Vzemi kolo. In pazi se taksija.

Bog pomagaj: v Dravlje se mi ni ljubilo s kolesom. Navsezadnje sem moral samo v eno smer. Za avtobus nimam časa in tudi sicer mestni javni prevoz slabo vpliva na moje mentalno zdravje. Najboljša rešitev se mi je zdel taksi. Izbral sem podjetje z aplikacijo, ki dejansko deluje. Potem se je začelo.

Slepa kura zrno najde

Ne vem zakaj nisem klical taksi službe z dobrim, starim dispečerskim servisom, kjer živa osebe točno ve, kje je »veliki petrol pri obvoznici na Celovški v smeri Celovca«. Aplikacija tega ne razume. Terja naslov, zato moraš odpret še drugo aplikacijo, da sploh izveš naslov. Prihod so napovedali v štirih minutah.

Naslednjih petnajst minut sem na aplikaciji opazoval simbol avtomobilčka, ki se je po zemljevidu premikal sem ter tja brez vsake logike. Bilo je zabavno. Enes je krožil po bližnji in daljnji okolici popolnoma brezglavo. Skoraj je bil že na cilju, ko je v sosednji ulici obrnil in poskusil zavit v enosmerno še v drugem poskusu, kot da se je v treh minutah prometna ureditev spremenila. Potem je ubral pot naokoli, a ne krajšo, pač pa daljšo. V mojem križišču pa se je z nezmanjšano hitrostjo odpeljal naravnost. Niti poklical me ni, jaz pa nisem mogel klicat njega, niti dispečerke, ker je ni. Vse skupaj deluje menda približno tako kot Uber, samo da je slabše.

V tem času bi na cilj že prišel s kolesom. Ko sem nad Enesom že obupal, je začelo kazat, da bo vendarle našel naslov. Bil je že povsod, samo pri meni doma še ne. Ne bi verjel, če ne bi videl: še enkrat je peljal mimo, a ga je k sreči ustavila rdeča luč na semaforju.

»Prvi mi je dan,« je odgovoril na vprašanje, kaj vendar počne že četrt ure. »Saj veš, to so te aplikacije.«

Na začetku se je prav ta taksi služba pohvalila, da bodo njihovi ljudje nosili bele srajce. Zdaj ne nosijo več niti tistega, kar morajo po zakonu, pardon, odloku: »Si lahko potegnete masko čez nos?«

Zakon neumnejšega

Težko sem ohranjal kolikor toliko mirne živce in se vzdržal zajedljivosti: »Do Celovške boste našli?« Da ja, je rekel, in že v naslednjem križišču zavil po krajši, a odločno počasnejši, ker je čas denar, pa tudi potratnejši poti. Ni več dispečerk. In ni več taksistov, ki bi vsaj približno poznali ljubljanski ulični sistem. Potem je skušal zaviti v slepo ulico, a sem ga pravočasno opozoril, da ne bo šlo.

Slednjič sem ugotovil, da sploh ne zna vozit. Ob vsakem speljevanju je avto skoraj crknil. In ker je bila na Celovški gneča, je moral v nekaj minutah speljat vsaj dvajsetkrat. To pomeni, da je vsaj štiridesetkrat cuknilo. Skušal me je prepričat, da so avto pokvarili drugi taksisti.

Zdaj sem bil res že na robu z živci in očitno je bilo, da v dacii vlada napeto, skoraj hostilno ozračje. Tako sva si šla na živce, da bi se brez splošno sprejetih civilizacijskih standardov gotovo pobila.

A danes bi se temu smejal, če se ne bi skoraj končalo tragično. Slednjič sva le prišla do črpalke, kamor je skušal zapeljat z nezmanjšano hitrostjo. Videl sem, da sva tik pred njegovim sploh prvim suverenim manevrom prehitela kolesarja. Zavpil sem: »Pazi, kolesar!« Ni ustavil. Izsilil ga je. »A si nor, kaj delaš?« sem kričal in ugotovil, da ga nadira tudi kolesar.

»Ko ga jebe!« je – s prav temi besedami – rekel Enes, opazno vznejevoljen.

Deset centov napitnine je dobil, ker nisem želel imeti z njim opravka niti sekunde dlje, kaj šele, da bi čakal na vračilo denarja in printanje računa. Preostalo mi je samo, da sem mu podelil najnižjo oceno  in storitev komentiral, žal brez popolnega seznama vseh napak, ker ni bilo dovolj znakov. Pozneje, preden sem aplikacijo odstranil, sem opazil, da mi je tudi on očitno podelil najnižjo oceno, ker je ta z okrogle petice strmoglavila za 14 stotink.

Zdaj veste, da tisti, ki vas izsilijo pri zavijanju desno, niso nujno slepi. So tudi takšni, ki ne jebejo.

S taksijem je trajalo pol ure, plačal sem osem evrov. S kolesom bi prišel v 15 minutah, brezplačno. In z nekaj sreče me ne bi povozili.