Pariz–Roubaix 2022: Trasa in favoriti

Ja največja? Ali ti je bolj všeč Dirka po Flandriji? Na to vprašanje ni pravega odgovora, o okusih se pač ne razpravlja, a dejstvo je, da imajo De Ronde praktično vsi kolesarji radi, Pariz–Roubaix pa marsikdo sovraži. A vseeno, kdor štarta, se običajno želi vsaj enkrat v karieri zapeljati skozi cilj na velodromu v Roubaixu. Mnogi zato vztrajajo, tudi ko je že jasno, da jih bo ujela metla. Niki Terpstra, zmagovalec leta 2014, je tako prišel lani v cilj 97., a uradno ni bil uvrščen. Bil je le prvi od desetih, ki so v obupnih razmerah vztrajali do konca in preživeli v sedežu več kot šest uri in pol.

Trasa

Štart je bil v Parizu do leta 1966, potem so ga dvakrat preselili in zdaj se začne v mestu Compiegne, dobrih 60 kilometrov severno od Pariza. Cilj je od leta 1943 z nekaj izjemami na 500-metrskem velodromu v Roubaixu. Vmes je 257 kilometrov, od tega okoli 200 po prav lepih cestah. A ključnih je 30 tlakovanih sektorjev v skupni dolžini 55 kilometrov. Glede na težavnost so označeni z od eno do petimi zvezdicami.

Prvi sektor (označen je s številko 30, zadnji pa s ševilko 1) med krajema Troisvilles in Inchy je na 96. kilometru, dobrih 160 kilometrov pred ciljem. Skoraj tretjino poti do Roubaixa bodo tako prevozili po tlakovcih. Na vsakem sektorju lahko pride do padca, defekta ali selekcije zaradi slabe pozicije v raztgenjeni skupini. Običajno pa so odločilni trije najtežji odseki, označeni s petimi zvezdicami.

Arenberški gozd (19) (Google Street View) kar 95 kilometrov pred ciljem ne odloči zmagovalca, a lahko potencialnega kandidata izloči ali mu strahovito oteži življenje. Trouée d’Arenberg, kot se uradno imenuje sektor, pomeni dobesedno Arenberška vrzel in tako je tudi videti: gre za povsem raven odsek skozi gozd. Poleg obupnega stanja tlakovcev je izziv predvsem vstopna hitrost. Dosega lahko 65 kilometrov na uro, saj se cesta proti sektorju blago spušča. Tudi prvi del ceste skozi gozd gre navzdol, v drugi polovici pa se začne vzpenjat. Ključna je dobra pozicija v ospredju, a to vedo vsi, zato je nervozno še preden priletijo v gozd. Poleg tega so le dobrih pet kilometrov prej že opravili s sektorjem Haveluy–Wallers s štirimi zvezdicami.

Še enkrat: na tlakovce priletijo s hitrostjo prek 60 kilometrov na uro!

Mons en Pevele (11) (Google Street View) je drugi, označen s petimi zvezdicami. Dolg je tri kilometre, zaznamujeta pa ga dva ovinka, najprej ostro desno, a tam je nekaj malega asfalta, potem 90 stopinj v levo. Do cilja je 48,6 kilometrov, kar je dovolj blizu za resen napad in razbijanje že tako majhnih skupin. Med Arenberškim gozdom in Mons en Pevele je sedem sektorjev in vsi imajo tri ali štiri zvezdice.

Carrefour de l’Arbre (4) (Google Street View) se začne 17 kilometrov pred ciljem in je zadnja zares dobra priložnost za vse, ki nočejo tvegati šprinta na velodromu. Prejšnji odseki so slabi, a ta je morda najobupnejši. Ponekod je krona, torej sredina ceste, kjer je vožnja najtežja, a tudi najvarnejša, kar trideset centimetrov više od leve in desne strani ceste. Takoj mu sledi sektor Gruson (3), a ima samo dve zvezdici, tako kot po novem tudi predzadnji (2), medtem ko je zadnji v Roubaixu pravzaprav dobro vzdrževana ulica.

Na velodromu prevozijo krog in pol. Šprint je po tako dolgi dirki vedno loterija, a običajno se za zmago na koncu pomeri manjša skupina ali par kolesarjev. Nazadnje je prišel v cilj sam Niki Terpstra leta 2014, ki se je odpeljal šest kilometrov pred ciljem, a po drugi strani so se v zadnjih desetih izvedbah tri dirke končale s šprintom dvojice. Ni nujno, da zmaga najboljši šprinter: bolje je staviti na tistega, ki je porabil skozi dirko manj energije. To je lahko celo nekdo od srečnih, pametnih in strašno trpežnih ubežnikov, ki se mu pred in na tlakovcih ni bilo treba boriti za pozicijo in je torej manj časa kolesaril v rdečem polju.

Po pregledu trase so v preteklem tednu ugotovili, da so tlakovani odseki v odličnem stanju, deloma verjetno zato, ker je od zadnjega Pariz–Roubaix minilo le dobrega pol leta. A tudi člani društva Les Amis de Paris–Roubaix so opravili odlično delo in tako je dirka celo izgubila eno zvezdico: predzadnji sektor Willems–Hem ima po novem le dve, prej je imel tri. To ne pomeni, da bo dirka dosti lažja, saj je vseh zvezdic skupaj letos kar 94. Ceste bodo sicer suhe, a prašne in v prahu guma ... ne prime najbolje.

Vremenska napoved

Letos bo odlično tudi vreme. Dežja ni bilo gori že celo večnost in tudi zato so ceste suhe, kot že dolgo ne. Obeta se prašna, hitra dirka, temperature pa naj bi se čez dan vzpele celo do 19 stopinj Celzija.

Pihalo bo z jugovzhoda, torej bolj ali manj v hrbet ali z leve. Hitrost vetra naj bi bila 10 km/h, v sunkih do 24 km/h. V hrbet bo pihalo na sektorjih Camphin en Pévèle (5) in Carrefour de L’Arbre (4), zato strokovnjaki špekulirajo, da bi to nagradilo ubežnika, ki bi se tam odločil za napad.

Favoriti

Novica tedna je bila, da se po covidu-19 vendarle vrača Wout van Aert (Jumbo-Visma). Po tednu dni v izolaciji je treniral na skrivni lokaciji v Španiji, kjer se je po bolezni izognil slabemu belgijskemu vremenu. Po temeljitih zdravniških pregledih naj bi bil nared za dirko, a forma je seveda vprašanje. Ne vemo koliko moči je van Aertu vzela bolezen in koliko mu je padla forma preprosto zaradi izpada treninga. Izjave pred dirko so zanimive, saj je športni direktor Grischa Niermann omenil, da bo imel proste roke, sam van Aert pa je govoril o podporni vlogi v zaključku in izrazil upanje, da morda iz tega potegne dober rezultat zase.

Ne glede na vse ima Jumbo-Visma odlično postavo. V ekipi so še Christophe Laporte (lani šesti), letos res odlični Nathan van Hooydonck in Mike Teunissen, ki je bil leta 2019 sedmi in leta 2018 deveti. Tako bodo lahko za razliko od Alpecin-Fenix igrali na več kart.

Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix) je najvarnejša izbira za stavo. V sezono je po poškodbi in odličnem bloku treninga v Španiji vstopil svež in se na vseh treh severnih klasikah pojavil kot glavni favorit. Po zmagah na Dwaars door Vlaanderen in Dirki po Flandriji na Amstel Gold Race ni deloval tako močan in iztržil četrto mesto. Kljub zmagam v Flandriji verjetno ne bo dirkal brez pritiska. Že po Milano–San Remo je v izjavi deloval razočaran, češ da je pri 27 letih zamudil še eno priložnost. Lani je na Pariz–Roubaix dirkal šele prvič in v šprintu ga je premagal tudi Florian Vermeersch, tako da je bil šele tretji. Očitali so mu, da je v zaključku preveč garal in prišel na velodrom že napol mrtev. Letos verjetno ne bo naredil take napake. Dejstvo pa je, da ima šibkejšo ekipo od konkurence.

Kasper Agreen (Quick Step-Alpha Vinyl) je letos daleč najboljši specialist za severne klasike v Volčjem krdelu, ki so ga to sezono prizadele bolezni in še zapleti po njih. Tretji na Strade Bianche, deseti na E3 in šesti na Amstel Gold Race, vmes pa kot najboljši v ekipi daleč od zmage na Gent–Wevelgem (32.) in Dirki po Flandriji (23.). A ekipa je bojevita. Patrick Lefevere je napovedal napadalno dirkanje in za vsak slučaj kar javno zagrozil, da bo dirka odločala tudi o podaljšanju pogodbe.

Yves Lampaert naj bi z manjšo etapno dirko Circuit Cycliste Sarthe prejšnji teden ujel formo, nevarna sta lahko tudi Florian Senechal (šesti leta 2019) in Zdenek Štybar, v Roubaixu že šestkrat v deseterici, dvakrat drugi. Če se jim je forma res vzpela, bi znal biti na koncu nevaren tudi Kasper Asgreen. Lani je na Dirki po Flandriji odšprintal van der Poela!

Mads Pedersen (Trek-Segafredo) bi si želel slabo, predvsem bolj hladno vreme. Na klasikah se redno uvršča v deseterico, na Circuit Cycliste Sarthe pa je dosegel dve zmagi in drugo mesto, a je zadnji dan hudo padel. Po devetih dneh bi morale biti posledice padca sanirane. Zoprno pri njegovi statistiki je, da na Pariz–Roubaix še nikoli ni bil dober (95, 71, 51, DNF). Precej boljše rezultate ima Jasper Stuyven (četrti leta 2017 in peti leta 2019), ki se je včeraj pritoževal zaradi toplega vremena. V ekipi bi bil koristen tudi mladi Quinn Simmons, ki pa je po nekaj odličnih dirkah zbolel in so ga umaknili s štartne liste. Zaenkrat kaže, da bo ameriška ekipa nastopila s šesterico.

Stefan Küng (Groupama-FDJ) je bil na zadnjih šestih dirkah petkrat v deseterici. Vprašanje pa je, kako kani zmagat? Pariz–Roubaix mu verjetno najbolj ustreza, a doslej ni blestel, najboljši je bil 11. pred tremi leti. Lani je odstopil po seriji padcev. Na letošnjih klasikah je odkritje njegov moštveni kolega Valentin Madouas, a njegov stas za Pariz– Roubaix nekako ni najbolj primeren.

Filippo Ganna (Ineos Grenadiers) je skriti favorit z malo izkušnjami na tlakovanih klasikah in še te so slabe: leta 2018 je prišel v Roubaix za metlo, naslednje leto ni prišel do konca, lani ni dirkal. Vendar ima moč in ekipo za zmago, če se bo dobro znašel na kockah. V telovadnici se je pozimi pripravljal z mislijo na to dirko, za napore na tlakovcih pa v zadnjem času treniral za dernyjem na velodromu. Zanimiv pristop!

Ineos Grenadiers na zadnjih dirkah deluje kot najboljša ekipa. Na Brabantski puščici je zmagal 19-letni Magnus Sheffield, 22-letni Ben Turner je bil tam četrti, Dylana van Baarleja smo si zapomnili z Dirke po Flandriji, Luke Rowe je izkušeni kader, Michal Kwiatkowski je zmagal na Amstel Gold Race. Atrašna ekipa, ki lahko ostane kompaktna do konca, sploh če na začetku večino dela opravi triatlonec Cameron Wurf.

Matej Mohorič (Bahrain Victorious) bo skušal ubraniti lansko zmago Sonnyja Colbrellija. Na Dirki po Flandriji in Amstel Gold Race ni pustil šampionskega vtisa, a zdaj prihaja zanj najboljša klasika, kjer je nastopil le lani (odstop) in leta 2019, ko je bil 70. Odtlej je mnogo izkušenejši in bolj zadržan. Škoda, da ne bo Jana Tratnika, ampak ta mož dirka že vso sezono kot nor in potrebuje pred pripravami na Giro nekaj pavze.

Victor Campenaerts (Lotto Soudal) se je odločil, da ga zanimajo bolj klasike kot kronometri. Letos ni nastopil niti na enem kronometru, pravzaprav na nobeni etapni dirki. Odpeljal je 11 klasik in na vseh pustil krasen vtis, a, če se izide, je uvrščen približno tako, kot se je uvrščal na kronometrih. Nazadnje mu je uspelo s četrtim mestom na Dwaars door Vlaanderen. Potem ko je Florian Vermeersch lani kot zadnji preživeli ubežnik prišprintal na drugo mesto, letos ni dokazal, da tisto ni bilo naključje. Res je imel nekaj smole. A v beg mu tokrat gotovo ne bodo pustili.

Med favoriti je tudi sistem za uravnavanje zračnega tlaka v pnevmatikah Scope Atmoz, s katerim bo dirkal DSM. V ekipi sicer vozi zmagovalec leta 2015, a odtlej je minilo sedem let in bržkone Nemcu in drugim članom ekipe ne bo pomagal niti ta izum. Matej Mohorič je za slovenske medije povedal, da se mu ta sistem ne zdi nujno potreben, sam bo zadovoljen s smešno nizkim tlakom v sistemu tubeless.

Seveda je treba omeniti, da bo na Pariz–Roubauix dirkal tudi Luka Mezgec (BikeExchange-Jayco). Luka to dirko naravnost sovraži in predvsem rešuje ekipo v kadrovski stiski, ki bo nastopila z le petimi kolesarji in zmagovalcem v Roubaixu leta 2016 Matthewom Haymanom – ki bo sedel v avtu.

Moja napoved

***** Mathieu van der Poel

**** Kasper Asgreen, Mads Pedersen

*** Wout van Aert, Stefan Küng, Filippo Ganna, Matej Mohorič

** Victor Campenaerts, Christophe Laporte, Mike Teunissen

* Alexander Kristoff, Nils Politt, Jasper Stuyven