Albanija, evropski tretji svet

Luka zaradi pandemije še vedno tiči v Sloveniji, seveda pa ni okleval, ko se mu je ponudila priložnost za študijsko turo po Albaniji. Že pred petimi leti je tja vodil skupino Kitajcev, zato mu je bil tokrat ogromen šok prihranjen, a vseeno ga je spet presenetilo, kako blizu je svet, ki nekoliko »spominja na Grčijo, ampak malo tudi na Kambodžo«. To je država v razvoju. Tretji svet v Evropi. Priznava, da je prišel tja poln predsodkov. Ljudje si še vedno predstavljajo, da tam kradejo otroke in v ljudi mečejo kamne. »No, to se mi je zgodilo,« se zasmeje Luka. »Dobro, otroka mi niso ukradli.« Videl je dovolj modrega planeta, da v svet ne gleda z rožnatimi očali. Pripoveduje brez romantiziranja.

Z divjih gora v morsko letovišče

Albanija leži daleč na jugu, zato bi si predstavljali, da je idealna zimska destinacija, ampak najbolje je tam kolesariti maja in junija ter v septembru. Okolica Tirane je ravninska in ni preveč zanimiva pa še promet je obupen, prav tako so ravninski in za kolesarjenje precej dolgočasni tudi priobalni tereni severno od Vlorë. Kolesarili so v zaledju, ki pa je še bolj hribovito, kot si je predstavljal.

V sedemčlanski skupini precej ležernih kolesarjev, ki se jim je pridružil, je vseh deset dni užival v udobju spremljevalnega avtomobila in hotelov ali družinskih gostišč – kakršna z vsemi posebnostmi pač so. Najprej so šli iz Tirane v Pogradec na albanski strani Ohridskega jezera, kjer se najde nekaj ravnice, potem so nadaljevali na jug in proti obali. Divja pokrajina je gotovo eden najpomembnejših razlogov, zakaj bi človek kolesaril po teh krajih.

Najviše so se vzpeli do 1500 ali celo 1600 metrov, a klanci niso pretežki, naklon gre tja do devet ali deset odstotkov, a še to le za kratek čas. Večinoma so vozili skozi gozdove, a bolj ko so se približevali obali, več je bilo grmičevja in borovcev. Prav na jugu in ob obali je Luko z vasmi, zgrajenimi v hrib, spominjala Albanija na nekoliko manj razvit jug Španije ali Italije. No, od Vlorë, kjer so pot zaključili, je do Apulije po morju le dobrih 600 kilometrov, še bliže je do Krfa, ki ga od skrajnega juga Albanije loči le kilometrska morska ožina.

Dežela Mercedesov in oslov

Ceste so zgodba zase. »Vemo, da so nekatere ceste pri nas tako obupne, da bi bilo bolje, če bi bil makadam. No, tam je še huje. Ko mislimo, da ne obstaja slabša cesta … obstaja! Pojdi v Albanijo!« Nerodno, če prideš tja s 23- ali 25-milimetrskimi plašči, ki jih je izbral prav zato, da bi videl, če gre. »Slaba ...« prizna in svetuje vsaj 30-milimetrske, raje 32-milimetrske gume, še najboljše pa je gravel kolo, s katerim se odprejo novi, skoraj neskončni svetovi.

Porazne ceste niso presenečenje, bolj to, da se infrastruktura glede na vse težave komaj delujoče države pravzaprav razvija zelo hitro. Do leta 2005 praktično ni bilo cestne infrastrukture. V začetku tisočletja je trajala vožnja od Tirane do Prištine na Kosovem deset ur, zdaj se 260 kilometrov prevozi v dobrih treh urah. »Prepričan sem, da bodo ceste v doglednem času uredili že zato, ker so preslabe tudi za avto,« pravi Luka in dodaja, da je bila večina cest, kjer so vozili, v presenetljivo dobrem stanju. Kakšnih dvajset odstotkov pa je bilo res … no, obupnih. Posebej se sicer trudijo okoli letovišč, kjer je razvoj tudi sicer neprimerno hitrejši kot v zaledju.

Še vedno je na cesti največ starih Mercedesov. Praktično so povsod stari Mercedesi. Ali oslovske in konjske vprege. Vmes pa komaj kaj. Morda kakšen Lamborghini. »Ne veš kako je to mogoče v državi s povprečnim mesečnim dohodkom 400 evrov.« A na splošno je prometa malo in vozniška kultura do kolesarjev presenetljivo korektna. Razen seveda v Tirani, kjer promet opiše z besedami »kaos je totalen«. Prestolnica se trudi biti moderna tudi z urejanjem kolesarskih poti. Redki dejansko kolesarijo, a še ti so vsepovsod.

Bi pustili kolesa pred kar eno bencinsko črpalko?

Prvi pomislek v zvezi z Albanijo je varnost. Zaman. Revščina je porazdeljena enakomerno, tistih, ki vozijo Lamborghinije, pa očitno ni preveč, da bi to poglabljalo razlike. Poleg tega verjetno nikoli ni bilo dosti bolje. Eno noč so prespali v mestecu Gjirokastra, ki uživa zaščito Unesca in je, recimo, tudi turistično zanimivo. Staro jedro je umeščeno v hrib in ulice ozke, zato njihov kombi s prikolico ni mogel gor. Skupaj z vsemi kolesi, in ni bila pokrita, so prikolico pustili pred bencinsko črpalko nekaj kilometrov stran. »V Sloveniji si tega ne bi upal.«

Opazno pa je, da so ljudje travmatizirani. Albanija se je razglasila za prvo ateistično državo, rečem Luki med pogovorom ker menim, da ima s tem kaj opraviti tudi prepoved religije pod diktaturo Enverja Hoxhe. To so konec šestdesetih let prejšnjega stoletja uveljavljali tudi s silo. Država je bila tudi med najbolj izoliranimi na svetu. Po Stalinovi smrti je imel Hoxha diplomatske stike samo s Kitajsko, od sedemdesetih pa je bila Albanija povsem osamljena, zaščitena z menda več kot 170.000 bunkerji. »Voziš se po cesti in jih vidiš levo in desno, povsod.«

Po revoluciji leta 1989 so bili v začetku tisočletja tako obupani, da se je razmišljalo celo o vnovični vzpostavitvi monarhije. Okronali bi pravnuka Zoga I., ta se je oklical za kralja po prvi svetovni vojni, a vzdržal le do začetka druge svetovne vojne. »Albanci so še vedno obupani. Če bi jih spraševal o politiki, bi izvedel marsikaj,« pravi, a o tem ne želijo govoriti prav dosti, zato ni dobil objektivnih informacij. »Vodič je poskušal, a mu ni najbolje uspelo.«

Prestiž ne obstaja

Prenočevali so v hotelih in gostiščih. Luka izpostavi estetiko, ki se naslanja na izročilo Otomanskega imperija. A končni rezultat je danes običajno cenenost. Sicer turistične kapacitete spominjajo na hrvaške, kakršne so bile leta 1994. A takrat je bilo tudi na Hrvaškem možno najti luksuzne namestitve, v Albaniji pač tega ni. »Enostavno je bila država predolgo zaprta. Burma je sicer še hujši primer,« izpostavi mimogrede. »V Albaniji boš tudi v precej dobrem hotelu ugotovil, da nekje odpada omet ali visi iz stene žica.«

Spomni se tudi bungalovov sredi ničesar. »Priporočam, ker tam ni druge možnosti. Kot če bi prišel na Mašun, samo da imajo ribogojnico s postrvmi. Res pa dostikrat zmanjka elektrike.« Ne le tam. Elektriko uvažajo, a ponudba očitno ne dosega povpraševanja, zato so nujni dizelski agregati. Ali vsaj prenosnik z baterijo – Luka je prišel tja brez baterije in tako se je naprava kar naprej izklapljala. »Mimogrede, elektrike lahko zmanjka tudi na letališču.«

Res pa je drugače v prestolnici. »Diskrepanca med Tirano in ostalimi predeli Albanije je neverjetna.« Po koncu programa so šli na večerjo v prestižno restavracijo, kjer je imel občutek, kot da bi jedel na zahodu, a za pol nižjo ceno kot v evropskih prestolnicah. Res pa je bil to najprestižnejši del mesta in še tam je zunaj, na cesti, jasno, da je to še vedno Albanija.

Kako v Albanijo?

Covid-19 v Albaniji

Kulinarika? »Nič posebnega.«

»In tudi voda je oporečna.« Saj pravim, Luka pove naravnost. »Kulinarika je mešanica hrvaške, srbske, turške in grške hrane. Na mizo boš dobil varianto bureka ali tzatziki.« A tu je še ena posledica izolacionizma: na mizo so dobili, kar je bilo videti kot tzatziki in je imelo okus po tzatzikuju, natakar pa je trdil, da to nikakor ni tzatziki, pač pa tzatzish.

V dražjih hotelih pride na krožnik tudi kaj dejansko okusnega, a ni albansko. V desetih dneh so poskusili kakšnih petnajst vin, a od tega je bilo dobro le dvakrat in še to je bilo enkrat italijansko. Boljša izbira je pivo, ki ni nič posebnega. Ležak domače pivovarne stane od poldrugega do dveh evrov, v trgovini pa je »praktično zastonj«.

Dodaten izziv je pred vegani. Luka je vegan. Kjerkoli izven Tirane se postreže le narezano zelenjavo z obilico olja. »Ko si to ugriznil, si imel občutek, da ješ ribo s sosedovega krožnika na desni ali govedino soseda na levi.« Enkrat se je zastrupil: »In mislim, da tisto noč nisem bil edini na stranišču.« Ima pa zaostalost tudi svoje prednosti. Recimo na agrikulturnem področju. »Tako dobrega sadja in zelenjave nisem jedel že dolgo,« pravi.

Zakaj v Albanijo?

Prvič, ker je poceni. Drugič, ker je lepo. In tretjič, ker je drugače. Tudi bolj drugače kot v državah tretjega sveta, kjer pa je svoj vpliv pustila kolonizacija in so vsaj turistično zelo razvite. »Ljudje so zelo prijazni, a na poseben, zanimiv način. Tega že dolgo nisem videl. Storitve v hotelih ali restavracijah niso na posebej visoki ravni, ni neke uniformirane, naučene prijaznosti, kakršne smo vajeni, ampak so ljudje pristno prijazni. Povsod, tudi na ulici.«

Mislim, da je že to je dovolj dober razlog. To je svet, kakršnega skoraj ni več.