Ko vse to čez zimo zamenjaš, prihraniš vsega skupaj sto gramov – govorim seveda o težjih kolesih, ne o tem, kar sem delal jaz. Bistvo je, da raziskuješ komponente. To je podobno veselje kot pri tistih, ki šparajo na vatih s pripravo in mazanjem verig. Ne štekam, ampak mislim si, the best, všeč mi je.

Omenjaš tuning menjalnika. Kaj si pravzaprav naredil, ko si tunal Sram Red 11.

Najprej sem ga razdrl do zadnjega dela. Okoli petdeset jih je. Zato se tega ne lotevaj, če nimaš še enega menjalnika. To je pravilo številka ena. Ker hitro narediš napako. Potem se začne drilling. Tu se spet podajaš v neznano. Večino časa porabiš za to, da sploh vidiš, kaj delaš. Kaj so naredili ostali? Kako so naredili? Odločiš se kako daleč želiš. Eksperimentiraš. K sreči imam zelo dobro tridimenzionalno predstavo. Sicer pa tega ne bi priporočal nikomur, ki tega ni počel že kdaj prej.

Se funkcionalnost menjalnika ne zmanjša?

Malo mehkejši je, ampak še vedno deluje. Tako kot vse ostalo. Ko zaviraš, boš čutil, da so ročke navrtane. Tudi karbonske »gumice« na ročkah rahlo drsijo, pač ne držijo kot guma.

To sprašujem mnoge pametne ljudi, a se izmotavajo s pregovori, da imajo vsake oči svojega malarja in podobno: kaj je za tvoje pojme lepo kolo?

Pomembno je, da se sklada s kolesarjem. Včasih sem tudi sam razmišljal, da mora imeti kolo dolgo fajfo, ravno prav izvlečeno sedežno oporo … ampak, glej, ljudje kolesa uporabljajo in tako morajo biti nastavljena.

Kolo mora biti v funkciji skupaj s kolesarjem.

Ti se tudi izmotavaš.

Tako pač je. Všeč mi je moje kolo. In ni edino. Na Instagramu spremljam Marka Barlowa, arhitekta iz Anglije, ki vozi Parleeja. Komponente Campagnolo. Pozicija je v piko. Obenem je kolo nevpadljivo. Tip je vedno urejen, tetovaže … To je to. Dobro, ne rabiš tetovaž, ampak to je stil.

Kaj je pa najhujši flop na specialki?

To, da padeš.

Mislim o specialki kot predmetu.

Preživim distančnike pod krmilno opooro. Da so naloženi nad njo, tega pa ne.

Pol leta sem se vozil tako po svetu.

Ker nisi šel do servisa. In še nekaj je ogabno: to, da ljudje šparajo pri traku. Vidiš bicikle z raztrganimi, umazanimi trakovi. To stane deset, petnajst evrov. Menjaj ga! To je res higienski minimum. Nosiš gate en teden?

Kaj ti gre najbolj na živce pri sodobnih trendih v kolesarstvu?

To, da potrošnik požre vse, kar mu servirajo. Tudi cene. Razumem, povpraševanje-ponudba, ampak to ni več zdravo, ni realno.

Problem po mojem ni toliko v tem, da najdražja kolesa stanejo petnajst jurjev, ampak v tem, da komaj še dobiš soliden stroj za 1.500 evrov.

Ni OK, da postaja kolesarstvo ekskluziven hobi.

In zdaj sva pri tem, da zmanjka denarja za komplet oblačil … ki so pa tudi čedalje dražja.

To je res začaran krog.

Katere lepe, dobre, precizne stvari te še navdušujejo, razen biciklov in opreme?

Zanimajo me oldtimerji. Všeč mi je estetika, potek linij in tudi sestava je bolj človeška kot zdaj. Všeč mi je, ko vidim izdelek s človeško napako. Ne mislim šlamparije, ampak napako, ki se zgodi v proizvodnem procesu nekoga, ki dobro dela.