Živijo? Živijo!
Stara tema. Bi se morali kolesarji pozdravljati? Po mojem bi se morali. Vsekakor pa bi morali vsaj … odzdraviti.
Pixabay
Že v časih, ko je bilo na cestah desetkrat manj kolesarjev in ko še ni vsak drugi bolščal v trimestne številke, ki na števcu prikazujejo moč, je bilo kar nekaj takih, ki so se požvižgali na manire in niso sotrpinu privoščili niti pogleda, kaj šele, da bi z balance dvignili prst v pozdrav. Moj občutek, da je prevzetnih, nevzgojenih ali pač preveč predanih ljudi – ne le kolesarjev – čedalje več, je verjetno bolj posledica krutega dejstva, da se že približujem amaterski kategoriji master C. Pa vendar, o bontonu je treba nekaj napisati.
Brez kompromisov, brez pozdrava
V zadnjih nekaj letih so mi neznane kolesarke in kolesarji večkrat povedali ali napisali, da se med tistimi, ki res lepo pozdravim. Običajno se res kar potrudim s kretnjo in glasom, včasih tudi s kakim butastim dovtipom ali spodbudno besedo, ampak če to vzbudi tako pozornost in veselje, mora biti očitno nekaj narobe.
Preseneča me recimo, da nekateri bolščijo predse kot zabodeni, tudi ko se pripelje mimo kolesarka, vredna pogleda. Ne samo, da ne bodo nespodobno buljili vanjo, kar jim gre sicer pripisati v dobro, niti pozdravili je ne bodo. Včasih so moški ženskam poljubljali roke, zdaj pa padejo mimo s 4,6 W/kg in če še lahko razumemo, da ob tolikšnem naporu ne morejo klepetati, bi pričakovali, da bodo vsaj pokimali. O, ne.
Ženskam se zdi zamalo. Meni pa tudi.
Vsakič ko nekoga pozdravim, ta pa daje vtis gluhca in mutca, se počutim butasto. Vsekakor bolj butasto, kot se počuti neotesanec.
Predanost? Prevzetnost? Nesramnost?
Kaj se jim plete po glavi, ne vem. Menda nekateri pozdravljajo samo tiste iz svojega plemena. Samo tiste na ozkih gumah. Ali na širokih gumah. Ali samo tiste z indeksom telesne mase pod 25. Ali samo tiste z obritimi nogami. Se res delimo glede na to, ali si zaslužimo pozdrav ali ne?
Letos je bil najboljši junak, ki je mimo padel pol hitreje, kot sem vozil jaz, tako, da bi se ga lahko dotaknil s komolcem. Če bi slučajno segel po bidon, bi se verjetno v dolini Besnici oba zavalila po asfaltu. Pozdravil seveda ni, čeprav sva vozila približno enako široke plašče in je moj ITM pod 25. Res pa je vsaj kakšnih pet točk nad ITM-om tega dirkača, ki se je sicer malo naprej zaletel v 12. odstotni zid. In jih slišal, ker ne pozdravlja.
Cestni kolesarji so najhujši, pravijo. Na cesti Dobrova–Horjul bi še nekako razumel, da se nekomu ob lepem dnevu ne ljubi pomigniti s prstom dvajsetim kolesarjem, ki jih sreča v desetih kilometrih. Kaj pa tisti gorski kolesar v divjini nekje pod Mokrcem? Tam se normalno socializiran človek razveseli človeka, saj ima več možnosti, da bo srečal medveda. Ni odzdravil. Res pa je imel širše plašče kot jaz.
Je mogoče, da ne pozdravljajo zato, ker kolesarijo na kolesih z bolj ali manj širokimi plašči, ker imajo obrite noge in ker je njihov ITM na meji podhranjenosti? Ne bi rekel. So tudi ljudje, ki ne odzdravijo v dvigalu – je pa morda res, da so kolesarji v civilu.
Kje piše, da bi morali kolesarje pozdravljati?
Mislim, da nikjer. Oh, ne! Seveda piše. Kdo drug kot Velominati. Pravilo 43: »Ne bodi kreten. Ampak, če že absolutno moraš biti kreten, bodi smešen kreten. Pomni, da smo na cesti bratje in sestre.« Mogoče ni ravno nujno pozdraviti, je pa nujno vsaj odzdraviti. Ne vem kaj naj si mislim o tistem, ki ne. Bi me sploh vprašal, če potrebujem pomoč, ko bi stal ob cesti z obročnikom v roki?
Razumem, da nekateri ne pozdravijo. Če se srečata dva taka, se nihče od njiju ne počuti kot butec. Ne razumem pa, da človek ne odzdravi, saj je to del, ne le Velominatijevih kolesarskih pravil, ampak osnovnega bontona. Osnovnih spretnosti in veščin: »Odzdravljanje je človekova dolžnost in kdor ne odzdravi, pokaže svojo neolikanost.«
Ali določeni kolesarji ne pozdravljajo določenih kolesarjev zato, ker so pač določeni kolesarji? Ne bi rekel, da na neotesanost vpliva njihova trenutna vloga. Verjetno izkazujejo pomanjkanje olike tudi v drugih vlogah. Res pa si človek misli svoje, saj smo nekako prepričani, da smo kolesarji dobri ljudje. Da smo bratje in sestre, se sliši osladno kot le kaj … za začetek je dobro ne biti kreten. In, ne, pretirana zagrizenost seveda ni opravičilo. Vsak lahko pomiga s prstom, tudi če leži na kozi.
Komentarji
Če si veliko na cesti potem ti pogosto pozdravljanje ali mahanje ali odzdraljanje začne presedat,...sam zato prisegam na pokimanje z glavo oz s čelado če hočeš, na ta način pozdravim vsakega.
Imaš pa take in drugačne, ne zamerim nobenemu da me ne pozdravi razen eni kategoriji: tistim ki te prehitijo od zadi pa da sem na specialki! Tega res ne razumem, tip me vidi kajpavenm na 200-300m,..potem zmanjšuje razdaljo 3,4 minute, ko me ujame pa tko gleda naprej niti za mm se ne obrne, ne pomaha, ne pokima, nič glasu, nič?! Ma fa*k off,...no 1x letos feb ali mar pa karma: Tip me prehiti wuuuuum,....ne pogleda za mm, brez glasu, roke karkoli švigne mimo....čez kake 10 minut vidim v iza ovinka en kolo narobe obrnjen (defekt?) in enega ki mi maha, pa to je ta tip! Mi maha vpije imaš pumpo, rabim pomoč,....in mu zavpijem: kolesarjem ki ne pozdravljajo ne ustavljam :)
Dobro jutro, dober dan, dober večer, nasvidenje, lahko noč.....Osnovna manira.
Po mojih izkušnjah, še najmanj pozdravljajo predstavnice nežnejšega spola.
Sploh v ljubljanski kotlini in če je na specialki.
Vedno pozdravim, brez izjeme: včasih rečem živjo, včasih pomigam z glavo, največkrat pa z levo roko malo pomaham. Še zanimivost... Večkrat se vozim skozi Komendo in velikokrat sem že srečal Tadeja Pogačarja - ki VEDNO pozdravi.
Lepo napisano. Imam precej podobnih izkušenj kot Zmago1. Sam pozdravljam vse, ne glede na širino plašča in ne bi človek verjel... nič ne boli. Na živce mi gredo pa določeni kolesarji, ki se vozijo v nekih klubskih dresih in se imajo za nekaj več (sicer nimam pojma zakaj), verjetno zaradi pripadnosti nekemu večjemu REKREATIVNEMU klubu, in ne odzdravljajo, kar je, kot piše zgoraj, stvar osnovnega bontona. Pa jih kar nekaj poznam (sicer bolj bežno, ker jih ne prenašam), ki namesto, da bi po rundi kakšno rekli, morda v družbi popili kako pivo in lepo zaključili lepo kolesarsko dogodivščino, a se raje zavlečejo domov in na Stravi preverjajo svoje rezultate in, v najboljšem primeru, v družbi isto mislečih, primerjajo svoje watte.
Dopuščam možnost, da se motim, ampak meni je to bolano. Bodi dober, a ostani kulturen človek.
Točno tako. Pogačar velikokrat pozdravi PRVI.
Vedno se najdejo mutavi! Tko je tudi med tekači... žalostno ampak resnično. Jaz jim od začudenja kar na glas rečem: "mutavec!"
Kriva sem nepozdravljanja vseh, ki ne sodijo v moj bazen. Ne v moj bazen kolesarjev - ker to nisem in zaradi nekaterih razlogov niti nočem biti, ampak v moj bazen ljudi. Jaz pozdravljam ljudi, ne kolesarje. Pa naj bo gospa na vrtu, gospod s psom... ali kolesarka/kolesar. Prve pozdravim iz vjudnosti, ker se gibljem na njihovem domačem terenu in ker se mi zdi, da bo lepa gesta kot je pozdrav prej prinesla nekaj pozitivnega v odnosu do subjektov na kolesu, kot negatvnega. (ja, ne kolesarjev ampak subjektov na kolesu) Druge, torej subjekte na kolesu pa pozdravim izključno le, če ti kot eni (opr.) zarukani idioti, ne gonijo do daske, me gledajo kot da sem padla iz lune, še alo manka da jim ne pade slina iz gobca... srhljiv občutek pogleda, ki išče vse tvoje lastnosti(prštejmo tu not izjemoma opremo, ki jo posedujem) ob katerih se bo počutil: večji as, hitrejši, dražji,... tj. z dalšim... Nikoli ne bom pozabila ITA kolesarjev, katerih pozdravi so bili zmeraj polni navdušenja, pozitivne energije, elana. Pri nas pa prej zakompleksani, knapovski, zjahani pogled. Ampak: IZJEME SO! In kdaj upajo tudi pomahat, pomižiknit,...
Še posebej butast občutek je, ko se na gorcu umakneš in pozdraviš pohodnika, ta pa te gleda v oči in ne odzdravi.
No, da še jaz pristavim svoj lonček. Jaz pozdravim skoraj vedno razen mogoče v kakih izjemnih okoliščinah. Tudi tekače, sprehajalce psov in voznike traktorjev. Ker nič ne stane. Velikokrat na glas, drugače pa vsaj z glavo ali roko. Nazaj dobim pa bolj malo. Mogoče 20-30%. Pa ne morem rečt, da opazim kakršenkoli vzorec glede na opremo, hitrost, izgled itd. Edina stalnica so ženske. Te pa res absolutno nikoli ne odzdravijo, kaj šele, da bi prve pozdravile, razen če se slučajno ne poznamo od prej. Pri njih je veliko že, če samo gleda naprej ali v asfalt, večina se pa dejansko obrne stran. Res je, da sem na splošno gledano čuden, ampak na kolesu pa ne vem, če zgledam kaj posebej izstopajoče, tako da po moje nisem jaz kriv, ampak so ženske pač take. Pa da še malo pohvalim. Ne vem sicer, kako je drugod, ampak v mojih koncih je par kategorij ljudi, ki pa skoraj vedno pozdravijo. To so otroci do 12 let, cigani in člani Adrie.
Zadnjih 10 let kolesarim vecinoma v Belgiji, kjer kultura pozdravljanja oz. pokimanja obstaja. Vedno je malo odvisno tudi od posameznika, ampak naceloma se pogleda v smer drugega kolesarja in nakaze, da si ga zaznal. :) Tudi rekreativni klubi po mojih izkusnjah nikoli ne odbrzijo mimo. Nasplosno se mi zdijo zelo sprosceni.
Šola KD Rog!
Seveda, ni treba kriliti z rokami in vreščati 37-krat med vožnjo do Polhovega Gradca.
A tistemu si potem vseeno pomagal, ali si ga izobrazil na trdo :)
Jaz sem pa letos opazil sledeče: ob hladnem vremenu, recimo okoli 0 - 5°C in vetrovno, vsi, čeprav redki, kolesarji odzdravijo. Ko se temerature dvignejo in se vse živo spravi na kolesa, pade odstotek krepko pod polovico. Mogoče smo v manj prijetnih razmerah na cesti bolj veseli vsakega sotrpina.
Vzamem nazaj. Včeraj sem srečal par kolesark in ena na specialki je dejansko pozdravila. In to prva! :o
No ja. Lepo bi bilo, če bi bilo tako. Tako kot se običaji in manire spreminjajo sicer, zlasti kolesarski podmladek dosti bolj skrbijo dovolj velika očala in druge vizualije kot pa pozdravljanje. Pridružujem se mnenju, da je to v ljubljanskem koncu nepozdravljanje, celo neodzdravljanje, prej pravilo kot izjema in so pri tem uniformirana črno-roza dekleta posebej zategnjena.
Tam pa sploh vsi naklonjeno reagirajo na: Bella bici!
Za komentiranje se prijavi
Nov uporabnik?Ustvari račun.