Matej Zalar

Najljubši vzpon doma in na tujem

Grossglockner z južne smeri. Iz podna, Lienza, in čez Heiligenblut do najvišje točke, Edelweisspitze. Spomladi, ko je ob cesti še sneg. Doma pa Soriška planina čez Sorico. To je kar pravi alpski vzpon, Sorica je ena najlepših slovenskih vasi, pod vrhom pa človek uživa med skalami in nad prepadi.

Najljubši spust doma in na tujem

Z Grossglocknerja je kar dobro letelo s Hochtora pa do krožišča, kjer se gre naravnost na Franz Josefs Höhe in levo v Heiligenblut. Spust je dolg, asfalt ima rad gumo in takrat je bilo precej malo prometa.

Doma pa spust s Pasje ravni v Poljansko dolino. Vidim, da so na Stravi ta segment izbrisali, kar me ne čudi. Spust je izrazito tehničen, cesta je ozka, ponekod zanič, veliko je prehodov v senco, ovinki so raznoliki, od izrazito ostrih do hitrih, na koncu pa je treba pritisniti še v dolini.

S katerim kolesarjem bi šel najraje na kavo ali pivo? In zakaj?

Na pivo z Bradleyjem Wigginsom, ker je človek-enciklopedija kolesarskega športa.

Katere ceste še nisi prevozil, a si jo želiš?

Prelaza Sa Calobra na Majorki. Gor sem šel sicer iz neatraktivne smeri s Coll dels Reis, a ker je bila v načrtu 180 kilometrov dolga vožnja, nisem bil dovolj nor, da bi se z vrha spustil do morja in se vrnil nazaj.

Kaj najraje spiješ pred, med in po rundi?

Pred espresso, med kokakolo, na koncu pivo.

Kaj najraje poješ pred, med in po rundi?

Pred dolgo rundo najraje jajca na oko s slanino in zajeten kos belega kruha z maslom in medom. Med kolesarjenjem se izogibam gelom, ker mi gre na živce z njimi povezana lepljiva packarija po žepih. Raje imam energijske ploščice, pri čemer skušam biti čim bolj varčen – nisem pa še prišel do tega, da bi jih pripravljal sam. Na rundi, dolgi pet ur in več, se ustavim na sendviču, najraje cenenem in nezdravem z bencinske črpalke, ki, skupaj s kokakolo, kar steče v sistem. Po rundi najraje testenine na čim bolj preprost način. Ko pridem domov res sesut, se ne ukvarjam s presežki.

Zakaj je kolesarjenje najbolj kul šport?

Ker je najhitrejša oblika gibanja na izključno človekov pogon. In to ne pomeni, da se mi kolesarjenje z električnim kolesom ne zdi kul. Kul je, da lahko relativno daleč prideš relativno hitro in se ob tem še zabavaš. Kolesarjenje je svoboda, ki je omejena samo z našimi omejitvami.

Kakšno kolo voziš?

Testno. Doma čaka na obuditev Moser m84 letnika 2005 z aluminijastim prednjim in karbonskim zadnjim trikotnikom Dedacciai ter opremo Campagnolo Record istega letnika. Menda ga je pred menoj kot rezervno kolo vozil Simon Špilak. Zraven sem dobil kot cent težke, a zanesljive obročnike Scirocco.

Po makadamu vozim Cinellija Zydeco, prav takega, kot sem ga kupil.

Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?

Okvir bi bil iz titana, z notranjo napeljavo kablov, klasične geometrije, a kratek, da bi si lahko privoščil dolgo krmilno oporo. Kljuboval bi trendom in vztrajal pri obročnih zavorah, ki bi grabile karbonske obročnike s čim nižjim profilom. Krmilo bi bilo aerodinamično in integrirano z oporo. Skratka, kombinacija klasike z modernim pristopom.