Vštric z Žigo Okornom

Kot otrok je živel v Cukrarni in na belem Ponyju s tremi prestavami prve kilometre nabiral po središču mesta in na Grajskem griču, omeni tudi, da so se s prijatelji lovili po podstavku okoli Prešernovega spomenika. Iz Ponyja je naredil specialko, tako da je krmilo obrnil navzdol in v tem aerodinamičnem položaju drvel z zobmi tik pred hitrim zapenjalcem. Potem je prišlo obdobje motorizacije, mopedov, pozneje avtomobilov in na kolo je malo pozabil. Pred kakšnimi petnajstimi leti se je spet navdušil, ker so ga začele pestiti tekaške poškodbe. Živi in ustvarja pod Rožnikom, kjer sva sedla v atelje ob spremljavi klavirske glasbe. Odlično vzdušje.

Kolikokrat te ljudje vprašajo to neumnost: »Se da od slikarstva živet?«

To me vpraša skoraj vsak. Rečem, da je bilo dobro, ko sem v nekem obdobju, dolgo nazaj, zaslužil petdeset odstotkov s slikarstvom.

Koliko ti gredo ta vprašanja na živce? In kaj ti gre bolj na živce? Vprašanja sama ali to, da se mora danes umetnik udinjat v bolj donosnih dejavnostih, osnovni poklic je pa na koncu konjiček.

V bistvu me ne motijo toliko vprašanja. Bolj me moti, da se zdi ljudem to normalno. Ko je Zveza društev likovnih umetnikov skoraj propadla – ne vem kdaj je bilo to, mogoče leta 1997 – smo se zbrali in ga rešili z avkcijami. Že takrat sem govoril, da bi morali uvesti davčno olajšavo za nakup umetniških del. S tem bi se trg odprl in normaliziral. Ker zdaj ima monopol nad njim država. Na Ministrstvu za kulturo se odloča kdo ima status umetnika in kdo dobi denar za projekte, zato se ne vzpostavi normalen trg. Zakaj ne bi mogel namesto plačila davka raje kupiti sliko?

Razumem. Del davkov se tako ali tako razdeli kulturnikom.

Ampak, preko koga?

Preko države in tistemu umetniku, za katerega je država rekla, da je umetnik.

Tako. In veš v kakšnem sistemu smo živeli: v sistemu, kjer ni nobenih naključij.

Skratka, bolj ti gre na živce, da se ljudem zdi normalno, da slikar tako ali tako ne more preživet od slikarskega dela.

Ja … je pa zanimivo, da nihče ne prosi za delo brezplačno. Tega ni.

Kdor si želi sliko, se zaveda, da ima neko vrednost.

Torej ni zastonjkarstva, kot pri glasbenikih, ki jim znanci težijo za brezplačne vstopnice?

Ali pa: »Mi lahko samo malo menjalnik naštelaš?«

Seveda, ne dogaja se samo v umetnosti, ampak tudi pri obrti.

Prijatelj pravi, da prijatelja nikoli ne smeš prositi, da ti zastonj naredi nekaj, od česar živi. Lahko ga prosiš, da ti pomaga nekaj nest, ne pa da ti pomaga pri tistem, kar je njegova dejavnost.

Med drugim si soavtor prenove nekdanjega vojaškega zapora na Metelkovi v Hostel Celica, ki je postal velika zgodba o uspehu.

S peterico pobudnikov (Kud Sestava)smo vztrajali toliko časa, da smo uspeli.

Je šlo za čisti entuziazem?

Absolutno. Delali smo brezplačno. Zdelo se mi je pomembno ohraniti objekt, ki je zbir najbolj negativnih stvari 20. stoletja, kar si jih lahko spomniš. To je bil politični zapor, ki so ga upravljale vojske vseh okupatorskih sil, ki so se zvrstile na tem področju. Zanimivo se mi je zdelo, da prostora tolikih grozljivih usod, ne podreš in izbrišeš, ampak ostane kot pričevalec. Da je torej neke vrste muzej, ki ga z umetnostjo in kulturo na nek način razpreš in omogočiš prostor za mlade. Obrnili smo princip: od zapiranja, skrivanja, v odpiranje, združevanje, srečevanje. In to preko umetniških uvidov, skozi proces, ki je trajal petnajst let oziroma v bistvu še vedno traja.

Aha, še ni konec?

V sodelovanju z Mestnim muzejem se je na poti v temnice uredilo muzej. Pobudnik je bil sin enega od zapornikov, ki je napisal zadnje pismo – na čisto majhnem papirčku, z le nekaj besedami – preden je šel na strelišče. Dal ga je italijanskemu vojaku, ta pa ga je izročil njegovi družini ...

... misliš skrivaj, kot človek, ki pomaga človeku?

Tako. Njegov sin je čutil dolžnost, da se postavi muzej. Pristopili smo Mestna občina Ljubljana kot lastnik prostora, Mestni muzej Ljubljana kot zgodovinska institucija in mi kot ustvarjalci, ki smo to izpeljali. Bilo je veliko usklajevanja in nekih kukavičjih jajc, ki jih moraš prinesti od zadaj, ker sicer nikakor ne bi šlo skozi.

Poleg nekega občutka in ustvarjalnosti moraš biti torej prebrisan, da stvari sploh lahko izpelješ.

Res je težko pri nas, sploh z institucijami.

Upravitelj hostla se je zamenjal in takrat je bila to cela reč. Se stvari zdaj odvijajo kot bi si želel?

V bistvu … bi bilo lahko še slabše. Zanimivo se nam je zdelo, da je lahko kultura vzpostavila petnajst delovnih mest, z denarjem, ki ga je prinašal turizem, pa se je objekt obnavljal in razvijal ter v bistvu vračal mestu in obiskovalcem s kulturnimi dogodki, razstavami in vodstvi po hostlu, ki so nekaj let potekala celo vsak dan. Zdaj, ko je upravljanje prevzel zavod Ljubljanski grad, ekonomija ni več taka težava. Ker, razumeš, prejšnji upravljavec je plačeval 12 tisoč evrov najemnine na mesec. Ampak ne vem če bi zdaj o tem.

Raje ne. Sodeloval si tudi pri urejanju Kolesarske poti Bohinj.

Bravo! Kje si pa to našel?

Brez težav, saj povsod piše. Morda pogosto pozabljamo kako kompleksen je lahko tak projekt, če naj postane zaključena celota z vso opremo, kot so počivališča in ostalo.

To je v bistvu projekt arhitekta Aleksandra Ostana, jaz sem sodeloval z grafiko, seveda pa nisem imel vpliva na potek trase. Vsi si želimo, da bi bila to krožna pot po obeh dolinah. Ampak to ni hec, tam je kaj vem koliko lastnikov zemljišč. Vsako leto dorišemo še en štrceljček.

Stvar se torej razvija naprej?

Ja, je pa na primer grozno, da ne moreš kolesarit z Bleda v Bohinj.

Ta kolesarska povezava se menda počasi vzpostavlja. Veš kaj o tem?

Nič. Vem da je do Bele zastavljeno precej optimistično … in potem padeš na cesto … eno leto sva z ženo kolesarila po zamejski Koroški, kjer je preprosto: cesta, malo trave in meter asfalta za kolesarsko stezo. Enostavna stvar, verjetno desetkrat cenejša kot se dogaja pri nas.

Greva k umetnosti. Tvoj umetniški izraz je nezgrešljiv: morska krajina in figuralni akvareli, ki jih naslikaš s čopičem v eni ali dveh potezah. Že postopek sam je vreden ogleda.

Od nekdaj se mi je zdelo, da mora biti nekaj v neposrednosti, da se vsebina izlije v podobo. Proti temu sem šel in ta način dela se je s časom sam izluščil. Če izhajaš iz vsebine, se manjkrat izgubiš. Ko pogledaš nazaj, so ti kakšna lastna dela manj blizu ali pa so bila narejena manj natančno, ampak če slediš neki smeri – vsebini – in nagovarjaš na podoben način, se dela skozi čas zlivajo v smiselno celoto. Seveda se skozi postopek izmojstriš. Dejansko se ne ukvarjam toliko s samo likovnostjo kot z vsebino. Likovnost je bolj posledica.

Morja so pa prišla predvsem zaradi jadranja. Ko si z družino na vodi, opazuješ naravo: kaj prihaja, kaj se bo zgodilo … nevihte ali mirno morje verjetno dojemam čisto drugače kot nekdo, ki ni nikoli jadral. Vreme postane na jadrnici telesno. V mestu je drugače, ko je nevihta, se zapreš v hišo.

Na nek način telesno dojema vreme tudi kolesar. Če si doma, ti je vseeno za veter, na kolesu pa nikakor, prilagoditi se moraš. Na morju si od vremena še bolj odvisen, skoraj življenjsko.

Ne skoraj, dejansko si življenjsko odvisen. Ko je bonaca, je zoprno. Ko je veter, pa pihne iz napačne smeri ali nekaj prinaša ali so valovi ali piha preveč … dejansko si ves čas v tej napetosti z naravo. Ja, enako kot na kolesu, res je.

Ko pišem, kar sicer ni nobena umetnost, v bistvu trpim in – za razliko od kolesarjenja – mi je všeč šele rezultat, ne pa način, kako do njega pridem. Kako pa je, ko ustvarjaš ti?

Hm, veš kaj me najbolj obremenjuje? Ta zaplet med oljem in akvarelom. Ko začnem delat z oljem, moram cel atelje, vse kar je akvarela, umaknit, ker je sicer vse uničeno. Če bi imel hangar in nekoga, ki bi hodil za menoj in pospravljal, bi bilo slikanje čisti užitek. Poglej to (pokaže in prestavi platna, naslonjena v kotu, op. a.)! Že napenjanje takih platen vzame veliko časa.

Razumem. Koliko časa vzdržiš, ko se lotiš slikanja? Tega si sploh ne predstavljam.

Ko slikam akvarel, najraje delam kontinuirano pet, šest ur skupaj. Medtem se koncentracija boljša, manj je vpliva malih misli in ostanejo samo še bistvene, tako da ven prihajajo bolj izčiščene podobe.

Poznaš anekdoto o zmaju, ki ga je dal kitajski cesar dal naslikati najboljšemu slikarju? Cesar si je želel najlepšega zmaja. Slikar je rekel, da potrebuje za to eno leto. Cesarju se je zdelo to veliko, ampak je le zahteval najlepšega zmaja in bil pripravljen počakat. Po enem letu so slikarja poklicali k cesarju. Vzel je čopič in pred njim naslikal zmaja. Cesarju se je utrgalo in ga je dal takoj usmrtit. Ni mu pa dalo miru kaj je eno leto počel. Šel je na njegov domov in videl, da je cel dom poln risb zmajev. Končni rezultat je bil torej zaključek dolgega procesa.

Odlična zgodba! Ni videti, da bi želel biti všečen tudi s prilagajanjem sodobnim trendom, ampak si zvest svoji smeri. Da se razumeva, to je pohvala.

Trend prerisovanja fotografij mi sploh ni všeč. Imel sem privilegij, da sem kot otrok sedel zraven Kostje Gatnika in ko je slikal ter risal sem spoznal vrednost kreacije: da dejansko koncipiraš podobo kot sad nekih želja, ne pa da je podoba nekaj, kar ti je všeč in to prerišeš. Pomembna mi je stvarnost podobe.

Ko sem prišel, si omenil, da so tvoja dela le uvod, ki ga predstaviš opazovalcu.

Želim, da so dela tako odprta, da od tebe nekaj zahtevajo.

Tako me zaposliš in me spodbudiš k razmišljanju.

V bistvu moraš sliko dopolnit s svojo izkušnjo. Zanimivo je, ko ljudje pridejo po akvarel in neverjetno je koliko časa iščejo sliko, ko jim daš veliko možnosti. Ko jo najdejo, vedo, da je primerna za točno določenega človeka. Na prvi videz so mogoče akvareli zelo podobni, ampak sploh ženske vidijo v njih tisoč in eno stvar.

Omenil si prerisovanje fotografij. Danes mrgoli artistov: eni ustvarjajo tetovaže, make-up artistke lišpajo, eni oblikujejo brade. Obrti smo začeli povezovat z umetnostjo: kuhanje, varjenje piva …

Prijatelj ima pekarno Art Bread. V redu fant je. Prejšnjega upravitelja Hostla Celica nikakor nismo mogli prepričat, da to ni dizajn hostel, ampak art hostel. Pač, to je trend, zloraba besede.

Umetnost je nekaj več. Nekaj, kar ostane. Kar ima temelje. Iz nečesa izhaja.

Kot umetnike recimo nekateri navajajo varilce okvirjev koles. Nek jeklen okvir je seveda čisto simpatičen rezultat industrijskega oblikovanja …

Alec Issigonis, inženir, ki je oblikoval Minija, torej res prepoznaven oblikovalski izdelek, za katerega je dobival oblikovalske nagrade, je rekel, da to ni oblikovanje, ampak inženirsko delo.

Hm, kam se je izgubila ta skromnost? Povej, kje je meja med umetnostjo in, reciva, obrtjo.

Mislim, da v smislu. V globini smisla.

Dobro, eni iščejo blazen smisel v okvirju kolesa.

Ja, ampak ko se začneš o tem spraševat, ugotoviš, da je ta smisel zelo ozek. Umetnost se pa lahko navezuje na marsikaj. Do neke mere se lahko na marsikaj navezuje tudi okvir kolesa.

Vseeno so lahko kolesa umetniška dela, ne zato, ker je nekdo nekaj lepo sešvasal ali se resno lotil oblikovanja. Festka sodeluje z umetniki, ilustratorji.

Sigurno. Če smo iz najbolj črne luknje v Ljubljani naredili umetniško delo, ga je mogoče narediti iz vsega.

Marsikaj estetskega proglasimo za umetnost, čeprav je lahko umetniško delo tudi grdo.

Seveda. Lepota ni umetniški termin. Estetika je en del. Hm, kaj vem ... čim se umetnost oddalji od vsebine, je lahko hitro samo še estetika. Pomembno pa je soglasje estetike in etike.

Če sva že pri lepem: kolesarstvo navdušuje zaradi estetike: elegantno gibanje izklesanega, slokega telesa na nekem orodju, ki je rezultat industrijskega oblikovanja in tehnološkega razvoja. Na cesti, ki se vije skozi naravo, in je lahko tudi arhitekturni dosežek. Te tudi zaradi tega navdušuje ta šport?

Sigurno. Navdušuje me premikanje po prostoru, ki je čisto drugačno kot v avtu.

Začetek premikanja v avtu je bil v resnici začetek virtualnega sveta. Okno avta je v bistvu ekran, ki te loči od prostora. Zato na kolesu prostor dojemaš čisto drugače, si njegov del. V avtu si iz tega izločen.

Ne boš verjel, ampak točno o tem sem razmišljal dopoldne. Bolj ko so avtomobili moderni, bolj so izolirani, manj imaš zaradi vseh elektronskih pomagal stika z zunanjostjo, ustvariš si idealno klimo. Mogoče iz tega izhaja bes na cesti. Voznik avta je odrezan od realnega sveta in tistega zunaj dojema samo kot nekaj, kar moti njegov mini svet.

Točno tako. Saj poznaš te debate: »Zakaj kolesari ob štirih, ko gremo vsi iz službe?« Saj gre tudi kolesar mogoče iz službe. Morda se tudi tistemu v avtu mudi domov, da bo šel na kolo. Med potjo ga pa ta kolesar moti. In najbolj svinjsko peljejo tisti s štirimi specialkami na strehi.

Res?

Malo spremljaj. Pet centimetrov od tebe pelje, na strehi ima pa prtljažnik za kolesa. Res se mi zdi neverjetno kako ljudje preklapljajo med vlogami.

Impresivna je tvoja zbirka koles. Praviš, da jih imaš petnajst.

Nekaj takega. Nekaj jih je na stenah v studiu, k sreči imam sodelavko, ki je to ne moti. Ne gre za veliko vredno zbirko. Zdaj imam v ateljeju Treka v barvah Discovery Channela, torej iz Armstrongovih časov. Pa eno gorsko kolo, ki ga uporabljamo vsi … imam še tri Roge, Gavio, ženinega Scapina, Vitusa, Olympio … Tako.

Kako prideš do koles? Se iskanja lotiš načrtno ali vzameš kar ti pride nasproti in ti je všeč?

Nekatera zasledim slučajno in se navdušim, Vitusa sem pa sestavil namenoma, želel sem ga imeti. To ni redko kolo, ampak zdel se mi je zanimiv zaradi industrijskega preskoka od železa k aluminiju. Tudi sicer me fascinira tisto obdobje francoske tehnike, Citroeni so mi bili vedno všeč, recimo Žaba in potem CX.

Se lotiš obnove in popravil sam? Rekel bi, da dobiš te bicikle v precej bednem stanju.

Različno. Rad sem imel Roga Professional, a mi je sedežno oporo zapeklo v okvir, tako da sem moral menjat celo podsedežno cev. To mi je naredil mojster, ki je delal v Rogu. Potem sem cel okvir zbrusil, spoliral in ga dal kromirat. S tem kolesom sem se malo bolj potrudil. Vitusa sem pa želel opremit s komponentami Dura Ace iz tistega časa.

Koliko se s temi kolesi voziš?

Ves čas. Dnevno, po opravkih, v službo, trgovino. Poglej, za 300 evrov dobiš dobro staro specialko. Imam tudi Roga Super, ki je bil totalno poceni in odlično ohranjen, zamenjal sem samo pletenice in gume. Konec koncev te eno kolo stane toliko kot malo boljši čevlji. In raje se vsakič peljem z drugim kolesom, kot hodim z drugimi čevlji.