Vštric z Damijanom Hočevarjem

Pravi, da je 20 palcev več kot dovolj. Pri 45 letih si je kupil BMX in kmalu začel z njim potovati. Zdaj išče čedalje težje izzive. Letos so za njim cestni maraton, potovanje v Dubrovnik in dva everestinga – vse z BMX-om.

osebni arhiv

Rojeni Kranjčan že dolgo živi v Postojni in marsikdo ga pozna po imenu DJ Krmpy. Delal je kot DJ, a zaradi koronavirusa je bila letos sezona slaba. Zato pa je za njim impresivna kolesarska sezona. Vemo, da ni nič nemogoče, vseeno pa je težko narediti everesting že z enoprestavnikom, kaj šele s kolesom, na katerem ni mogoče sedeti. Kaj težko, brutalno težko. Toda Damijan je bil pri tem uspešen kar dvakrat v vsega dveh tednih, zanimajo pa ga še precej daljši podvigi.

Razumljivo je, da človeka prej ali slej popade želja po kolesarjenju. Ampak, kako se pri 45 letih spraviš na BMX?

To se je zgodilo precej slučajno. Že vse življenje sem na nekoliko drugačnih vozilih brez motorja, na primerih rolerjih. Ko so v Postojni naredili pump track, sem se skupaj z mulčki po njem vozil s skirojem. Potem sem šel enostavno pogledat na Google katero kolo bi bilo primerno za to in šel po BMX. Rodila se je ljubezen na prvi pogled. Počasi sem potem začel delati daljše relacije.

Že lani?

Lani sem šel najdlje do Lošinja, letos pa je bila neka prelomnica maraton na Bike festivalu Celje na začetku junija. Ko sem doma povedal, da grem na kolesarski maraton, so me vsi spraševali, kaj bom tam počel, ampak jaz sem šel. In tam vidim 500 specialkarjev v dresih.

Ko sem se na štartu maratona pojavil z BMX-om in čelado z rogovi, so se vsi režali. Spraševali so me, na katero traso grem, in ko sem odgovoril, da na 110-kilometrsko, so mislili, da se šalim.

Ko smo štartali, pa sem vozil s specialkarji. To je bil šok. Štajerci so umirali. V cilju so se tudi vsi čudili mojemu času. In vse to me je še dodatno kurilo.

Čez par dni je ženi kolegica poslala povezavo na Združenje kolesarjev na Facebooku – takrat sploh nisem vedel, da to obstaja –, kjer je nekdo objavil, da se je zgodilo nekaj neverjetnega: nekdo z BMX-om in nahrbtnikom je držal, ko je letelo 40 kilometrov na uro. Tisti, ki niso bili na tej dirki, so trdili, da to ni mogoče. Razprava je trajala deset dni … računali so obodne hitrosti, ne vem kaj vse živo ... in videl sem, da se za tem konjem praši.

Potem sem se odločil za pot v Dubrovnik, ki je bila tudi zelo odmevna, in stopil še stopničko višje. Videl sem, da je mogoče precej narediti, če si zadam resen cilj. Takrat sem odkril everesting. Tudi sam sem sicer presenečen, ko pogledam nekatere številke. Zadnjič sva na primer s kolegom letela na trening. Res je bilo samo 30 kilometrov, ampak imel sem povprečno hitrost 34,4 kilometrov na uro. Z BMX-om, eno prestavo. Vidim, da z lahkoto stopnjujem formo. V zadnjem času sem tudi shujšal za par kilogramov in to se kar pozna, še vedno pa imam nekaj lufta. Sem samouk, seveda pa poslušam ljudi, ki se ukvarjajo s kolesarjenjem in treningom. Naprej grem stopničko po stopničko.

Te ne prime, da bi poskusil, kaj lahko s to pripravljenostjo narediš na specialki ali na gorskem kolesu?

Načeloma smo dogovorjeni, da si bom spomladi sposodil specialko, da bom videl, kako bodo noge delale na cestnem kolesu. Imam izredno močne noge. Že celo življenje me nesejo kamor hočeš. Nog običajno sploh ne čutim. Dobro, po everestingu me je med hojo po stopnicah malo povezalo, ampak regeneracija je bila zelo hitra.

Skratka, ne moreva reči, da si na BMX-u zaradi nekega upora, ampak se ti je zdel najbolj simpatična možnost.

Tako, ko sem izbiral kolo je bil BMX najbolj kul varianta. Ko sem začel voziti daljše relacije, pa sem ugotovil, da lahko vozim tudi z drugimi kolesarji.

Pojma nimam kako je z BMX-om za veterane, ampak vseeno – te mika kaka BMX race dirka?

Ne, ne, s temi mladeniči se ne bi mogel kosati in me to niti ne mika. Pri svojih 47 letih enostavno ne gre. Izzive iščem v svoji vzdržljivosti.

Težko boš zanikal, da je BMX tako rekoč najbolj neprimerno kolo za potovanja. Ne moreš sedeti, ni prostora za torbe, niti za bidon. Verjetno te privlači ravno to, da je težko.

Sigurno.

Vse lahke poti vodijo samo navzdol. V življenju je bil zame vedno izziv težja pot.

Izziv je na primer tudi to, da nimaš kam dat bidona. Zato pa nosim nahrbtnik. Drugače si organiziraš pot. Konec koncev je pomembno, da na kolesu uživaš, ne glede na to, na kakšnem. Dokler nečesa ne poskusiš, je težko komentirati, ampak ko ljudem posodim BMX za en krog, so vsi presenečeni kako dobro se pelje navzgor in kako hiter je.

Bolj kot to, da si opravil everesting, me je fasciniralo, da si ga naredil dvakrat v treh tednih. Prvič si ga delal na marginalnem klancu pri Postojni. 21 ur in 47 minut. Si se res maksimalno spuščal skoraj 80 kilometrov na uro?

Tako piše? Po mojem je ta podatek napačen. Mislim, da tam dosežem največ 65 kilometrov na uro. Je pa BMX hitro kolo, ker sediš na njem nizko in je zračni upor dosti manjši.

Kakorkoli, klancu, na katerem si prvič delal everesting, se reče Sovič. Kratka stvar.

Tisti everesting se je zgodil slučajno. Letos je bil biznis slab, na tesnem sem bil z denarjem in pri nakupu kolesa so mi pomagali sponzorji. V zameno smo načrtovali everesting na Ljubljanskem gradu. Za to sem treniral na Kaliču pri Postojni. Prvega septembra sem šel za trening pogledat še klanec na Sovič. Začel sem ob petih zjutraj, pri avtu sem imel pripravljeno tudi vodo. Odločil sem se za polovico everestinga, kar sem sicer naredil že na Kaliču. In sem se vozil gor-dol. Ob petih popoldne me je klicala žena: »Kje si?« Na Soviču. »Koliko višincev imaš?« Pet tisoč. In je rekla: »Boš šel pa ja do konca.« Prosil sem jo, da mi prinese še nekaj stvari in vozil naprej. Prišli so me tudi spodbujat in ob treh zjutraj sem zaključil. Tako mi je ta everesting uspel čisto ponesreči.

To je neverjetno.

Everesting so mi potrdili, prišel sem v dvorano slavnih in takoj so me začeli kontaktirati iz tujine, tudi Anglež Francis Cade, ki je želel narediti isto – in tudi je, o tem je posnel tudi filmček. Everesting na Ljubljanski grad smo načrtovali 17. oktobra, Bruno iz Slowatcha pa me je klical 10. septembra: »Ej, bi lahko delal everesting 22. septembra, ko je dan brez avtomobila?« Rekel sem, da ni problema, ko sem odložil, pa sem ugotovil, da je to že čez enajst dni.

Kolega iz Postojne, Tine Andrejašič, je že pred menoj delal everesting na Kalič, sicer uspešno, a mu ga zaradi nekih zapletov niso priznali. Po treh tednih od njegovega podviga sva se pogovarjala, da še po 21 dneh ne more nič. Potem sem začel seštevati: par dni nazaj sem naredil everesting, čez par dni imam naslednjega. Ampak, nisem se dosti ubadal s tem, dvakrat sem šel poskusit na Ljubljanski grad. Šlo je brez težav. No, zaradi slabe napovedi smo potem everesting prestavili na dan prej.

Tudi na Ljubljanski grad sem everestal bolj na blef. Šele ponoči sem ugotovil, da me je ovirala cela vrsta dejavnikov, ki jih prej sploh nisem imel za mar.

Ponoči je z menoj za spodbudo vozil Grega Vovk, ki je spremljal na RAAM-u Jureta Robiča. Takrat mi je bilo že kar težko in on je ugotovil, da zato, ker je asfalt izredno grob. To mi je pobralo veliko energije. V Ljubljani je vse skupaj trajalo precej dlje tudi zaradi dežja. Asfalt je bil moker, zato se nisem mogel hitro spuščati, to pa vse skupaj precej zavleče.

Naredil s veliko več kot samo everesting. Gor si šel 156-krat in prevozil 9.400 metrov višinske razlike. Zakaj toliko preveč?

Ker sem ciljal na 10.000 metrov. Na dveh treningih, ko sem šel gor desetkrat, ni bilo težav. Tudi na dan everestinga je bilo do 1000 metrov višinske razlike še vedno vse v redu. Potem pa se je začelo: na vzponu s približno 60 metri višinske razlike mi je števec štel samo tri ali pet metrov. Verjetno zaradi oddajnikov na vrhu, dežja, kaj vem. Števec se ni nikamor premaknil. Razdaljo je sicer kazal pravilno in tudi opozarjal me je na ovinek, zato sem vedel, da navigacija sicer deluje. A na koncu mi je kazal samo 2.800 metrov višinske razlike.

Psihološko je bilo to izredno naporno, ker nisem točno vedel, kje sem. Med potjo smo sicer računali, ampak na koncu se je izkazalo, da bi dosegel 10.000 metrov, če bi šel gor samo še desetkrat. Zaradi težav s števcem mi torej ni uspelo. Kakorkoli, po prenosu sledi se je pokazala realna višinska razlika, tako da je potrjen tudi ta rezultat.

Kaj je bilo najteže? Izpostavil si grob asfalt, dež in psihološke težave zaradi števca.

Mokrota, moker teren, zaradi katerega se samo z eno zavoro in gladkimi gumami nisem mogel spuščati hitro. Ni pa se mi zdelo pretirano težko. Saj pravim, šele ko mi je Grega povedal za grob asfalt, sem začel razmišljati o tem.

Ampak, če v Postojni in Ljubljani ob meni v ključnih trenutkih ne bi bilo prijateljev, verjetno ne bi prišel do konca. Pogovor je v tistih trenutkih zelo pomemben.

Na Ljubljanski grad sva z Gregom štela obcestne svetilke, a prišla sva največ do devet, ker sva se vedno zamotila s pogovorom. To me je reševalo. Če bi moral celo noč goniti sam, ne vem kaj bi se zgodilo. Saj veš, kolesarji običajno izberejo daljši klanec, da naredijo manj ponovitev, jaz pa sem šel spet na težji način. Ko se ozrem nazaj in gledam ta rezultat, sam ne morem verjeti, da sem šel tolikokrat gor.

Koliko tehta tvoj BMX?

Zdaj ima okoli 8 kilogramov.

Si namestil drugačne prenose?

Za everesting sem imel običajna zobnika, torej 44-16. Zdaj, ko več vozim po cestah z bolj ravnimi odseki, pa imam 44-14, ker mi sicer na ravnini nekje pri 35 kilometrih na uro počasi zmanjkuje. Ne menjam pa zobnika redno.

Videl sem, da si BMX odnesel na Nanos. Zakaj pa to? Si se lahko dol vsaj malo zapeljal?

Dol se nisem mogel peljati, ker sem se tudi vračal po strmi poti. Po pesku se s tem tako ali tako ne da voziti. Zadnjič sem šel na Nanosa za trening. Kolo pripnem na hrbet, pa saj ni tako težko. Ljudje sicer malo čudno gledajo, ampak me že poznajo.

Kdaj boš šel z njim na Triglav?

Zdaj si mi dal dobro idejo in obljubim, da bom šel na začetku poletja. Velja?

Obvezno, držim te za besedo! Imaš v načrtu še kakšen podvig?

Podvig številka ena, na katerem delam, je prečkanje Amerike z BMX-om. Od Los Angelesa do New Yorka. V ta projekt smo že kar dobro zakorakali. Pri tem naj bi obiskal tri naše fante: Anžeta Kopitarja v Los Angelesu, Luko Dončića v Dallasu in Gorana Dragića v Miamiju. Kontakte že imam. Prečkanje bo imelo tudi dobrodelno noto, a še ne morem povedati, v kakšni smeri. S svojimi nasveti nam je prišel nasproti tudi Martin Strel. To je nekaj, kar si res želim, da bi bil torej prvi, ki je z BMX-om prevozil Ameriko. Projekt naj bi stekel takoj, ko bo mimo korona.

Če nameravaš še v Miami, torej ne boš šel čez po najkrajši poti, kar pomeni krepko več kot pet tisoč kilometrov dolgo pot.

Računamo, da bo pot dolga 7.800 kilometrov. Mislim, da bi jih na dan z lahkoto prevozil 200, tak je načrt.

To je ogromno. Koliko ur čiste vožnje potrebuješ za 200 kilometrov?

Na tako dolgi razdalji se povprečna hitrost spusti na okoli 20 kilometrov na uro. Računaj, da moram voziti v stoje, kar je tudi svojevrsten napor. Lahko bi pospešil, a se mi to na takšni razdalji ne zdi smiselno.

Nikamor se mi ne mudi, konkurence nimam, z nikomer ne tekmujem in tega niti nočem. Pomembno je, da pridem čez Ameriko in pri tem naredim nekaj dobrega. Vem, da imam možnosti, imam pa tudi podporo in sredstva.

Če bom uspešen, imam namen ponuditi velikim svetovnim mestom everesting na tamkajšnjih kratkih klančkih, tistih, kjer še ni bil opravljen everesting. Za promocijo mesta. Sydney ima na primer 30-metrski vzpon. Tega kolesarji ne počnejo, ne bodo se vozili 30 metrov gor in dol, jaz pa sem točno to budalo, ki gre. To zna biti odmevno, če podvige povežemo z dobrodelnostjo, pa naredimo še nekaj dobrega.

Kolikokrat greš na pump track?

Zadnje čase bolj malo. Pump track v Postojni je relativno majhen, zato je bil zanj prejšnji BMX primernejši. Zdaj grem občasno malo potrenirat in opažam, da mi manjka trening na pumpu, s katerim dobiš ogromno kondicije. Ampak, večinoma sem na cestah, veliko predvsem na klancih. Sem si pa za pump track naročil rolerje. Z njimi je na pump tracku tudi moja trenerka, Tina Žarki, sicer kolesarka in triatlonka.

Za konec mi povej, če si razmišljal o kakšni bolj aerodinamični čeladi?

Ne, ne, to bi bila spet lažja pot, tega pa ne maram. Na Ljubljanski grad sem sicer vozil brez rogov, zato da sem bil bolj v stilu s kolesom, ampak to nisem bil jaz. Rogovi mi dajo posebno moč, ko vozim z njimi, sem čisto druga persona. Za Ameriko si bom pa naredil zlato čelado z rogovi in črnimi zvezdicami, ki bo sovpadala s kolesom. Ne potrebujem pa aerodinamike, nadomestim jo z nogami.

 

Najljubši vzpon.
Na Cresu, vzpon od pristanišča.
Najljubši spust.
Z Rakitne proti barju. Všeč so mi hitri, lepi ovinki. V spodnjem delu je letelo 86 kilometrov na uro.
Katere ceste še nisi prevozil, a si jo želiš.
Veliko jih je, a izbrati moram klasiko: velike vzpone v Dolomitih, zagotovo tudi Stelvio.
S katerim kolesarjem in kolesarko bi šel najraje na kavo ali pivo? In zakaj?
Na to vprašanje težko odgovorim. Seveda bi šel tudi z legendami, kot je Primož Roglič, a ne bi nikogar izpostavil. Na pijačo ali vozit bi šel z vsakim, ki ima dobro energijo, je zabaven in komunikativen.
Kaj najraje piješ pred, med in po kolesarjenju?
V vodo dodajam za nadomeščanje magnezija in drugih materialov elektrolite, ki jih kupim v lekarni. Uživam tudi aminokisline BCAA. Za bolj zahtevne podvige, kot je na primer everesting, si mogoče proti koncu, ko telo že malo ugaša, privoščim tudi malo kokakole, svinjarije, v narekovajih. Poleti po kolesarjenju prija tudi kakšno pivo, sicer pa po njem ne čutim nobene posebne potrebe.
Kaj najraje poješ pred, med in po kolesarjenju?
Za razliko od kolesarjev, ki imajo pred kolesarjenjem radi pašto oziroma ogljikove hidrate, sem sam raje na LCHF oziroma bolj beljakovinski prehrani. Pred kolesarjenjem si naredim smuti, med kolesarjenjem pa ne gre brez suhih fig in dateljnov ali drugega suhega sadja. Potem pa spet pridejo ekstremi, kot je everesting, ko mi je vmes prijala pica. Tudi po kolesarjenju imam najraje lahko hrano. V smuti na primer zmešam rižev napitek, nadomestek mleka, mešanico semen – sončničnih, lanenih –, dateljne, obvezno banano, nekaj zmrznjenega sadja in vedno veliko ingverja. Včasih tudi kurkumo, kar imam pač pri roki.
Zakaj je kolesarjenje z BMX-om najbolj kul šport?
Ne vem če je najbolj kul, ampak jaz sem ga pogruntal. Zame je kul, ker se na tem kolesu čutim popolnoma svobodnega. Nisem vpet v pedala, kolo je zelo vodljivo, težišče je nizko, položaj telesa mi je všeč, ker sem vzravnan, kot da bi tekel. Skratka, na tem biciklu res uživam, je malo drugačen, a jaz enostavno delujem z njim.
Kakšno kolo voziš?
Zdaj imam race BMX, Ice F-118 z aluminijastim okvirjem in karbonskimi vilicami. Prej sem imel BMX-a za trike in z njim tudi veliko prevozil, ampak race je primernejši, ima disk zavoro, tako da je res dobra mašinica.
Kakšno kolo bi vozil, če bi bila meja nebo?
Vsekakor BMX-a. Mogoče bi šel na Daylighta, ki pa je še enkrat dražji. Vsi mi pravijo, naj grem na specialko, ampak meni se zdi BMX kul in to furam.

Komentarji

Kosmatinc
9. 12. 2020 22:19:00

To je to. Brez omejitev v glavi. O sem se nasmejal. Hvala Damijan. Če ne boste posneli dokumentarca, ga boste pihnili.

Tole pa ni zgolj zgodba o BMX-u ampak o tistem ta pravem "duhu", ki leti na kolesu s kolesom vred.

Hvala obema za zapis. :-)

Zmago1
10. 12. 2020 08:06:03

Ko sem videl naslovno sliko nisem niti bral do konca :) kr neki...Ko se bo tip usedel prvič na specialko bo doživel živčni zlom ko bo ugotovil koliko let je vrgel stran na tem bmx jajčku,.....

Primoz Mulec
10. 12. 2020 13:25:45

To! Hvala ti za tole. "Požrl" sem članek. Vmes parkrat dvakrat prebral zapisno od nejevere in se parkrat res iskreno nasmejal. Najboljši intervju do zdaj!

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.