Kako hitro je normalno hitro

Ste lahko na specialki prehitri ali prepočasni? Kaj je sploh normalno? Vprašanje ni tako neumno, kot se sliši.

Martin Paldan/GripGrab

Neko popoldne sem skočil na kolo bolj zaradi odvisnosti kot iz užitka. Ljubljanska vlaga v zraku, neprijeten hlad, pravzaprav beda, ki jo običajno pričakujemo šele novembra. Vedno pravim, da gredo v takem na kolo samo pravi ljubitelji kolesarjenja – in tisti, ki trenirajo po planih. V Mestnem logu je nekdo na kolesu, kakršnega vozi zmagovalec Toura, mimo padel tako hitro, da nisem niti pomislil na zavetrje, ampak sem nadaljeval v svojem melanholičnem tempu. Dohitel sem ga zaradi gneče na Dolgem mostu in ko sva se zapeljala vštric, me je presenetil z vprašanjem, ki se mi je najprej zdelo trapasto: »Kakšna hitrost je na specialki normalna?«

Se je normalno peljati 40 kilometrov na uro? Niti ne.

Ampak, to vprašanje ni butasto. Verjetno smo že slišali laike ocenjevati, da se s specialko z lahkoto peljemo 40 kilometrov na uro. Če bo laik poskusil sam, bo prišel do trpkih spoznanj, da je človekovo telo precej šibak stroj, da so posnetki na televiziji varljivi in da so telesa vrhunskih kolesarjev tako drugačna od naših, da bi lahko pomislili na to, da gre za drugo človeško vrsto. In takrat je verjetno laže pomisliti na dobro, staro teorijo, da so vsi dopingirani.

Pogledal sem na števec, ki je kazal okoli 32. »To je kar hitro,« sem rekel soborcu. »Danes se bom peljal precej počasneje, ker se mi hitreje ne ljubi.« Če pride domov s povprečno hitrostjo 30 km/h, sem dodal, je to že precej hitro.

Rekel bi, da se mu je zdelo to malo cagavo. Nekaj časa sva še klepetala, potem pa je izjavil, da mu prija voziti hitreje, da kolesari zato, ker se rad pošteno prepuca. Potem je tako pohodil, da sem prišel zraven šele čez tristo, štiristo metrov, ko je letelo že nenormalnih in, sploh za začetnika osupljivih 45 kilometrov na uro.

Je pa res, da je kmalu obrnil in se odpeljal domov, še preden sva prišla iz tiste nelepe goščave na Cesti v Gorice. Kaj je smisel kolesarjenja, bo sčasoma že še ugotovil. Sam sem potem celo pot razmišljal o konceptu normalne hitrosti. Kaj takega kot je normalna hitrost, seveda ne obstaja. Še najbolj normalno je ostati doma, kolo pa voziti samo po opravkih in takrat hitrost prilagajati po vzoru odraslih živali, ki hitijo samo, če imajo za to dober razlog. Kdor se samo rekreira, pa o tem sploh ne bi smel razmišljati.

95 pravil

Martin Luther je pred 500 leti pribil na vrata cerkve v Wittenbergu 95 tez o odpustkih. Leta 2009 pa sta Frank Strack in Brett Kennedy na internet pribila 95 pravil za kolesarje. Nista si jih izmislila sama, niti nista povzročila reformacije tega športa. Na zabaven način sta jih zapisala na podlagi norm, ki so se oblikovale v tem športu skozi več kot 150-letno zgodovino, polno zgodb in legend o zajebanosti tega športa.

Fiorenzo Magni, ki je na Giru leta 1956 deset dni vozil z zlomljeno ključnico in končal na drugem mestu. Smrt Toma Simpsona na Mont Ventouxu leta 1967 zaradi amfetaminsko-alkoholne mešanice. Zmaga Bernarda Hinaulta v mrazu in ledu na Liege–Bastogne–Liege leta 1980, ko je prišlo v cilj 21 kolesarjev. Eno samo opevanje trpljenja.

»Harden the fuck up.« Peto pravilo. Vrzite ga v obraz vsakemu pezdetu, ki potarna, da ga zebe, ali da ga boli križ, ker ima krmilo 15 centimetrov niže kot sedež.

Ob vseh teh normah sploh ni nenavadno, da se začetnik počuti inferiorno. Začetnik teh 95 pravil skoraj gotovo ni prebral, vendar pa ta pravila živijo v kulturi našega športa. Človek pride na rundo prestrašen, kot da ste ga poslali na fronto z nožem med zobmi. In potem ga tam ljudje zafrkavajo, ker je prišel na krašjo, sedem ur dolgo poletno vožnjo z dvema litrskima bidonoma. In ko gremo na krožne izmene, bo nekdo kot podivjan tulil, naj se, prekleto, nauči krožiti, je*e*timater! Prijetno, kajne?

Nikoli ni prepočasi

Ne pravim, da bi morali reformirati 95 tez. Obratno! Kolesarstvo je šport tradicije in tradicijo moramo negovati, četudi z zgražanjem, ko v kolesarstvo z gnusnimi dresi vstopajo modne znamke, ki nimajo pojma o tem športu.

Ampak, vraga, pustimo ljudem, ki so začeli kolesariti prejšnji mesec, da to počno po svoje. Pravzaprav pustimo, da kdorkoli kolesari po svoje. Že nekajkrat sem ponovil in bom še enkrat: ljudje, ki se oblečejo za kolo popolnoma narobe, so mi simpatični. Tudi zato, ker kolesarijo z nekim pristnim veseljem do gibanja. Vedno bomo ljudi učili, da se ne spodobi nositi klubskih dresov klubov, ki jim ne pripadamo. Ampak, če nima drugega … naj nosi majico svetovnega prvaka. Če se nekomu zdi vizirček na čeladi praktična zadeva, naj ga pač nosi tudi med vožnjo na aerodinamičnem cestnem kolesu.

In če vas nekdo vpraša kako hitro je normalno hitro, naj bo odgovor pameten.

Normalno je točno tako hitro, kot se zdi normalno tebi.

Cestno kolo ni nujno dirkalno kolo že odkar so se ljudje začeli voziti za zabavo.

Komentarji

miran17. 10. 2020 ob 19:46

Danes sem odpeljal nekaj čez 100km s povprečjem 24 na uro, večinoma po ravnem. Trajalo je 6 ur, od tega sem uro in pol stal pri miru. Bilo je fajn.

Pa zjutraj sem imel oblečene navadne zimske rokavice, ker je bilo malo hladno, taprave sem pa nekje založil. In je bilo tudi čisto v redu. :)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.