Matej Mohorič: Navijajte, letos sem dobro pripravljen!

Matej, si že našel napravo Garmin, ki so ti jo ukradli po dirki Kuurne-Bruselj-Kuurne?

Ne, mislim, da je izginila za vedno. Nekateri se sprašujejo, zakaj kolesarji na dirkah, ko pridejo v cilj, najprej pospravijo Garmin v žep. Ali kaj skrivajo? Ničesar ne skrivajo, le uporabiti ga želijo še kdaj.

Pobrskal sem, kaj storiti, če ti ukradejo Garmin. Edini nasvet je, da to prijaviš policiji. Ampak tega najbrž nisi storil? 

Ne. Tako hudo odvisen od Strave nisem.

Za velik del rekreativnih kolesarjev v Sloveniji se kolesarska sezona šele dobro začenja. Zato bi se rad pogovoril o temi, za katero vem, da ti je blizu. Sobivanje na cesti. 

Najpomembneje je, da se zavedamo, da smo ranljivi. In da drug drugega spoštujemo. Vsi smo uporabniki javnega cestnega omrežja, ki želimo ali nekam priti. Ali se razmigati, če smo na kolesu. Pokazati moramo spoštovanje do souporabnikov, ki so na cesti zaradi drugih razlogov. Morda se vračajo iz službe. Smiselno je, da kolesarji uporabljamo ceste, ki so manj prometne, da ne oviramo drugih. Najpomembnejše pa je spoštovanje. Cesta je od vseh, zato počakajmo drug drugega in si dajmo čas.

Srečala sva se na dogodku Delimo si pot. Presenečen sem bil, da si se takoj dotaknil vprašanja hitrosti in umirjanja prometa v naseljih. Ali zagovarjaš nižje omejitve?

Najprej bi podprl odprto razpravo. Podpiram nižje omejitve, a hkrati bi se bilo treba pogovoriti o spremembi cestnih režimov. Predvsem v večjih mestih bi potrebovali več prostora za kolesarske poti. Urediti je treba tudi javni promet, a ne gre z danes na jutri. Nekatere poti bi namenili izključno pešcem in kolesarjem. Če bi ljudje imeli dobre možnosti, da bi svoje poti kombinirali z mikromobilnostjo, bi to bilo manj stresno za vse.  Strinjam se, da bi vsaj v središčih mest omejili hitrost, da se oteži poti tistim, ki ne želijo uporabljati drugih načinov mikromobilnosti.  

V nizozemskem filmu Why We Cycle pripovedovalec pove, da je splošni vtis, da kolesarji ne upoštevajo prometnih pravil. Hkrati pa podatki kažejo, da je število nesreč, ki jih povzročijo kolesarji, presenetljivo nizko. Ali se ti zdi, da se kolesarjev neupravičeno drži slab sloves?

Zdi se mi, da se kolesarjev upravičeno drži slab sloves. Predvsem v mestih ne upoštevajo vseh cestnoprometnih predpisov. Vozijo čez rdečo, pogosto izsilijo prednost, se ne ustavljajo pred prehodi za pešce. Izkoriščajo dejstvo, da je kolo zelo agilno prevozno sredstvo in da je relativno težko povzročiti prometno nesrečo. Lahko se je izmuzniti in zaradi tega je število nesreč, ki jih povzročijo kolesarji, relativno nizko. Vsekakor pa je nizko glede na število prekrškov, ki jih zagrešijo kolesarji. V bran kolesarjem: z drugačnim načrtovanjem kolesarskih poti, ki bi bile bolje povezane in stran od avtomobilov, bi bilo prekrškov manj. Če je kolesarska steza v resnici valovit pločnik, ki ga vsakih nekaj metrov prekine dovoz, je to bolj podobno pumptracku. To ni varno okolje za kolesarje in na nek način spodbuja kršenje predpisov. 

Pripovedovalec v filmu, ki sem ga omenil, je sloviti kolesar Chris Boardman. Tudi njega so klicali Profesor, ker je veliko pozornosti posvečal detajlom. Tako kot ti. Kdaj, kako se je v tebi razvijal ta analitični občutek za podrobnosti v kolesarjenju?

Vedno sem stremel k temu, da bi bil boljša verzija samega sebe in da bi tudi na dirkah izkoristil vse svoje potenciale. V nobenem trenutku nisem bil najmočnejši ali najbolj nadarjen kolesar generacije. Zato sem moral ves čas izkoriščati tisto, kar sem imel. Ena teh stvari je bila moja študioznost. Že med mladinci sem prebral veliko knjig o treniranju, prehrani, opremi in aerodinamiki. V marsičem sem prehitel konkurente, ker sem nekatere stvari začel delati prej kot oni. Zato sem na kakšni tekmi tudi zmagal. To počnemo še danes z ekipo Bahrain Victorious. Veliko časa in energije investiramo v opremo, materiale, nutricionizem, proces treniranja, vse pa temelji na znanosti. Veliko je analiz in morda to delamo pol koraka pred preostalimi. 

Ko se je Chris Boardman upokojil od profesionalnega tekmovanja, je v Manchestru postal komisar za hojo in kolesarjenje. Že razmišljaš, v katero smer boš usmeril svojo prepoznavnost, ko boš zaključil tekmovalno kariero?

Iskreno, razmišljam. A se še nisem odločil. Poigravam se z mislijo, da bi ostal v svetovni seriji, a me moti, da potem veliko časa preživiš na cesti in nimaš časa za družino. Življenje v hotelih mi ne diši. Alternativa bi bila odpreti podjetje, ki je povezano s kolesarstvom. Morda kot turistična dejavnost ali treniranje, so pa potem druge prednosti in slabosti. Tudi zato se še nisem povsem odločil, v katero smer bi se podal.

Omenjala sva varnost. Ali imaš kakšen nasvet rekreativnim kolesarjem za slovenske ceste?

Ja, imam. V Sloveniji imamo res dobro omrežje cest. Ne glede na na mikrolokacijo se da povsod izbirati ceste, ki so manj prometne in primernejše za kolesarjenje. Prvi nasvet je, izbirajmo ceste, na katerih ne oviramo drugih. Drugi nasvet je, bodimo spoštljivi. Vozimo v koloni. Če smo na podeželski cesti, kjer ni nikogar, se tudi sam pogosto peljem vštric.  A takoj ko se približa avto, se postavimo v vrsto, da nas je lažje prehiteti. Lepo pozdravimo tistega, ki ga srečamo v avtomobilu. Iščemo očesni stik, da vidimo, da nas je voznik avtomobila opazil in da razume, da mu ne želimo ničesar slabega. Tudi podnevi uporabljamo luči, saj to bistveno poveča našo vidljivost. Na trgu so luči, ki so hkrati radarji. Sporočijo nam, da se nam iz ozadja približuje avto, ki ga še ne slišimo. Tudi to je zelo uporaben pripomoček. To so osnove, ki nam pomagajo, da smo bolj varni na cesti. 

Morda je smiselno namigniti na gravel, ker se že po definiciji izogiba cestam, kjer je veliko prometa.

Gravel je fajn. V Sloveniji imamo veliko cest, ki so primerne za gravel, a poznam posameznike, ki nato hitro postanejo pogumni in se lotijo stez, ki so primernejše za gorsko kolo. To pa hitro postane nevarno. Gume lahko absorbirajo mikrovibracije, a skale in korenine so še vedno velika ovira. Če želimo s kolesom v gmajno, je morda bolje izbrati gorsko kolo, za povezovanje odročnih asfaltnih poti z enostavnim makadamom, pa je gravel definitivno odlična izbira.  

Kje ti je najlažje slediti? Strava, Zwift, Instagram?

Na Instagramu najbolj redno objavljam, predvsem pa mi sledite na televizijskih zaslonih, ko bodo najpomembnejše dirke. Navijajte! Letos sem kar dobro pripravljen in se res veselim predvsem spomenikov, pa tudi preostalih dirk.

Spet te bomo srečali na tekmah za rekreativne kolesarje. Letošnji L’Etape Slovenia ima isto traso kot lani, torej se bomo še enkrat peljali mimo Podblice. 

Trasa bo zelo podobna tisti lanski, ja. Sem ambasador in tudi letos bom zraven. Datum v septembru je rezerviran in se že veselim.

Kaj pa lahko stori rekreativni kolesar, da brez poškodb konča dirko? Pogosto sem slišal nasvet, ne hodi na dirke, ker je veliko neizkušenih kolesarjev.

To ne drži. V prvih bojnih vrstah je sicer res veliko našpičenih, ki pozabijo, da je dirka rekreativna. A ko se po prvih kilometrih vsak postavi na svoje mesto, si lahko vzamemo dovolj prostora za vožnjo s primerno varnostno razdaljo. Takrat ni več posebne nevarnosti. Tak dogodek je izjemna priložnost, da uživaš in izkusiš, kako je nam, ki si s kolesarjenjem služimo kruh. Izkusiš pristnost vožnje v skupini, kar pa se da početi tudi povsem varno. V večini primerov se da izogniti padcem, a pademo lahko tudi, ko smo sami. Če vozimo z glavo, lahko vedno ustrezno odreagiramo. 

Zadnje vprašanje sem si izposodil iz filma Why We Cycle in je prevod naslova. Zakaj kolesariš?

Zato, ker je čas na kolesu čas, ki je je samo moj. Počnem nekaj, kar imam iskreno rad in v čemer iskreno uživam. Privlači me svoboda gibanja, narava in vse, kar je okoli mene. Ko začutim veter na koži, je to pristna izkušnja, ki je ne more nadomestiti nič drugega. Še bolje, če ta čas preživim v družbi prijateljev ali družine. Morda je hoja v hribe podobna izkušnja, a zame le, ko se vzpenjam. Vzpenjanje po klancu me osrečuje, me navdaja z energijo, čeprav mi jo hkrati jemlje. Pot navzdol na kolesu pa je še v večji užitek kot vožnja navzgor. Iti peš navzdol pa je zame ena sama muka. Čeprav je to moj poklic, je to tudi moja najljubša oblika rekreacije. Na kolesu neizmerno uživam, vsak dan.