Finale Zwiftove akademije (3/5)

Na Zwiftovi akademiji se je letos šolalo kar 150 tisoč kolesark in kolesarjev, v finalni izbor so izbrali po pet najboljših kolesark in kolesarjev. Na Majorki so se pridružili pripravam ekip Alpecin-Fenix in Canyon-Sram. Trenirali so s profesionalkami in profesionalci in se obenem merili med seboj za glavno nagrado: letno profesionalna pogodba. Zmagala sta komaj devetnajstletni Avstralec Alex Bogna in devetnajstletna Nizozemka Maud Oudeman. GCN je izkoristil priložnost, ki se je ponujala sama od sebe že več let. Tokrat so pripravili šov v petih epizodah.

Brez spletk, odločali so vati

Z resničnostnimi šovi nimam nobenih izkušenj. Pomaga, če nimaš televizije. Če sem kdaj izgubil kako minuto časa z njimi, je bilo to le po naključju, v kakem bifeju. Slišal sem, da so sestavni deli teh šovov takšna in drugačna znanja ali sposobnosti nastopajočih, a tudi spletke, seks pod rjuhami in kar je še podobnih stvari, ki dvigujejo gledanost. GCN petim epizodam, ki so jih posneli na Majorki, ne pravi resničnostni šov. Ampak v resnici je bilo prav to. Čeravno brez spletk in seksa.

Z izjemo prekaljenih GCN-ovih voditeljev Simona Richardsa in Dana Lloyda so bili glavni akterji malo okorni pred kamero. To ni nenavadno. Menda nastopajoče v resničnostnih šovih izbirajo strokovnjaki, ki pazijo na to, da so po karakternih profilih nekompatibilni, verjetno pa imajo prednost tudi tisti z drugimi izstopajočimi atributi. V finale Zwiftove akademije pa so prišli tisti, ki so bili najboljši, neglede na to, kako se znajdejo pred kamerami. No ja, v resnici so bili prav simpatični.

Rob Hatch je užival

GCN ni kukal v spalnice. Mislim, da ne bi bilo nič narobe, če bi dodali v šov še nekaj utrinkov iz prostega časa, vsekakor pa tega nisem pogrešal. Vse se je dogajalo na spektakularnih cestah na Majorki in v tako imenovani areni, kjer so seveda zviftali. In to je komentiral nihče drug kot Rob Hatch, tako navdušeno, kot da spremlja kraljevsko etapo Dirke po Franciji. Rob Hatch je vedno navdušen. Za nekaj takega ne moreš aktivirat Carltona Kirbyja. Pravzaprav sem pogrešal le Orlo Chennaoui, tudi ona je vedno navdušena nad vsem, in še bolj Briana Smitha.

Potem je bila še žirija – brez glasov publike. Športni direktor Christoph Roodhooft in trener Kristof De Kegel iz Alpecin-Fenixa sta dajala vtis, da gre za blazno resno stvar – in tudi v resnici gre zares. Doslej je med moškimi zares uspelo le lanskemu zmagovalcu Zwiftove akademije. Ne le to: Jay Vine je lani dirkal kot da je diplomiral že zdavnaj: drugo mesto v generalnem seštevku na Dirki po Turčiji in tretje mesto v štirinajsti etapi Vuelte.

Za Canyon-Sram sta zmagovalca izbrala športna direktorica Beth Duryea in trener Lars Teutenberg. Glede na statistiko imajo ženske več možnosti, da jim uspe: za Canyon-Sram uspešno dirkata Ella Harris že od leta 2019 in Neve Bradbury, ki je letošnjo pogodbo podaljšala tudi za naslednjo sezono.

Prvič v Evropi … in že ima pogodbo

V dveh epizodah so izločili po eno žensko in moškega, tako da so zadnji dan na Zwiftu dirkali po trije za vsak spol. Napetost je malo pokvarilo precej očitno dejstvo, da so bolj ali manj odločale predstave na klancih. Ne vem, morda so v obeh ekipah iskali predvsem dobra specialista za vzpone, gotovo pa imajo raje mlajše kot starejše kadre.

Vsekakor sta bila Maud Oudeman in Alex Bogna najboljša in, vsaj tako je kazalo, tudi najbolj zagrizena. Na splošno je presenetljivo kako uspešni so na teh akademijah Avstralci … dobro, Ella Harris je z Nove Zelandije. Tam spodaj izvajajo prave desante na Zwift. Mogoče zato, ker se težko izkažejo na cesti. V mlajših kategorijah se vse še vedno dogaja bolj ali manj samo v Evropi. Alex Bogna pa je šele prvič zapustil Avstralijo.

Končna ocena šova? Simpatično, a brez presežkov. Kot je razbrati iz komentarjev pod videi na Youtubu, je publika zadovoljna, če že ne navdušena. Ne bo me presenetilo, če bo naslednje leto šov obsežnejši, z več poudarka na nastopajočih. Seveda dosti raje čas porabim za kako dobro ciklokros dirko.