Rumena in bela majica v slovenski lasti. V 14. etapi boj ubežnikov in šprinterjev.

Stanje po 13. etapi: v prvi deseterici jih šest govori špansko, dva angleško in dva slovensko. Med prvima dvema pa oba govorita slovensko. Eden bo danes dirkal v rumenem, drugi v belem.

A.S.O./Pauline Ballet

Primož Roglič (Jumbo-Visma) in Tadej Pogačar (UAE Emirates) sta paradirala v rdečem in belem že lani v Madridu. A to je bilo na šele tretji največji tritedenski dirki na svetu. In zgodilo se je prvič. Po naključju? Morda je to kdo dojemal tudi tako. Letos je drugače. Tour de France je največja etapna dirka na svetu. In ko se nekaj dogaja drugič, ni več naključje. Nizozemski in francoski novinarji tudi na uredništvu Runde iščejo informacije o teh dveh fantih. Dojemajo ju kot čudež. Morda je tako videti. Ampak ni. O tem morda kdaj drugič. Tour de France je namreč še dolg.

Zlomljeni Ineos Grenadiers, potolčeni Bernal

Egan Bernal (Ineos Grenadiers) je pred etapo napovedoval napad in večje razlike. To je samozavest, ki jo v včasih pogrešam v izjavah kolesarjev. Samozavestno so se etape tudi lotili. Ineos Grenadiers je spravil v beg Pavla Sivakova, ki je odšel na misijo: pomagati Bernalu v zaključku. Nevarna je bila tudi trojica EF Pro Cycling – Daniel Martinez, Neilson Powless in Hugh Carthy. Jumbo-Visma je lovila, a proti sedemnajsterici vrhunskih kolesarjev ni imelo to nobenega smisla. Bolje jih je bilo pustiti čim dlje. Tako smo za ceno ene etape dobili dve dirki. Ampak, najprej k tisti v ozadju, ki jo je skušal krojiti Ineos Grenadiers.

A.S.O./Pauline Ballet

Vleči so začeli že v dolini pred zadnjima vzponoma in zastavilo se je vprašanje, ali bodo vzdržali ali pa skurili sami sebe, kar se je letos že zgodilo. Vse je bilo videti pravljično tudi na vzponu na Puy Mary … dokler ni Tom Dumoulin (Jumbo-Visma) z lahkoto pokril Richarda Carapaza (Ineos Grenadiers), ki naj bi z napadom odprl pot do Bernalove akcije. Že v tistih trenutkih lanski zmagovalec Toura ni bil videti najbolj suveren. Držati bi se moral Rogliča, a kljub dobro vidni beli majici je bil za kamero skoraj neopazen.

Bernalu ostane upanje

Roglič naj bi napad načrtoval v zadnjih dveh kilometrih, a še pred njim je ustrelil Tadej Pogačar. Ne dovolj močno, da bi se znebil Rogliča, a dovolj, da sta pustila za seboj vse ostale. Egan Bernal je bil že v trenutku, ko je kamera z manjšo zamudo pokazala Pogačarjev napad, daleč zadaj, tako rekoč brez stika s preživelimi. Odpadel je. Roglič in Pogačar sta sicer dirkala, a pošteno, s ciljem pridobiti prednost pred tekmeci in ne za vsako ceno obračunati med seboj. Za to v tej fazi dirke še ni časa. Kljub počasnem vzponu ju Bernal večino časa sploh ni videl. Na tako strmem klancu ni mogoče priti k sebi.

A.S.O./Pauline Ballet

Če je res, da je Egan Bernal obračal najboljše številke doslej, kot je izjavil, ima razlog za skrb. To pomeni, da lahko samo upa na slab dan. Pravzaprav na dva. Slab dan bi morala imeti Roglič in Pogačar. Seveda bodo v ekipi še poskušali, saj jim kaj drugega niti ne preostane. Vendar pa jih bo počasi začela grabiti panika. Bernal je res najboljši na dolgih klancih na visoki nadmorski višini. Ampak – teh je, kot sem že napisal, malo. In čedalje manj je tudi etap. Z vsakim dnem je Roglič bliže zmagi, tudi če ne pridobi niti sekunde.

Boleč francoski poraz

Prijetno so presenetili prerojeni Richie Porte (Trek-Segafredo), Mikel Landa (Bahrain-McLaren) in Miguel Angel Lopez (Astana), ki so se držali skupaj 10 ali 15 sekund za Slovencema. Rigoberto Uran (EF Pro Cycling), ki je vzdržal z Bernalom, je celo pridobil dve mesti in je zdaj četrti. Tik pred Nairom Quintano (Arkea-Samsic), ki je včeraj zaostal še malo več. Samo dve sekundi za Kolumbijcema je bil na vrhu Adam Yates (Mitchelton-Scott), na dan, ko je njegov brat dvojček Simon na Tirreno–Adriaticu zmagal na zaključnem vzponu pred Geraintom Thomasom (Ineos Grenadiers) in oblekel rumeno majico.

Mnogo prezgodaj sta včeraj odpadla zadnja francoska upa. Guillame Martin (Cofidis) enostavno ni vzdržal in je s tretjega mesta padel na 12. v skupni razvrstitvi. Razen, če verjame v čudežno vrnitev, bo za ekipo verjetno bolje, če si v eni od etap uredi primeren zaostanek in potem napade etapno zmago, ki jo francoska ekipa na Touru čaka že od leta 2008.

A.S.O./Pauline Ballet

Še posebej boleč konec je doživel Romain Bardet (AG2R La Mondiale), ki pa sploh ne bi smel priti do zadnjega vzpona. 88 kilometrov pred ciljem se je v ovinku zvrnil, skupaj z Baukejem Mollemo (Trek-Segafredo) in Quintano. Kolumbijec jo je odnesel najbolje, se hitro pobral in v spremstvu svoje vojske skočil nazaj v glavnino. Nizozemec je žal postal 17. žrtev dirke. Bardet pa se je sicer pobral, a pozorno oko je opazilo, da se je takoj še enkrat precej trdo usedel na asfalt. Prepričan sem bil, da je to konec, a je kljub temu nadaljeval, po desetih kilometrih ujel glavnino in prišel v cilj … a pregledi po etapi so pokazali, da s pretresom možganov. Če je kolesarjem dovoljeno dirkati kljub očitnim znakom, da so ob padcu utrpeli pretres možganov, pa nima nobenega smisla nadaljevati. Romain Bardet je 18. žrtev Toura.

Zdaj pa k dirki za etapno zmago

Začetek etape, ko se je oblikoval beg, priporočam v ogled vsem, ki imajo to možnost: po dobri uri bodo ob predavanju komentatorjev o kolesarstvu vedeli precej več. Ubežna skupina je bila vrhunska in z lahkoto bi s sedemnajsterico sestavili dve korektni moštvi za tritedensko dirko. To je bila skupina rekonvalescentov. Dan Martin (Israel Start-Up Nation) je na Touru štartal s še ne povsem zaceljenim zlomom križnice, Maximilian Schachmann (Bora-Hansgrohe) z zlomljeno ključnico, Pavel Sivakov (Ineos Grenadiers) pa je hudo trpel po padcu v prvi etapi na Touru.

A.S.O./Pauline Ballet

Impresiven nabor ubežnikov je imel EF Pro Cycling. Morda bi bilo koristno, če bi kakšen več pomagal v ozadju Uranu, ampak če Jumbo-Visma ne bi pametno pustila ubežnikom visoke prednosti ali če bi v svoje noge vzel etapo Ineos Grenadiers že bistveno prej, bi imel Uran na zadnjih klancih lepo pomoč. Kakorkoli, EF Pro Cycling si je lahko privoščil v ospredju zgoden napad z Neilsonom Powlessom in po moči druga najmočnejša ekipa je morala sodelovati. Za njim je šel Schachmann in ga zlahka ujel, kar simpatično sta se nasmehnila drug drugemu in čarala naprej.

A.S.O./Pauline Ballet

Lennard Kämna (Bora-Hansgrohe) ter Hugh Carthy in Daniel Martinez (oba EF Pro Cycling) so lahko v miru čakali in opazovali stanje kolegov v boju, ki so se počasi skuhali, vključno z Julianom Alaphilippom (Deceuninck-Quick Step). Loulou je zmogel v beg na začetku, a je bil lahko le potnik na vlaku, ki se je na zadnjih dveh vzponih po pričakovanjih raztrgal.

Kolumbijec v nemškem šahu

Ko je Schachmann 18 kilometrov pred ciljem za seboj pustil Powlessa, je moral v akcijo Daniel Martinez. Zdelo se je, da je odločno prepozno, poleg tega se mu je na zadnje kolo prilepil Kämna, z brezplačno vozovnico, seveda. Martineza sta s Schachmannom držala … no, v šahu. Kolumbijec je točno vedel kaj se bo zgodilo, ko bo ujel prvega na tistem groznem klancu. Kot to piše v učbeniku kolesarstva, je Kämna skočil takoj, ampak očitno s telečjimi nogami, s kakršnimi na tako strmem klancu ni mogoče blefirati dlje kot par deset metrov. Poskušal je še, a neuspešno. Ne toliko zato, ker bi bil Martinez odločno močnejši, ampak ker Kämna enostavno ni zmogel držati tempa več kot nekaj deset metrov. Če bi šprint na koncu začel pozneje, bi morda celo zmagal. Ampak samo, če Martinez ne bi začel šprintati prej kar iz prve pozicije.

A.S.O./Pauline Ballet

Neopaženo ni ostalo, da je z včerajšnjo etapo EF Pro Cycling prevzel Movistarju vodilno mesto v ekipni razvrstitvi. Špancem ogromno pomenijo rumene čelade, ki jih nosijo ob teh priložnostih in če se jim ponesreči tudi to … bodo zelo žalostni. Dejstvo pa je, da ima EF zastrašujočo ekipo, kar je bilo jasno že pred Tourom.

Zelena in pikčasta majica ostali brez pik

Med ubežniki je bil nekaj časa tudi Benoit Cosnefroy (AG2R La Mondiale) v pikčasti majici, a je hudo trpel že na prvem kategoriziranem vzponu in odpadel še pred vrhom. Nabral ni niti ene točke, a tudi danes ima z nekaj sreče dobre možnosti, da zadrži majico, četudi se bo samo sprehodil do cilja. Na etapi, kjer bi se to moralo zgoditi, ni niti ene same točke zbral niti Peter Sagan (Bora-Hansgrohe). Znake šibkosti pa je pokazal Sam Bennett (Deceuninck-Quick Step), ki je trpel že davno preden je začelo leteti.

A.S.O./Pauline Ballet

Glede na to, da naj bi bil Bennett soliden tudi v gorah, smo kar nekako izključili možnost, da ga ujame časovni limit. Včeraj je ob Timu Declercqu, Michaelu Mørkøvu in Driesu Devenynsu prišel v cilj zadnji, z več kot 34 minutami zaostanka, a še vedno znotraj varnih 16 odstotkov za zmagovalcem. Imel je še 14 minut časa, tako da bi lahko vmes skočil tudi na stranišče.

A.S.O./Pauline Ballet

Ampak, počasi se lahko začne nabirati utrujenost. Do konca tedna bo že nekako vzdržal, potem pa ima v ponedeljek čas za počitek pred tremi grozljivimi dnevi s 13.500 metri vzpona. Zadnja leta je v zadnjem tednu skoraj vedno kak šprinter izpadel in Sagan lahko še vedno zmaga preprosto zato, ker konkurenti niso sposobni prilesti čez klance. V tem primeru lahko morda zmaga celo na Elizejskih poljanah in s tem reši svoj Tour in ekipo, ki je vedno nekje zraven in celo kroji razplet, a je še brez zmage.



Kaj nas čaka v štirinajsti etapi?

Štart: Clermont Ferrant (325 m)
Cilj: Lyon (169 m)
Razdalja: 194 km
Višinska razlika: 2600 m
Etapo z 2600 metri višinske razlike so označili za ravninsko. Trasirali so jo z mislijo na boj med ubežniki in šprinterskimi ekipami, medtem ko bodo imeli pred jutrišnjim brutalnim dnem v Juri specialisti za grand toure dan aktivnega počitka.
Leteči cilj je že na 38. kilometru, takoj za vzponom 4. kategorije. Na petih gorskih ciljih bo mogoče zbrati samo 10 točk, z najtežjima preizkušnjama pa bodo opravili že v prvi polovici etapi. Col du Beal (2. kategorija) je dolg, a z zahodne strani relativno položen klanec s 500 metri višinske razlike. Že do začetka uradnega vzpona pa se cesta 12 kilometrov počasi vzpenja. Po spustu sledi krajša vzpetinica in potem štirje kilometri vzpona na Cote de Courreau.
Precej bolj zapleten je zaključek. V zadnjih enajstih kilometrih, tako rekoč že v Lyonu, sta dva vzpona 4. kategorije. Zadnji, Cote de la Croix-Rousse (Google Street View), je pravi mestni vzpon s tremi serpentinami in še enim ostrejšim ovinkom. Dolg je samo 1,4 kilometre in položen, a zadnji del naj bi bil nekoliko bolj strm. Po gorskem cilju, ki niti približno ne bo videti kot gorski cilj, se cesta vzpne še malo in sledi komaj opazen spust ter vožnja po mestnih, s cestnim pohištvom bogato opremljenih ravnih ulicah, ki bi bile precej nevarne v primeru šprinta glavnine. Zadnji zavoj v desno je 2 kilometra pred ciljem in do črte vodi bulevar ob Roni.

Šprinterska dirka ali etapa po vzoru enodnevnih klasik?

Napovedati razplet je težko. Vsekakor bo šla v beg večja skupina. Tour se preveša v zadnjo tretjino in marsikatera ekipa je še vedno brez ulova, v ekipah, kjer ne morejo več računati na dobro skupno uvrstitev, pa bodo dobili pomočniki proste roke. V beg bo želela polovica pelotona s Thomasom De Gendtom (Lotto-Soudal) na čelu. Načrte imajo mojstri klasik, kot so Greg van Avermaet in Matteo Trentin (oba CCC), Oliver Naesen (AG2R La Mondiale), Bob Jungels (Deceuninck-Quick Step), Alberto Bettiol (EF Pro Cycling), Jasper Stuyven in morda celo Mads Pedersen (oba Trek-Segafredo), Nils Politt (Istrael Start-Up Nation) in še kdo – zakaj ne Luka Mezgec (Mitchelton-Scott)?
Osebno si upam pripisati precej možnosti tudi šprinterjem. Petra Sagana bo Deceuninck-Quick Step težko pustil v beg, a potem se lahko zaplete, če bodo šprinterji po pregledu ubežne skupine dejansko videli možnost za zmago. Če bo v begu več v prejšnjem odstavku omenjenih, bo težko nadzorovati zaostanek čez Col du Beal – a prav tam bi se lahko že zgodaj Sagan znebil Sama Bennetta in v tem primeru bo Bora-Hansgrohe motivirana kot le kaj. Ne pozabimo, da bodo v cilju danes podelili 50 točk, s katerimi bi se Sagan resno vrnil v igro.
Seveda pa Slovak težko pričakuje, da bi v tem primeru šprintal sam. V Lyonu bi na zadnjem klancu poskušal marsikdo s skokom na zadnjem vzponu. Saganov tempo lahko drži marsikateri šprinter, na primer Bryan Coquard (B&B Hotels-Vital Concept), Edvald Boasson Hagen (NTT), Jasper Stuyen in Mads Pedersen. Pa tudi Luka Mezgec. Brez možnosti pa niso niti puncheurji, kot sta Marc Hirschi (Sunweb) in Julian Alaphilippe, da ne omenjam vseh glavnih osumljencev za beg.
Vsekakor še ena etapa, ki se jo splača gledati od začetka pa do konca.

Komentarji

Stavcavas12. 9. 2020 ob 14:34

Upam,da tole berejo športni novinarji iz Ekipe,Siola,Slovenskih novic,24 kur....,kako se napiše novice.Matej,v veselje nam je brati tvoje članke👏👌

Matej Zalar12. 9. 2020 ob 18:51

Hvala! Me veseli. Vendarle je Runda specializiran kolesarski portal :)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.