Romarska kolesarska pot

V Sloveniji je 33 Brezij, še tri so na avstrijskem Koroškem in ena v Benečiji. Najbolj znane so romarske Brezje z baziliko Marije Pomagaj. V okolici sem kolesaril že večkrat, nikdar pa mi ni uspelo prav tja. Brezje so nekako od rok, tako se mi je vsaj zdelo. Po ozkih cesticah tja težko prideš slučajno – Brezje morajo biti cilj.

Pod gorami v ritmih polke

V ponedeljkovem poskusu mi Marija ni pomagala … ali pač? Morda se moram zahvaliti božji previdnosti, da sem v Medvodah še enkrat preveril radarsko sliko padavin in raje obrnil. Naslednji dan ni kazalo dosti bolje, kotlino je spet prekrivala koprena oblakov, a temperatura je bila ravno prava in noge, ki so v ponedeljek še okrevale po Maratonu Alpe, so se proti Tržiču zavrtele lahkotno.

V tiste konce se najraje zapeljem pod gorami, torej pod Dobrčo. Vzpon iz Bistrice pri Tržiču je res pasji, a mu sledi lagodna vožnja proti Begunjam z enim najlepših razgledov na Julijce. Pred koncem vzpona se skoraj vedno ustavim pri izviru z odlično, ledeno mrzlo vodo, prav tam nekje mi namreč ponavadi zmanjka vode. Malo naprej že pridemo na Brezje … a še ne na cilj, tam gori so Brezje pri Tržiču.

Cesta se do Begunj večinoma spušča, kratki vzponi so pod nogo, razgled pa je izvrsten. V Hudem Grabnu bi lahko zavil levo in se po cesti, ki so jo asfaltirali lani, na Brezje spustil skozi Peračico. A sem šel raje po slabih deset kilometrov daljši poti. Ko se spustite v Begunje bodite previdni, saj z vso hitrostjo priletimo med hiše, kjer prav počasi križarijo tuji turisti. A še večja nevarnost so od vsega dobrega uspavani, lahko tudi okajeni gurmani, ki zapuščajo ali sestradani vstopajo v znano Avsenikovo gostilno.

Spet v kotlini

Kdor se bo ustavil na kosilu pri Avseniku, bo verjetno tam tudi ostal … kolesarjem je na kožo pisana restavracija na letališču Lesce, a za to je treba nekoliko skreniti s poti. Proti Brezjam zavijemo levo že prej ter skozi Zgornji in Spodnji Otok sledimo edinemu lažjemu delu trase letošnjega državnega prvenstva v cestnem kolesarstvu. Potem pa, pozor!

Kdor se bo zanašal na mojo sled GPX, bo storil prekršek in tvegal življenje na glavni cesti, prikrajšal pa se bo tudi za nekaj kilometrov lagodnega križarjenja po neprometnih vaških cestah. Ostro oko bo sicer opazilo neposrečeno postavljen smerokaz, niti miže pa ni mogoče zgrešiti prometnega znaka za prepoved kolesarjenja, pešačenja in vožnje traktorja. Zato v križišču pred Mošnjami zavijte levo in na pločnik, ki se mimo avtobusne postaje izteče v krasno ozko cesto. Do Brezij najdemo brez težav.

Papež ma kolesarje rad

Ni treba biti globoko veren, da na takih krajih občutiš nekaj posebnega. Če ni žive duše, pa tudi božji mir.

Papež Janez Pavel II. je obiskal Brezje leta 1996 in zabavno se mi je zdelo fotografirati njegov kip ob Specializedu Vengu. Papeži so bili pač od nekdaj povezani s kolesarstvom. Znan je incident, ki ga je povzročil Fausto Coppi zaradi prešuštva z Giulio Occhini. Italijani se na to niso ozirali, Vatikan pa ni na lepe oči toleriral kršenja sedme božje zapovedi. Papež Pij XII. je pozval Coppija, naj se vrne k ženi in zavrnil blagoslov Gira, če nastopi tudi prešuštnik. Coppi je zmagal na Giru v letih 1940, 1947, 1949, 1951, 1953 … in nikoli več. Brez papeževega blagoslova je leta 1954 zmogel le do četrtega mesta.

Sicer pa so papeži kolesarjem naklonjeni. »Kolesarstvo je eden od športov, ki poudarjajo kreposti, kot so potrpežljivost, integriteta, altruizem in moštveni duh,« je izjavil papež Frančišek leta 2013, ko je sicer opozarjal na doping kot posledico hlepenja po prestižu in dobičku. »Vidimo, da v cestnem kolesarstvu med dirkami sodeluje cela ekipa. Športniki imajo izredno priložnost, da lahko vsem, predvsem mladim, sporočajo pozitivne vrednote življenja in željo, da ga posvetijo zasledovanju visokih in plemenitih ciljev.«

Težko bi bolje opisali bistvo tega športa.

Vse poti vodijo v Kropo

»Bom koj zamesva,« je natakarica v bifeju nasproti cerkve odgovorila omizju, ki je naročilo pico. Kremšnit jim je žal zmanjkalo in kave ne priporočam, a niti rjava brozga me ni vznejevoljila. Možje pri sosednji mizi so obdelali Tour de France in doping, potem so debatirali o gradnji škarpe in pogovor o psih zaključili z ugotovitvijo, da bomo čez nekaj let tudi ljudje jedli samo še brikete.

Pot sem nadaljeval pod viaduktom Peračica in ko sem prišel do Save, takoj zavil desno, na nasprotni breg. No, ne takoj … najprej me je ugoden veter odnesel kakšnih sto metrov predaleč, po najkrajši poti proti Naklem. A izlet sem si želel podaljšati in to sem storil po zakotni cesti, ki sledi železniški progi do Podnarta. Tam sem se v zagati znašel pred zanimivim smerokazom, ki po svoje sporoča, da vse poti vodijo v Kropo.

Domneva, da črna pika – podobno, kot na smučiščih – označuje težjo možnost, se je izkazala za pravilno. Rdeča vodi po poti, ki bi jo izbral umen človek, črna pa se čez hrib precej strmo vzpne in potem spusti proti Srednji Dobravi.

Brez elektrike

V Kropi me je čakal edini resnejši vzpon: na Jamnik grem običajno iz Besnice ali iz Selške doline, a je enakomeren in ne prestrm vzpon iz Krope brez dvoma lepši.

Zgoraj se je sredi poletja shladilo na prijetnih 15 stopinj, tako da sem brezrokavnik oblekel že pred Jamnikom. Še malo naprej sem se soočil s situacijo, ob kateri vsak zagovornik mehanskih prestavnih sistemov veselo zagode: »Prav ti je, kaj se pa preseravaš z elektriko!«

Ker imam srečo voziti testna kolesa, sem baterije menjalnikov polnil le trikrat.

Vsakič prepozno.

A lastna malomarnost me ni zjezila, celo zabavno se mi je zdelo. En menjalnik manj pomeni tudi eno težavo manj. Iz Dražgoš sem se v Selško dolino spustil v prostem teku in potem od Železnikov naprej – kjer sem na bencinski črpalki končno zaužil nekaj prave hrane, torej nezdravi sendvič – paranoično varčeval s preostankom električne energije, ki sicer še kar nekaj časa poganja zadnji menjalnik.

Solo meditacija

Ne vem koliko ima to opraviti z izletom v romarski kraj, a za menoj je bil dotlej najlepša solo izvedba kolesarskega izleta letos. Imel sem dopust, forma je bila dobra, noge lahke, v Selški dolini je celo posijalo sonce … in domov sem prišel po nekaj urah bolj spočit, kot sem odšel. Tudi to je bistvo tega športa. Ure in ure monotonega gibanja nog učinkujejo meditativno, v tem času človek ugotovi marsikaj. Zato je vsak kolesarski izlet po svoje romanje.